V Gruzija sem bila že pred par leti. Navdušena seveda. A izkušnje s 4×4 vozilom ne more preseči nič na svetu.

Gruzija je zame med top tremi destinacijami, kjer sem kadarkoli bila. Odlična mešanica evropske, ruske in vzhodne kulture, ki se kristalizira v bogati gruzijski kulinariki, narodnih nošah, glasbi, plesu, pisavi in religiji. Od Črnega morja do kavkaških vršacev, pa do skoraj polpuščave, prastarih samotanov in živahne prestolnice je Gruzija en super all-inclusive paket za overlanderje, pohodnike in backpackarje. Da ne omenjam dejstva, da je najpomembnejši izvozni gruzijski produkt vino. In ja, Gruzija je kljub še vedno zelo aktualnim nesoglasjem z vsemogočno rusko sosedo povsem varna država dokler se izognete Južne Osetije.

• 

• 

• 

VSTOP V DRŽAVO Z VOZILOM

V državo sva privozila na miniaturnem mejnem prehodu Cildir-Aktas skupaj z overlanderji iz Italije, Francije in Nemčije, ki sva jih na iOverlander kampu srečala dan poprej. Meja je bila relativno neproblematična in vse sva opravila v ca. 30 minutah. Pregled avta ni bil pretirano podroben, tudi glede zdravil nama niso niti malo težili. Plačati sva morala zavarovanje v larih (cena ca. 50 GEL = 15 € za 30 dni), ki sva jih zamenjala kar na meji. Po enem mesecu turških (avto)cest je bila vožnja do prvega mesta Akhalkaliki po luknjasti cesti prvi “reality check” in pokazatelj gruzijskega standarda glede cest. V mestu sva brez problema kupila SIM-kartico pri MAGTI-ju (33 GEL = 10 € za 18 GB podatkov) in pojedla prvi katchapuri.

TURŠKI PRIDIH V REGIJI ADJARA

Ko sem bila prvič v Gruziji sem zaradi oddaljenosti, slabega vremena in kar težke dostopnosti z javnim prevozom izpustila Vardzio. Tokrat sem lahko ta samostan, vklesan v skalo, uživala v vsej svoji veličini. Kampirala sva tik pod samostanom in zjutraj bila skupaj s še nekaterimi overlanderji prva na blagajni. Samostan iz 12. stoletja s cerkvicami, sobami, vodnim rezervoarjem in hodniki je vklesan kar v 19 nadstropij. Tu še vedno delujejo 4 menihi in res sva ponoči videla luč v njihovih votlinah. Ko sva odhajala, so že navalili avtobusi, polni turistov. Midva pa sva že pičila dalje do bližnjega izjemno fotogeničnega gradu Khertvisi. Gre za eno najstarejših utrdb v Gruziji, zgrajena je bila v 2. stoletju pr. n. št. Čista scena iz Igre prestolov.

• 

• 

Akhaltsikhe je bližnje mesto, ki se s svojo utrdbo Rabat čuti še kar turško. Mesto je izhodišče za obisk Vardzie, a drugače dokaj neturistično. Na utrdbi je ravno v času najinega obiska bil nek lokalni praznik in vzdušje je bilo prijetno. V Akhaltsikhe sva v restavraciji Dubli jedla daleč najboljšo in najcenejšo gruzijsko hrano.

• 

• 

In je sledil prvi overlanderski podvig do Batumija čez hribe in doline in gorski prelaz Goderdzi – Beshumi. Približno 100 km lukenj, vode, blata in na vrhu tudi megle. Prespala sva ob Green Lake na 2056 metrih nad morjem. Bilo je hudičevo mrzlo in megleno za julij. Defender pa se je izkazal v boju s ca. 5 kilometrskim cestnim odsekom blata, ki naju je vodilo do jezera. Video spodaj.

