Res je, kot pravijo: V Indijo se zaljubiš ali jo zasovražiš.

Po devetih mesecih na poti sem verjela, da sem izkušena popotnica. Preživela marsikaj in pripravljena na marsikaj. A na Indijo te ne more pripraviti nič. Vse od pikantne hrane, intenzivnosti vonjav, količine ljudi, revščine do hrupa na ulicah in onesnaženosti je približno trikrat intenzivneje kot kje drugje v Aziji. Nikoli, ampak res nikoli, ni miru in tišine. Če greš ven na ulico, moraš imeti dobro mero energije in potrpežljivosti, saj so razdalje ogromne, dogaja se na polno, promet, ljudje, živali, vse dirja, kriči in trobi. Pogajanje za ceno in umikanje vsem mogočim oviram na poti sta osnovi preživetja na ulicah.

Čeprav sva v Indiji preživela le mesec dni in obiskala le dve od 28 zveznih držav Indije, sva lahko dobila če ne drugega vsaj dober prvi vtis druge največje države na svetu. Indija je ogromna država z ogromnimi razdaljami, neizmerno in nepredstavljivo raznolikostjo in – nenazadnje – z več kot 1,2 milijardami prebivalcev to pač ne more biti povsem običajna država.

Ponavadi o Indiji razmišljamo kot eni državi, v resnici pa gre za skupek zveznih držav (podobno kot v ZDA), ki jim sicer vlada en predsednik, a imajo regije med sabo redkokdaj kaj skupnega. Razlikujejo se kulturno, politično, jezikovno, versko, geografsko, načinu življenja, načinu oblačenja … od vaših interesov in načina potovanja je odvisno, v kateri predel Indije vas bo zanesla pot. Na severu bodo Himalaja in manj poseljena območja prepričala ljubitelja gora, Punjabi bi prepričal z edinstvenimi templji, jug z zelenjem, plažami in tečaji joge.

A ko retrospektivno pomislim na Indijo, se zavem, da ima Indija nek poseben čar. Še bi šla, vrnila bi se v ta kaos, norišnico, pristnost, raznolikost. Na severu Indije se bohoti Himalaja, odročni predeli z izjemno mrzlimi temperaturami, z bolj tradicionalno kulturo in običaji. Na jugu popoln kontrast s povsem tropsko klimo in vlago, bolj sproščenim vzdušjem in ležernostjo na obalah. Dejstvo je, da pred odhodom v Indijo o državi nisva vedela skoraj ničesar, še tisto malo podatkov, ki sva jih imela, pa so bili zelo površinski. Indija je ogromna država s številnimi različnimi regijami in bila sva v popolni temi, kam sploh iti. No, na koncu je odločila cena letalske karte s Šrilanke. Tako sva za pičlih 100 evrov na osebo letela v Chennai, prestolnico regije Tamil Nadu na juguvzhodu Indije.

TAMIL NADU IN PRESTOLNICA CHENNAI

Kot rečeno sva bila popolnoma nevedna kar se tiče Indije, zato se mi je zdela dobra ideja, da prvi vtis dobiva kar s pomočjo lokalcev. Na Couchsurfingu sem našla Krišnana, pilota, ki naju je bil pripravljen gostiti, polek tega je živel – logično – čisto blizu letališča. Let iz Colomba v Chennai je bil povsem neproblematičen, a že na letališču sva bila malce presenečena. Nikjer nisva mogla kupiti SIM kartice, kar je drugje načeloma prva stvar, ki jo lahko urediš na letališču. Brez internetne povezave sva se težko orientirala, a nekako sva našla taksi do stanovanjskega kompleksa, kjer je živel Krišnan. Izpogajala sva se za ceno in vse je bilo super, dokler ni taksist ugotovil, da je predvidena cesta zaprta in da moramo narediti velik ovinek. Malce prestrašena in malce skeptična sva kar takoj izstopila, pot sva nadaljevala peš. Buteca. V indijski vlagi in vročini. Med kravami in odpadki in prometom. Na srečo ni bilo daleč. Pri stanovanjskem kompleksu sva se morala identificirati pri varnostniku, potem pa naju je sprejela Krišnanova prijateljica. Imela sva svojo sobo, kar je kar razkošje za couchsurfing razmere.

