Zaključek najine poti z Defenderjem sem si vedno predstavljal, kako po dolgem potovanju z nasmeškom zapeljeva nazaj na domače dvorišče.

Na žalost pa vse ne gre vedno tako, kot si želimo in predstavljamo. V kolikor ste spremljali najino pot veste, da je tretji član ekspedicije ostal parkiran v Kirgiziji. Na poti sva bila že 8 mesecev, ko sva se odločila, da je čas za spremembo. Obenem naju je preganjala zima, iz dneva v dan je bilo bolj mrzlo in sibirske zime v slabo izoliranemu avtomobilu si nisva ravno želela doživeti. Odločila sva se, da pot nadaljujeva z nahrbtnikom po toplejših deželah in poletela sva kar na Maldive, kasneje na Šrilanko in v Indijo.

Prvi načrt je bil, da se vrneva marca v Kirgizijo in prečkava Rusijo do Evrope. A le po mesecu backpackanja sva ugotovila, da nama dolgo potovanje brez 4 koles sploh ne ustreza. Pogrešala sva neodvisnost, divjino, neznane, zaprašene ceste, “udobnost” in priročnost najinega avta. Čas je bil za spremembo načrta. Odločitev sva sprejela ob naključni miklavževi večerji na Šrilanki in uro za tem kupila letalske karte proti domu, kamor sva iz Indije poletela tik pred božičem, 23. decembra 2019. Vsem domačim sva prihod zamolčala in jima pripravila božično presenečenje.

Nov načrt je bil “preprost”. Doma bova 3 mesece, pomiriva družino in spijeva pivo s prijatelji, medtem pa se pripraviva na razširjen drugi del avanture z Defenderjem. Prečkala bi Kazahstan, čez Rusijo bi vstopila Mongolijo, katero bi raziskala v mesecu dni. Potem pa po še nedefinirani poti čez Rusijo domov. Tako bi lahko več časa preživela v Defenderju in obkljukala tisto odročno Mongolijo, ki se nama je iz meseca v mesec na poti bolj luštala.

V začetku 2020 sva pridobila 3-mesečno rusko vizo z dvojnim vstopom, naročila nove rezervne dele za Defenderja in kupila letalske karte iz Budimpešte v Biškek za 24. marec 2020. Verjetno si lahko nadaljevanje zgodbe kar sami predstavljate.

Kljub začetnemu optimizmu nama 19. marca načrti padejo v vodo zaradi virusa COVID-19. EU zapira mejo in preklicuje lete, vključno z najinim nekaj dni kasneje. Stanovanje sva že izpraznila, saj sva verjela, da odpotujeva kmalu. Najino mentalno stanje v teh dneh je bilo na dnu. Še vedno verjameva, da če bi rezervirala let en teden prej, bi se na njega tudi vkrcala. Prav zanima me, kakšno zgodbo bi v tem primeru sedaj pisala.

Tale zapis se piše septembra 2020, 10 mesecev po najinemu odhodu iz Kirgizije. Najino življenje se je bilo primorano vrniti v znane vsakdanje tirnice. Iz začasnega doma v Halozah sva se preselila v prestolnico v najemniško stanovanje, oba sva zaposlena in le ob vikendih imava čas in energijo za krajše izlete ali pohode.

Meje v Evropi so delno sproščene, a drugi val je že tukaj. Centralna Azija je v juliju šele dobro začela s prvim valom in vse kopenske meje ostajajo zaprte že od marca. Upanje o povratku v Kirgizijo v 2020 je že zdavnaj izpuhtelo in že nekaj mesecev se spogledujeva s transportom najinega Defenderja v Slovenijo. Sedaj lahko z veseljem poveva, da je avto v procesu transporta, a dokler ni avta tukaj, v Sloveniji, težko rečeva kaj konkretnega. Poveva lahko, da se je splet naključij kljub noremu letu 2020 razvil v najin prid in da je transport avta drag in kompliciran postopek. Vsekakor lahko pričakujte zapis o postopku mednarodnega transporta vozila, ko bo avto varno v najinem objemu.

Čeprav to ne bo tisti pompozen prihod domov, ki sva imela v mislih, bo za naju vseeno velika zmaga in olajšanje. Prevozila sva več kilometrov kot sva načrtovala, videla več kot sva sanjala. Ko bo Defender doma, bo to tudi uraden zaključek najine ekspedicije Daleč z Defenderjem. A prepričana sva, da je vsak konec tudi nov začetek in da ta ekspedicija ni bila zadnja!