ŠRILANKA: OB ZAHODNI IN JUŽNI OBALI

15 Sep 2020 | Nina Jazbec

Na Šrilanki sva preživela dobre tri tedne, a še vedno nisva videla vsega, kar ponuja.

Ko sva že skoraj mislila, da je Šrilanka preveč turistična za najin okus, nama je ta biser v Indijskem oceanu pokazal največ duše in divjine in okusov. Večina turistov vzame privatnega vodiča in naredi relacijo Negombo (ali Colombo) do Kandyja. In morda na obalo. In hitro nazaj na letališče. Izkazalo se je, da je tudi na Šrilanki še mogoče najti kakšen fascinanten razgled, ki ga ne zastira množica fotoaparatov in turistov, le s te tipične poti je treba zaviti. In se potruditi. In imeti malce več časa.

Vlaki niso posebno točni, ampak so vseeno dovolj zanesljivo prevozno sredstvo. Raje jih imava kot avtobuse ali taksije.

No, midva sva ga imela. Čas namreč. Zato sva otok prečesala kar dobro, a še zdaleč nisva videla vsega. Orientirala sva se glede na vreme in kraje, ki jih Darjo v svojem prvem obisku otoka še ni doživel. Najin način potovanja je bil kot vedno povsem predvidljivo nepredvidljiv – skoraj nič planiranja, rezervacije narejene kar na vlaku ali na licu mesta, pogajanje za ceno, večinoma lokalna hrana, potovanje z javnim transportom in bežanje od množic. Šrilanka je izjemno prijazna tudi manj izkušenemu popotniku in je raj za backpackerje, ki jih na tem otoku sigurno ne manjka.

Na vseh javnih prevozih nižjega cenovnega razreda ni za pričakovati pretiranega udobja, je pa pristno, če želite spoznati, kako potujejo domačini.

Za naju je bila Šrilanka nekakšen dober uvod za popotovanje v Indijo in logično nadaljevanje iz Maldivov. Namreč povezave z edinstvenimi Maldivi, kjer sva preživela 11 nepozabnih dni, so izjemno poceni in frekventne. Tudi povezave Šrilanka-Indija so izjemno dobre, saj je Šrilanka bila in še vedno je gospodarsko, zgodovinsko in kulturno neizbežno povezana z Indijo. A je za razliko od svoje gigantske sosede bolj ekonomsko razvita, čistejša (čeprav brezhibne čistoče ni pričakovati!), kompaktnejša, manj poseljena in bolj obvladljiva. V primerjavi z Indijo je Šrilanka bolj vremensko predvidljiva in se nalivom in slabi vremenski napovedi lahko izognemo že z enim avtobusnim prevozom. V Indiji so razdalje res enormne in tolikšna fleksibilnost ni mogoča.

Banano bi rad. Kakšno banano? Kislo, sladko, rdečo, rumeno, zeleno … ?

Za potovanje po otoku sva uporabljala večinoma samo javna prevozna sredstva, ki so smešno poceni in čisto pravo doživetje. Res je, predvsem vožnja z busom je lahko nevarna, saj so najhitrejši in najdrznejši udeleženci v prometu. A vseeno so nekatere vožnje nepozabne. Denimo najslavnejša je tista med Ello in Nuwaro Eliyo, a prav pri vsaki vožnji sva tiščala glavo ven in uživala v razgledih in življenju, ki je brzelo mimo.

Javni prevozi so lahko neudobni, ampak če sediš ob oknu nikoli ni dolgčas.

In če kaj, Šrilanka fascinira s svojo raznolikostjo. Raznolikostjo podnebij, naravnih danosti, pokrajin, hrane, okusov, živalskih in rastlinskih vrst, doživetij … skratka Šrilanka je paket vsega, po čemer hlepi doživetij lačen popotnik.