• 

• 

Do prihoda Krišnana sva šla na sprehod v okolici. No, sprehod po indijski soseski ni ravno sproščujoč in navdihujoč. Vprašujoči pogledi domačinov, češ kaj pa tadva tukaj, ogromno smeti, neprjetnih vonjav, a hkrati sva končno dobila realen občutek, kaj naju v Indiji čaka. Zvečer smo s Krišnanom in njegovimi prijatelji iz soseske igrali badminton (res, badminton sredi Indije?!) in zelo smo se zabavali. Bili so profiji, midva pa popolna amaterja. S Krišnanovo znanko sva med pavzo zavili v bližnjo trgovinico z naravnimi ličili in kozmetičnimi preparati! Zdaj razumem, zakaj so Indijke tako lepe. V Indiji res za vsak lepoten tretma rožica raste – naravno barvilo za lase, barvilo za kožo, nohte, kreme … skratka organsko, vegansko in še kaj, kar tako vse po vrsti smešno poceni. Na večerjo smo šli v bližnji bistro, kjer so naju podučili o obilici eksotičnega sadja in hrani. Recimo nisva vedela, da na svetu obstaja sadež čerimoja (ang custard apple) in da je smuthie iz nje zelo okusen.

Chennaija oz Madras, kot ga poznamo v nekaterih zapisih, je kljub svoji “dolgočasnosti” zelo raznoliko in celo multikulturno. Danes je Chennai je prestolnica regije Tamil Nadu in njen operativni center. Prvi so v Tamil Nadu v 16. stoletju prispeli Portugalci, ostali kolonialisti kot so Nizozemci, Britanci in Francozi so sledili v 17. stoletju, ki so vsi prišli z enim namenom, in sicer da vzpostavijo trgovske poti z Evropo. Britanci so se ustalili v Madrasu, Portugalci pa v Poducherryju in bila se je bitka za ozemlja, vse dokler Britanci niso zmagali in zavzeli celotno območje Tamil Naduja. Današnje ozemlje Tamil Naduja ima cca. 80 milijonov prebivalcev (za primerjavo Nemčija ima prav toliko prebivalcev). Chennai je eno od štirih največjih indijskih mestih (po velikosti vodijo Mumbai, Delhi, Bangalore), a je Chennai eno bolj “zaspanih” in neznačilnih mest, pogosto ga popotniki tudi izpustijo. V bistvu spusti večina celoten jugovzhod, češ da ni zanimiv oz. da so drugi deli Indije bolj zanmivi. Super za naju, saj vedno iščeva bolj avtentične kraje kot tiste zelo turistične in predvidljive. Ko sva šla raziskovat mesto (predvsem pa iskat SIM kartico), sva doživela prvo pravi indijski survival show z obilico hrupa, prometa in ljudi.

• 

• 

• 

Nisva vedela, a jedla sva kot čisto prava Indijca v t. i. restavracijah Lunch, kar je indijsko ime za mini restavracije brez menija, vsi gostje dobijo isto in natakarji hrano naokrog strežejo v kanglicah. Poješ lepo z rokami na bananinem listu. In plačaš mogoče 1 evro na osebo. Na srečo sva uredila tudi indijsko SIM kartico, kar je bil kar podvig. Namreč SIM kartic v Indiji zaradi varnostnih razlogov ne izdajajo kar vsem. Še dobro, da sva imela lokalni kontakt Krišnana, zaradi katerega sva SIM kartico le uspela urediti. V mestu sva našla recimo armensko cerkev, ki so jo ustanovili armenski trgovci v 18. stoletju, tukaj pa je pokopanih 350 Armencev. Sprehodila sva se po enem majhnem delu Marina Beach – drugi največji urbani plaži na svetu. Čeprav je plaža ogromna, se v vodi zaradi onesnaženosti nihče ne kopa.