• 

• 

A celotna regija Adjara ob turški meji je posebna, povsem ruralna in ko se je vreme razjasnilo so se pokazale lepe, nedotaknjene vasice in razgledi na zeleno podeželje. Luknjasta cesta je botrovala nenavadnemu pripetljaju. In sicer se nama je na najini prastari plinski jeklenki odprl ventil in naenkrat sva v avtu zavohala plin! J*$%m ti! To pa niti ni bilo smešno. Sledila je panika, malce glavobola in skrb, kako in kje ponovno napolniti jeklenko ali kupiti varnejši tip jeklenke. Kuhati je treba!

DOPUST PO RUSKO

Hja. Batumi. Marsikdo ima visoka pričakovanja glede tega črnomorskega resorta in marsikdo je grdo razočaran. Morje ni preveč lepo, ruski turisti niso pretirano dobra družba, cene pa so prav zaradi njih visoke za gruzijski standard. Mestna veduta se ponaša z absurdnimi nebotičniki, v katere denar mečejo ruski mogotci. Na srečo sva lahko zbežala na nebljudeno plažo in v miru kampirala ca. 10 km od mesta tik ob botaničnem vrtu. Ta je sigurno vreden ogleda! Rastlinske vrste z vseh možnih koncev sveta so tukaj že skoraj stoletje in nudijo prijetno, senčno subtropsko izkušnjo.

• 

• 

• 

MOGOČNEMU KAVKAZU NAPROTI

Cesta naju je vodila do nepomembnega in neturističnega mesteca Zugdidi, kjer sva pred obiskom gora morala napolniti zaloge. Dejstvo je, da razen v Tbilisiju v Gruziji supermarketov ni in morala sva se kar potruditi, da sva dobila vse, kar sva potrebovala. Na koncu sva pristala na lokalnem bazarju in celo našla normalen kos piščanca! Privoščila sva si celo McDonalds, ki je po vseh možnih gruzijskih jedel izjemno prijal.

Potem pa se je začela tista Gruzija, zaradi katere pride sem večina popotnikov. Mestia na 1500 m. n. v. je izhodišče za večino pohodnikov, ki želijo prehoditi ali obiskati regijo Svaneti. Cesta je Zugdidi-Mestia bila dolga in vijugasta, a asfaltirana in povsem normalno prevozna. Nastanila sva se v kampu Svanland in se udomačila takoj, ko sva napela visečo mrežo. Kar nekaj overlanderjev se nas je nabralo tukaj in imeli smo si ogromno povedati! Marsikoga izmed njih sva ponovno srečala kasneje v Gruziji, Armeniji in celo v Iranu. V kamp je kot strela z jasnega prišla tudi prijateljica najinega gostitelja iz Turčije in naju prepoznala po eni sami Instagram fotografiji, ki jo je objavil kakšen mesec nazaj. Ah, ta majhen svet družbenih omrežij.

• 

• 

Kamp je bil odlična izhodišna točka za vožnjo (marsikdo gre tudi na enodnevni pohod) do jezer Koruldi na 3300 m. n. v. Avto je zdržal, malce je kuhal, a se ni dal. Razgledi so bili top. Da pa nisva samo sedela, sva se spet v dolini odpravila na krajši pohod do ledenika Chalaadi. Slaba urca lažje hoje po dobro označeni poti res ni nič za razgled na čisto pravi ledenik!

• 

• 

SAMO ZA NAJBOLJ NORE

O cestnem prelazu med vasico Ushguli in Tsageri govorijo prav vsi overlanderji. Slišala sva vse mogoče zgodbe, a vsi so zaključili, da se da in da je vredno. Pa sva šla. Najprej iz Mestie do vasice Ushguli (3 dni hoje za pohodnike), kjer je bila cesta najprej povsem asfaltirana proti koncu pa par kilometrov prodnata, malce zahtevna, a povsem izvedljiva.