NAJVEČJA RIBJA TRŽNICA DALEČ NAOKROG

Najino doživetje se je pričelo kje drugje kot na letališču v Negombu. Povsem neproblematičen nakup SIM kartice, dvig šrilanških rupij in že sva sedela na prvem šrilanškem tuk-tuku (trikolesnik, ki vas pripelje povsod in vedno nabije adrenalin, naprej zaradi handlanja za ceno potem pa zaradi vožnje). Letališče je od glavnega mesta oddaljeno kar 30 km in Negombo je bojda vreden ogleda, zato sva našla AirBnB v okolici.

Skoraj Benetke, ane?

Mestece ni pretirano lepo, ima pa ogromno ribjo tržnico, tipične kolonialne kanale, ki so jih zgradili nizozemski kolonialisti, in poceni hrano. Prvo noč sva ugotovila, da bosta klima in mreža proti insektom bistvenega pomena za preživetje na Šrilanki, prvo jutro pri gostiteljih pa je postavilo visok standard kar se tiče šrilanških zajtrkov.

V Sloveniji bi umrl za takšno izbiro, še posebno po teh smešnih cenah

Naslednji dan kar pešake do vlaka in z lokalnim vlakom (za 0,30 €) do prestolnice Colombo, čeprav jo večina turistov izpusti. Ustavila sva se za eno noč. Poslikala sva mošejo Jami Ul Afar, se sprehodila po živahni tržnici Pettah in zvečer pojedla poceni in okusno morsko hrano na ogromni promenadi Galle Face Green. Na parkingu sva celo videla Defenderja in se spomnila, kako zelo ga pogrešava.

LEPOTE IN GROZOTE OCEANA

In spet vlak. Vožnja je res sama po sebi atrakcija. Lokaci, backpackerji, ruske turistke v belih oblekcah, nabasana 3-urna vožnja. Na eni strani mimo bežijo sanjske plaže s palmami ob Indijskem oceanu, na drugi tirnic pa te stisne ob pogledu na razdrapane kolibice, ob katerih se podijo otroci. Po čudoviti, poceni in nabasani vožnji z vlakom sva prispela do Hikkaduwe – verjetno najbolj znanega obalnega letovišča, kjer avstralskih hipsterjev ne manjka. Tukaj sva snorklala ob lokalnem koralnem grebenu (žal ni primerjave z podvodnim bogastvom Maldivov), videla gigantske želve, občudovala surferje, obilno jedla in uživala v Why Not Guesthouse.

Preštej ribe!
Kot živalski vrt na prostem, želve so navajene turistov in zastonj hrane. Nekatere prihajajo v zaliv že desetletja.

Vzdušje je povsem počitniško, hipstersko, a tudi zelo turistično in predvidljivo. Vseeno sva brezsramno uživala nekaj dni na plaži ob lepem vremenu.

A šrilanška obala ima tudi svojo tragično zgodovino, ki je sicer danes ne vidimo in občutimo več. Verjetno se spomnite grozovitih prizorov, ki smo jih vsi obnemelo gledali po poročilih leta 2004. Prav na jugu (in vzhodu) Šrilanke je ogromen val, ki se je dvignil 9 m visoko iz Indijskega ocena, moril najbolj. Najprej je Šrilanko stresel potres magnitude 9 po Rihtarjevi lestvici, katerega epicenter je bil v Indijskem oceanu na stičišču indijske in avstralske tektonske plošče. Najprej je obalo Šrilanke sicer zajel manjši val, ki je naredil nekaj škode, a vseeno ni bil tako uničevalen. Nato se je morje umaknilo kilometre daleč, ljudje so začeli pobirati les, ribe in ostanke na plaži, reševati svoje premoženje. Niso vedeli, kaj v resnici je tsunami. In da prihaja še en uničujoč val.