Zvečer smo pri Krišnanu imeli mini zabavo, naročili dostavo in poslušali vse super hindu hite. No, plesali smo tudi polko. Alkohol v Tamil Naduju ni dovoljen, se ga pa da dobiti na črnem trgu. Za to smo se morali peljati do zelo sumljive kučice, kjer je nek moški skozi varnostna rešetka prodajal alkohol. Sama ne bi nikoli pristopila do nje. Vrsta moških pred “prodajalno” je dokazovala, da je alkohol kljub prepovedim vseeno zelo zaželjena dobrina.

INDIJSKA ARHEOLOŠKA DEDIŠČINA

Le 50 km južno in 2 uri vroče avtobusne vožnje od Chennaija je bila najina prva postojanka Mahabalipuram – ta lep, majhen, a arheološko zelo pomemben obalni kraj.

V času najinega obiska je bil večinoma prazen in miren, a kar predstavljam si lahko trume domačih in tujih turistov v sezoni. Brez večjih problemov sva se izpogajala za sobo na plaži z razgledom in se naslednji dan kar peš podala do številnih arheoloških znamenitosti, ki so pod UNESCO-ovo zaščito.

Mahabalipuram je obdan s številnimi templji, samostoječimi ali v votlinah, polnimi izrezljanih skulptur in umetnin iz kamna. Večina jih je nastala v 7. stoletju v času v času kraljevine kralja Mamalla. Eno najpomembnejših umetniških del v indijski zgodovini je ogromen relief, izklesan iz kamna, v templju Arjunas’ Penance. Relief prikazuje hindujske religijske elemente in vsakodnevno življenje na jugu Indije. Arjuna je bil junak, ki se je postil na eni nogi z namenom, da bi mu štiriroki bog Šiva podaril najbolj zaželjeno in uničevalno orožje. Na reliefu izstopajo podobe slonov in kač, mačk in celo miši. Verjetno najbolj markanten je Shore Temple, ki se dviga nad obalo in je izklesan iz ene same mogočne skale. Gre za prvi samostoječ tempelj na indijskih tleh.

A kraj ni zgolj zgodovinsko pomemben. Z balkona sva opazovala lokalne ribiče pri delu in počitku, zvečer družinice in otroke, ki igrajo kriket na plaži, našla skrite lokalne restavracije z najboljšim tandoori piščancem, okusen zajtrk s prijaznimi domačini, ki so nama pomagali naročiti, številne stojnice s spominki in oblačili … gre za turistični kraj in temu primerna sta tudi ponudba in vzdušje.

• 

• 

Najbolj spektakularen je vzpon na svetilnik, od koder se vidi, kako zelo zelen je ta del Indije in pa seveda kako lep je Bengalski zaliv. Ogledala sva si še India Seashell Museum in iskreno nikoli še nisem videla tako raznolikega nabora školjk in marsikatere nisem videla še nikoli.

NA PICO IN K MAŠI

Puducherry (nekoč Pondicherry) je bil logično nadaljevanje proti jugu ob vzhodni indijski obali. Gre za mesto z izrazito kolonialno arhitekturo in značilnostmi na južnoindijski osnovi.

Kar neverjetno je videti košček Evrope tukaj daleč na jugu Indije, med drugim sva s pomočjo Tripadviserja našla celo pico, ki je zgledala in se okušala povsem evropsko. Naročila sva eno, zatem pa takoj še eno, saj je dobra pica na takšnem potovanju izjemna redkost. Naključno sva našla tudi bolšjo tržnico s knjigami in glej ga zlomka – odlično ohranjena knjiga o Jugoslaviji, ki je vključevala fotografije Ljubljane, celo Ptuja in Ptujske gore. Drug ulov pa je bila informativna knjižica o Piranu. Povsem šokirana in presenečena sva izvedela, da večino knjig dobijo iz Velike Britanije in je zato ogromno knjig evropskih avtorjev.