Ushguli je zelo tipična (a kar precej turistična) kavkaška vasica z mnogimi stolpiči, značilnimi za regijo Svaneti. Vas je obdana s štiritisočaki in ledeniki in za marsikoga je to točka, kjer se obrnejo nazaj v Mestio. Z dobrim 4×4 vozilom pa se da peljati tudi dalje po zelo zahtevni, dolgotrajni in utrujajoči cesti, ki pelje ob vznožju najvišjega vrha Kavkaza tj. gori Shkhara (5193m). Potrebovala sva 9 ur za 70 km ceste, pri čemer je zadnjih 30 km povsem na novo asfaltiranih. Srečala sva skupno 3 avtomobile, eni Poljaki so skoraj že pri asfaltu predrli gumo. Francoza z Defenderjem sta kasneje povedala, da sta na tej cesti uničila zadnji stabilizator. Midva sva prevozila z enim manjšim udarcem v podvozje, a brez hujših posledic, razen seveda psiholoških in utrujenosti. A vse doline, ledeniki, rastlinje, vasice … Za naju je bil to najlepši del Gruzije in ne bi si oprostila, če te ceste ne bi odpeljala. Vsekakor pa previdnost ni odveč. Cesta ni za vsakogar.

VIKEND SPROSTITEV

Z že starim znancem Vasilom smo se dobili v Ambrolauriju, da skupaj z njegovimi prijatelji preživimo vikend v odročnih gorah. Obiskali smo lokalni muzej v kraju Oni, ki še najbolj spominja na Vukovo domačijo v rodnih Halozah. Samostani, ki jim ne vem imena.

• 

• 

Žurali in grilali na “njihovi” jasi sredi gora.

Se pol dneva vozili po obupni cesti do vasice Ghebi na ruski meji. Defender in midva smo šli do konca (oni niso mogli, saj so bili preveč naloženi) in prav pri carinikih nama je odpadel auspuh. Hja. Kako torej razložit carinikom, kaj točno počneva tukaj sredi ničesar in kam greva? Težko 🙂 Nekako so skužili, da sva samo zmedena turista in nama pomagali privezat auspuh nazaj gor.

• 

• 

Po luknjasti vožnji nazaj v civilizacijo smo se okopali še v Shaori Reservoar, kjer sva midva ostala, oni pa se odpravili na dolgo vožnjo proti Tbilisiju.

Po dokaj mirni noči in jutru naju je hitro prebudila bližnjica, ki jo je do osamljenega stebra Katskhi izbral maps.me. Po utrujajoči vožnji sva prispela do stebra s samostanom na vrhu in bila kratkomalo razočarana. Samostan je res nenavadno posajen na vrh, a ni vreden tako dolge vožnje.

Celotna regija ob Južni Osetiji je precej revna, nekoč industrijska sovjetska območja so propadajoča senca svojega časa. En takšen primer industrijske dediščine je mesto Chiatura, kjer so kopali mangan in železo, danes pa vse skupaj zgleda res klavrno. Nad mestom je še vedno mogoče videti žičnico, ki je delavce z okoliških gora vozila na delo v mesto. Roko na srce, ta predel Gruzije lahko brez slabe vesti spustite.

Mestece Gori je rojstno mesto Josipa Stalina in danes se prav tam nahaja Stalinov muzej. Ko sva prišla na vhod ni bilo nikogar in muzej ni zgledal obetavno, zato sva se kar obrnila in raje šla pojest tradicionalno jed “katleti“.

• 

• 

Prespala sva divje ob reki Mtkvari, ki je naznanila, da sva blizu glavnega mesta Tbilisi. Še pred mestom sva obiskala Mtskheto in samostan Jvari.

Pa seveda obiskala Landrover servis, saj sva slišala nek nov zvok, za katerega so nama zatrdili, da ni problematičen. Hkmja, ko ti to zatrdijo, veš da nekaj ziher ni ok al pa da nimajo pojma 🙂 V Tbilisiju sva preživela kar nekaj lenih dni, brez večjih problemov uredila iransko vizo in se družila z Vasilom. Tbilisi je meni zelo ljubo mesto, več o njem sem spisala že v prispevku iz davnega leta 2016. Morda izpostavim tri stvari, ki bi jih priporočila na novo.