PHOTO © AMBROISE TEZENAS

30.000 žrtev, predvsem odraslih in starejših, 1.5 milijona ljudi je moralo zapustiti svoje domove, razširile so se nalezljive bolezni, med drugim tudi kolera. Tsunami je imel grozotne posledice za ljudi, kmetijstvo, gospodarstvo in turizem. Danes je v bližini Hikkaduwe fotografski Tsunami Museum z zelo nazornimi prikazi grozot. Če v muzeju še niste obnemeli, pa boste sigurno ob pogledu na ogromen kip Buddhe v svoji abhaya mudra pozi – pozi neustrašnosti in varovanja. Kip je bil zgrajen v spomin iztirjenemu vlaku na bližnji železnici, ki ga je val dobesedno odplanil. Umrlo je 1.500 ljudi.

30-meterski Buddha ščiti Šri Lanko pred morskimi ujmami.

KOLONIALNA DEDIŠČINA V GALLU

Najin naslednji cilj je bilo slikovito kolonialno obmorsko mestece Galle, katerega ulice so v 16. stoletju stilsko zgradili nizozemski kolonialisti, čas pa je dodal svoj šarm in šrilanški, tropski pridih. Mestece je res popoln turistični biser, saj ponuja obilico zahodnjaških kavarnic, butičnih trgovin, šik hotele …

Od naštetega sva si privoščila skoraj evropski sprehod po žgočih uličicah in obzidju, osvežila pa z najboljšim mango sladoledom na Šrilanki pri Diary Kingu. Gospod sam dela sladolede, strežejo otroci, wc pa ponudijo kar družinski z zobnimi ščetkami in vsem.

No, k osvežitvi štejeva tudi poldnevno kopanje na plaži Unawatuna, kjer sva se zlila z okolico in najela ležalnike tako kot večina tamkajšnjih ruskih turistov.

SURFANJE IN ISKANJE SINJIH KITOV

Šrilanka je locirana sredi oceana in ponuja ogromno surferskih (in kajtarskih) spotov za vse težavnosti in tekom celega leta, če se izognemo monsunu. Po priporočilu Lonely Planeta sva se ustavila v Weligami in izkoristila tamkajšnje varne razmere za učenje surfanja: dolga plitvina, peščena podlaga brez skal in čeri, začetniški valovi. Za 1 uro s privatnim učiteljem sva dala 10 evrov, kar je več kot sprejemljiva cena. Darjo, ki osnove že “obvlada”, si je izposodil surf za cca. 3 evre na uro. Spala sva v BoHo Beach Hostlu – nizka cena, vroče in majhne sobe, a ogromno backpackerjev in party vzdušje. Negativno: valovi v Weligami so zelo zelo obljudeni. Pri surfanju je potrebno paziti nase in na druge udeležence v surferskem prometu, mimogrede ti prileti surf v glavo.

Zgledam kot krompir, a za prvič je dobro.

Je res, da je surfanje izjemno fizično naporno (roke in trebušne mišice sem čutila kot še nikoli prej, modrice celila še kakšen teden), a v Boho Beach Welligama sva imela dobro družbo, vzdušje je bilo zelo avstralsko, a sva našla dobre sogovornike iz Španije, Kazakhstana in drugod.

Direktno iz hostla sva šla tudi na opazovanje sinjih kitov. Namreč Šrilanka je ena redkih točk na svetu, kjer se da sinje kite – največje sesalce na svetu – videti že z enodnevnim izletom na morje. Druge točke za opazovanje sinjih kitov so še denimo v Kanadi, na Novi Zelandiji, na Islandiji itd. Sinji kiti so bili zaradi divjega lova nanje dolgo ogroženi, zadnja desetletja pa se njihovo število spet povečuje.

Za ceno 45€ na osebo sva dobila zajtrk in kosilo na ladjici. Še dobro, saj smo po morju vozili kar 10 ur in iskali kite. Videla sva vsega skupaj 2 kita in bila kratko malo razočarana, pa ne nad kiti – oni so naravna bitja, ocean je njihov dom in mi vsiljivci. Razočarana nad množico turistov, ki so vriskali in kričali, ko je kit graciozno dvignil svoj cca. 8-metrski rep. Tudi jaz se ne bi kazala takim živalim, če bi bila kit.