• 

• 

• 

V Pondyju (kot ga kličejo domačini) najdemo eno najlepših zbirk katoloških cerkva in katedral, ki so jih ustanovili evropski misionarji. Katedrale ne izgledajo prav nič indijsko, temveč bi se z lahkoto lahko nahajale kje v Lizboni ali Parizu. Restavracije z evropskimi jedmi in evropski izgled mesta je posledica dolge kolonialne francoske vladavine, ki je bila odpravljena šele leta 1954. Nekateri domačini še vedno govorijo francosko.

Nastanjena sva bila v dokaj bornem hostlu v centru mesta z dobrim popotniškim vzdušjem. Mesto sva kar prehodila, čeprav je bilo vroče za znoret. Na nekaterih ulicah so se bohotijo vile z evropskim izgledom. Eno izmed njih – Francoski inštitut v Puducherryju – sva si ogledala tudi od znotraj. V razkošni neoklasični stavbi iz 19. stoletja se nahaja bogato založena knjižnica, razkošen zelen vrt, razgled na morje … če ne bi bilo te presnete vlage in vročine, bi se celo pomislila, da bi lahko živela tukaj.

TRICHY

Trichy (ali Tiruchirappalli) je geografsko lociran prav v središču regije Tamil Nadu, zato je v času britanskih kolonialistov tudi postal železniško središče regije. Mesto je veliko in natrpano, nič kaj vabljivo. A vseeno je bil vreden enodnevnega postanka. Predvsem zaradi mogočnega templja Sri Ranganathaswamy, ki je po nekaterih podatkih največji hindujski tempelj v Indiji. Ima kar 49 ločenih svetišč, ki častijo boga Višno. Pot do glavnih svetišč vodi pod sedmimi vhodnimi stolpi (gopurami), od katerih je najjužnejši stolp visok kar 73 metrov in s tem eden najvišjih stolpov v Aziji. Stolp je čudovito pisan, posejan z verskimi in mitološkimi figurami. Ne moreš si ogledati vseh podrobnosti, saj na poti mimo vhodnih stolpov utripa promet motociklov in biciklov, vernikov, romarjev, lokalcev, otrok in starejših, prodajalcev spominkov in prigrizkov. Samo greš z množico.

Pred vhodom v svetišča sva morala sezuti čevlje in kača ljudi, ki so se zgrinjali v svetišča, naju je ponesla v notranjost, a do najbolj pomembnih svetišč kot nehindujca nisva smela. Zvečer sva se podala na Rock Fort Temple, 83 m visoko skalo, na vrh katere vodi nešteto izklesanih stopnic, speljanih mimo številnih svetišč, ki so pravtako vklesana v skalo. Spala sva v enem izmed nespecifičnih indijskih družinskih guesthousov, kjer je spodaj restavracija, zgoraj pa nekaj bednih sob brez oken.

TUDI JUG INDIJE IMA SVOJ TAJ MAHAL

Čeprav se danes čuti le kot še eno indijsko mesto na poti, je bil Madurai srce Tamil Naduja še preden je Chennai sploh obstajal. Gre za eno najstarejših indijskih mest (ustavljeno v 3. stol. pr. n. št.) in prav Madurai je trgoval z antičnim Rimom, največ z začimbami. Danes se ob boku teh pomembnih templjev hitro razvija ekonomija, predvsem IT. Mesto podobno kot ostala indijska mesta nikoli ne spi.

• 

• 

• 

Večina turistov se tukaj ustavi zaradi templja Arulmigu Meenakshi Sundareshwarar, ki je postavljen v centru mesta in do njega naj bi vodile vse ulice. Njegova zgodovina naj bi segala vse do 2000 pr. n. št., večina pa ga je bila zgrajenega kot ga vidimo danes v 14. stoletju. Označujejo ga kot vrhunec južnoindijske arhitekture templjev in naj bi južni Indiji pomenil toliko kot Taj Mahal severnemu delu Indije. Kompleks je velik kar 6 ha in vanj vodi 12 vhodnih stolpov oz. gopuram. Največji izmed njih je visok 55 metrov, na njem pa je kar 1511 podob bogov, boginj in demonov. Gre za največji indijski tempelj, posvečen hindujski boginji Meenakshi, ki jo okronano prikazujejo s papagajem v desni roki. K njej romajo pripadniki ene izmed štirih vej hinduizma – šivaisti, saj naj bi bila Meeknakshi ena izmed podob boga Šive.