1 Free walking tour. Informativno, sproščujoče, ugodno.

2 Veganska restavracija Kiwi. Poceni, brezmesno, drugače.

3 Taxi aplikacija Bolt. Enostavno, zanesljivo.

• 

• 

• 

• 

ŠE VEČ ŠTIRITISOČAKOV

Za mnoge popotnike eden izmed nujnih obiskov. Tudi za naju. Cesta (Georgian Military Highway) do Stepantsminde, ki je središče te gorske doline, je asfaltirana in povsem normalno prevozna. Če ne bi bilo ekstremističnih gruzijskih voznikov, bi bila že kar malo dolgočasna 😉

Prvi postanek je bil ob nekoč in danes očarljivem gradu Ananouri, ki krasi naslovnico mojega prastarega vodiča Lonely Planet. Splezati se da na enega izmed stolpov in obzidje, od koder so razgledi na okolico in Zhinvali Reservoar kar lepi.

• 

• 

Prve razglede na gore in doline ponudi lušten prelaz do Gudaurija, tisti tapravi dih jemajoči razgledi pa se vidijo s ploščadi pri Spomeniku rusko-gruzijskega prijateljstva (še zdaj ne morem verjeti, da je sta Rusija in Gruzija v eni besedni zvezi s prijateljstvom!).

Tam sva slučajno spoznala slovaška overlanderja, ki sta ravno prispela iz Rusije s svojim Renault Kangoojem. Takoj smo se zagovorili ob kavi in se skupaj zakampirali na iOverlander točki za kampiranje pri vasici Sno. Takoj smo napravili ogenj in spekli vse, kar smo imeli. To je nekako postala naša tradicija, saj sva Slovaka srečala še nekajkrat.

V regiji Kazbegi narava res ne “špara” z lepoto. Za ultimativen razgled kot z razglednice je potreben vzpon do cerkve sv. Trojice v Gergeti. Do tja po novem vodi sveže asfaltirana cesta, kar žal pomeni še več turistov in malo manj fotogeničnosti.

Midva se odločila za lažji pohod (ca. 1,5 ure hoje) do dveh slapov Gveleti. Izmed obeh nama je bil bolj všeč manjši, saj je bil popolnoma neobljuden od večjega brata.

• 

• 

• 

Odpeljala sva se tudi do mejnega prehoda z Rusijo, ker pač – Darjo. In ker je že bila nedelja sva si v osrednjem nobel hotelu Stancija v Mestiji privoščila kosilce, nato pa še sladico v lokalni slaščičarni Anno’s Sweet Corner. Oh, majhna razvajanja, kako vas obožujem in cenim na tej poti!

VINO, KI TE HOČEM VINO

Svoje strasti do vina in vinarstva ne skrivam in tudi vinska regija Kakheti je bila ena izmed tistih, ki sem jih pri prvem obisku Gruzije morala spustiti. V Gruziji je tradicija pridelave vina stara več kot 7000 let in še danes mnogi vino pridelujejo na tradicionalen način. Torej “prešajo” z bosimi nogami v dolgih lesenih škafih, lupine in soka ne ločijo tako kot pri nas. Vse skupaj dajo v ogromne amfore imenovane qvevri, ki so pokončno vgrajene v tla. V amforah vino pustijo ca. 6 mesecev, usedlino pa izkoristijo še za kuhanje izjemno močnega alkohola oz. chache. Vino je dobro, močno, a trpko in z okusom po glini. Vinogradov je v tej regiji ogromno in čeprav regija ni očitno turistična, se vinske kleti skrivajo skoraj v vsaki vas. Za dobro dozo vina in hrane sva se ustavila v relativno novi vinski kleti Mosmieri, kjer sva za 20 evrov dobila voden ogled kleti, pokušnjo vin in kar dobro kosilo. Na srečo do točke, kjer sva nameravala prespati ni bilo daleč, saj sva iz kleti kot se spodobi šla rahlo vinjena 🙂

V tej regiji se da početi še marsikaj. Recimo z avtobusom te za nekaj larov pripeljejo na razgledno točko in do še enega samostana, imenovanega Nakresi. Kar ob cesti v Gremi, ki je bil nekoč celo prestolnica regije Kakheti, pa se nahaja prastara utrdba in samostan, ki ima eno najstarejših vinskih kleti.