NEVERJETNA BIOTSKA RAZNOLIKOST

In sinji kiti so le ena izmed mnogih živalskih vrst, ki jih je moč občudovati na Šrilanki, ki velja za državo z najbolj bogato biodiverziteto na svetu. Ne samo pod vodo, tudi na kopnem je pestro. Džungla in vsemogoče živali so del vsakdana. Nič nenavadnega ni, če srečate opico sredi vašega hostla ali legvana ob cesti, kačo v parku. V nacionalnih parkih je mogoče polek množic turistov videti tudi leoparde, azijske slone, krokodile, opice, ptice

Nacionalni parki na Šrilanki prikazujejo bogastvo rastlinskih in živalskih vrst na izjemno majhnem področju. Ogromno je endemitov – živalskih in rastlinskih vrst, ki uspevajo samo na Šrilanki. Verjetno so zato nacionalni parki največja turistična znamenitost na Šrilanki in količino turistov skušajo omejiti z norimi vstopninami (ca. 15 $ na osebo, 8 $ pristojbina za storitve, 5 $ pristojbina za avto, 15 % davek). A tudi to ne pomaga. Parkov je dosti, turistov pa še več. Vsak zase pa izbere, če jih bo obiskal ali ne.

Velik del naravnih rezervatov na Šri Lanki so močvirnata območja.

Najdražji in najbolj obljuden park je Yala, a sosednji Bundala je malce cenejši in bolj zračen. Za obisk slednjega sva se odločila tudi midva. Na ca. 4-urnem safariju z džipom sva videla obilo živali v njihovem naravnem okolju: pave, varane, krokodile, opice, orla, vodne bivole, želve idr. Turo nama je organiziral guesthouse Lagoon Inn Hotel, kjer sva se lahko celo malce pogajala, a ne dosti. Zame je bil to prva takšna izkušnja in bila sem več kot navdušena. Bili smo skoraj sami v parku, živalce so se ponosno pokazale v vsej svoji gracioznosti. Res je nekaj neverjetnega opazovati te živali v njihovem naravnem okolju in ne skozi rešetke kletke.

MANJ TURISTOV, VEČ UŽITKOV

V sklopu tega članka bom omenila še en del na zahodni obali otoka, čeprav sva ga obiskala tik pred koncem najinega potovanja po Šrilanki. Namreč prvotno sva želela obiskati še vzhodni in severni del otoka, ki ga do pred kratkim zaradi nemirov in državljanske vojne ni bilo mogoče obiskati. Žal pa je bil ta del otoka konec novembra še pod vplivom monsuna, zato sva krenila na prav tako malce “pozabljen” polotok Kalpitiya. Ta je znana po stalnem vetru za kajtanje v laguni polotoka, pa tudi po največjih nasadih kraljevega kokosa na otoku.

Tradicionalno pobarvan čoln

Vnaprej nisva rezervirala nič, večina namestitev je bila zaprtih ali praznih, saj je sezona za kajtanje šele januarja. Na srečo sva našla Ocean View Beach Resort in se dogovorila za super ceno z zajtrkom. Nastanjena sva bila v bungalovu povsem na plaži, uživala lokalno življenje v tej vasici in občudovala redke kajtarje. Ob deževnih večerih pa se družila s podobno mislečima Kanadčanoma. In sanjala, da prideva nekega dne nazaj in se naučiva loviti veter v jadra.

Naj si bo to dovolj o Šrilanki zaenkrat. Več o osrednjem, bolj goratem in zelenem delu Šrilanke, izveste v prihodnjem prispevku. Pa da Šrilanke ne bo prehitro konec pripravljava še en praktični vodnik s cenovnikom in potekom poti za vse, ki bi se morda kdaj odpravili na tropski odklop. Saj veste, ne zdaj, ampak enkrat, ko se svet resetira.