V Maduraiju nisva počela dosti. Zvečer sva si za pičlih 10 minut ogledala light show na sicer impresivnem dvorišču Thirumalai Nayakar Mahal, a je bil šov kratkomalo slab in komarji so bili nevzdržni.

KRATKA LEKCIJA INDIJSKE ZGODOVINE

Tik pred odhodom iz Maduraija sva si ogledala še Gandhi Memorial Museum, kjer sem se zavedla, da o Indiji, njeni politiki in zgodovini nimava pojma. Gandhija vsi poznamo po imenu, a vendar – vemo kaj je dosegel za Indijo in za kaj si je prizadeval?

Mahathma je bil iz kaste trgovcev (gandhi pomeni trgovec), sicer pa odvetnik, šolan v Angliji. Poročil se je pri 13 letih in pri 19 pričel s študijem prava, v času katerega je spoznal Indijo (takrat pod britansko vladavino) z druge plati. Njegovo prvo odvetniško delo je bilo izterjava denarja od trgovcev v Južni Afriki, kamor se je tudi preselil. Šele tam se je srečal z izrazito diskriminacijo apartheida, saj je bil tudi sam temne polti in žrtev neenakopravne obravnave. Njegova satjagraha oz. nenasilni protest je bila v Južni Afriki prvič učinkovita pri odpravi davščin za indijske rudarje. Tam se je rodila tudi ideja o neodvisni Indiji in v domovini se je hitro razvedelo o malem Indijcu z revolucionarnimi idejami. Ko se je Gandhi po 20 letih odsotnosti vrnil v Indijo, se je zaobljubil revščini in v želji, spoznati svojo deželo, začel potovati po Indiji.

Dobival je vedno več podpornikov, najbolj odmeven pa je bil njegov 400 km dolg pohod do indijske obale, kjer je pridobival sol – takrat sicer prepovedano početje za Indijce. Britanci so začeli izgubljati vedno več podpore, k čemer je temeljito pripomogel Gandhi s svojo državljansko nepokorščino, gladovno stavko, večkrat je bil zaprt. Nanj so leta 1948 celo izvedli atentat, in sicer ker naj bi bil preveč naklonjen muslimanom v Indiji. Kot zanimivost si je Gandhi prav v Maduraiju prvič oblekel dhoti – značilno indijsko moško oblačilo, ki je simbol nacionalnega ponosa. Še danes hranijo del njegovega dhotija, ki ga je nosil Gandhi na dan atentata.

Končno je leta 1945 Indija razglasila neodvisnost, kot svojo zastavo pa je izbrala tribarvno podlago (oranžna za indijski žafran, bela za resnico, zelena za rodovitnost) s temnomodrim kolovratom v sredini, ki predstavlja nenehno gibanje, napredek. A z indijsko neodvisnostjo so se začele nove težave, saj Indija še zdaleč ni enovita država, niti regijsko, niti politično, niti versko. Na vzhodu so se muslimani l. 1947 odcepili na Pakistan, na severozahodu pa leta 1971 še na Bangladeš.

MALO NA BLEF

Najina naslednja destinacija je bila Kerala in zahodna obala Indije. In želela sva na območje Kodaikanala, zelenega gorskega resorta s hladnejšim podnebjem. A cene tamkajšnjih nastanitev so se nama zdele drage (cca. 20 € na noč – ja, to se nama je zdelo drago!), sva se odločila, da greva v neznano. Na google mapsu sva videla nekakšne slapove in se odločila, da tam narediva postanek na poti v Keralo. Že avtobusna vožnja je trajala skoraj ves dan, na avtobusu sva bila deležna številnih vprašujočih pogledov in to je ponavadi znak, da turistov tukaj ponavadi ni.