PLAVANJE PO RUSKO-GRUZIJSKI MEJI

Zgodilo se je, da sva v Gruziji preživela nekaj več dni kot bi jih sicer, saj sva čakala na pošiljko iz Slovenije. Na koncu sva bila že čisto pri meji z Azerbajdžanom, blizu kraja Lagodekhi. Kraj velja kot priljubljena izhodiščna točka za pohode predvsem za lokalce. Povsem neturistično območje v primerjavi s Svanetijem ali Mestijo ima na srečo dober infocenter, kjer sva najprej le želela nekaj pojesti in si spočiti. Ko sva videla pohodnike prihajati s pohoda na Black Rock Lake, pa sva se zavedla, da imava ravno 4 dni do prihoda pošiljke v Tbilisiju! Morda pa je usojeno, da greva na ta 3-dnevni pohod?

V infocentru so nama (večkrat) dali podrobne informacije o vzponu, spanju v kočah (cena za posteljo 5 €/osebo), virih pitne vode na poti, mejnih kontrolah … šla sva še do bližnje trgovine, se založila z vodo in hrano, skuhala golaž za s seboj, nato pa vse skupaj spakirala v težke nahrbtnike. Prespala sva kar v avtu pri infocentru (cena 1,5€/osebo) in se zjutraj podala na 1.500 m visok vzpon do prve koče na 2.300 m. Že takoj ob začetku vzpona sva srečala Irca, Čeha, Slovake, Nemce …, s katerimi smo se v treh dneh dobro spoprijateljili. Vzpon ni bil toliko tehnično zahteven kot je bil dolg, z vso zalogo v nahrtniku pa tudi naporen. Kar odleglo nama je, ko sva po 6 urah prišla do prve koče in noge namočila v leden izvir. Pripravila sva si hrano in se zvečer zabavala z mednarodno družbo pohodnikov.

Dan 2 je bil najlepši, saj sva se povzpela med vrhove in vse do jezera Black Rock Lake na 2.800 m. Vreme je bilo perfektno, zelenja in rožic nešteto, razgledi na Azerbajdžan in Rusijo prekrasni, ves dan so naju spremljali prikupni potepuški psički. Darjo se je celo osvežil v jezeru in dobesedno plaval po meji med Gruzijo in Rusijo! Dan sva zaključila v drugi koči in zvečer spet preživela v odbiti družbi. Mene je že prvi dan začelo boleti koleno in bolečina se je naslednje dni samo stopnjevala. V bistvu je bila to ena hujših in dolgotrajnih bolečin v mojem življenju!

• 

• 

• 

• 

Dan 3 je bil zaradi spusta še najbolj boleč. Pogosto sva se morala ustaviti in počivati, vseeno sva nekako pridrsala do doline, kjer sva zmagoslavno nazdravila z najino družbo 🙂

• 

• 

Osvežili smo se v ledeno mrzli reki in se dogovorili, da gremo zvečer skupaj na lokalni jazz festival. Nekako neverjetno se je slišalo, da bi bil v tej vasici kakršenkoli jazz festival – a res je bil in nekateri izvajalci so bili prave zvezde (baje) 🙂 Nor zaključek te izkušnje! No, popolnoma konec še ni bilo, saj sva naslednje jutro Čeha in Gruzijca peljala do Tbilisija. Naj omenim, da je ubogi Čeh večino vožnje zmačkan prespal.

Potem ko sva v Tbilisiju od slovenskih popotnikov prevzela dolgo pričakovano pošiljko nalepk, se še enkrat dobila z Vasilom in obiskala Ljubljansko ulico, na hitro namazala podvozje avta … sva zavila proti Armeniji, novi državi in novim dogodivščinam naproti. Zadnjo noč tik pred mejo sva divje kampirala skupaj z že znanim francoskim parom z Defenderjem in nizozemskim parom s Toyoto Land Cruiser. Francoza sva tu videla zadnjič, Nizozemca pa prvič, a zagoto ne zadnjič! 🙂

• 

•