• 

• 

Izmučena sva zvečer prispela v Courtallam. Čeprav je na google mapsu izgledalo, da je prenočišč kar nekaj, so bila ta zelo borna (tudi za indijske razmere) in na koncu sva plačala cca. 30 € za nočitev v najbolj “solidnem” hotelu, čeprav tudi ta ni upravičil svoje cene. Res je, kraj je bil lep, hribovit, v okolici obilica slapov in čeprav je kraj sprva deloval povsem miren, se je zvečer razvnelo dogajanje, ki je zgledalo kot nekakšen festival. Na tržnici oz. eni glavni ulici se je trlo ljudi in vsi ljudje so šli v eno smer – proti slapovom Tiger Falls. Tam so se moški in ženske ločili z namenom, da se okopajo pod slapom, katerega voda naj bi imela zdravilno, očiščevalno, ajurvedsko moč. Tržnica je bila ena bolj zanimivih, kar sva jih videla, in definitivno sva bila edina turista tisti večer. Kar ni vedno prijetno, seveda. Večina domačinov se strmela v naju in midva v njih. Moški so bili tukaj (pa tudi drugje) večinoma samo v dhotijih (kos blaga zavit okrog bokov) in z brisačo okrog ramen, kar je lahko včasih videti kar neokusno.

• 

• 

• 

• 

Zjutraj se z mototaksijem odpeljala še do Courtallam Five Falls, ki niso bili pretirano drugačni od Tiger Falls. Ponovno ločitev na moške in ženske in očiščevalno kopanje, spredaj pa nekaj stojnic s hrano in spominki. Privoščila sva si še tipičen zajtrk – idli, dosa in različne (bolj ali manj pikantne) omake.

KERALA

Kerala je za marsikaterega popotnika ena najlepših regij v Indiji, saj je obdana s čudovitim Arabskim morjem, skrivnostnimi lagunami in odlično hrano. Odmaknjena je od tiste “trde” Indije, na katero najprej pomislimo. No, in tudi midva sva končno pobegnila iz surovih svetih krajev indijske notranjosti. No, pobeg na indijskem avtobusu ni nikoli hiter. Trajalo je skoraj cel dan čez hribe in doline in postankom v Burger Kingu, da sva iz Courtallama končno le prispela prispela v Varkalo – enega najbolj turističnih krajev, kar sva jih videla v Indiji. Po vseh popolnoma običajnih indijskih mestih se je ta majhen, izrazito turistom prilagojen kraj, zdel kot nekakšna fikcija. Kar tudi je.

• 

• 

Joga in ajurdvedski tretmaji, hipsterski bari in restavracije s toastom in testeninami, obilo prodajaln s spominki, umetninami, cunjami … poplava evropskih in drugih turistov, saj je ravno december eden najbolj turističnih mesecev tukaj. Ko sva pripovedovala, kjer sva potovala in kako, so se nama turisti (tudi Indijci sami) čudili. Večina jih z letalom prispe v bližnja mesta in z zasebnim prevozom do Varkale. Večina jih pride sem na joga treninge ali kakšne druge tretmaje. Midva sva bila kar presenečena nad udobnostjo in seveda tudi cenami v kraju, nastanjena sva bila v prijetnem guesthousu. Prvi večer sva veselo kramljala ob super večerji z nekaterimi popotniki, naslednji dan pa začela čutiti prve znake utrujenosti.

Od Varkale sva videla bore malo, saj sva oba zbolela. Tudi to je ena tipično doživetje v Indiji za turista – zboleti. Izjemna utrujenost, glavobol, slabost, pri Darjotu tudi omedlevica in visoka vročina. Po dveh dneh slabega počutja nama je lastnik guesthousa pomagal do bližnje javne bolnišnice, kjer sva oba hkrati dobila infuzijo in opravili so pregled krvi. Indijska bolnišnica, to pa je doživetje! Pri meni so našli neko vnetje, pri Darju nič. Pridno sva jemala predpisana zdravila in meni se je stanje izboljšalo, Darjotu pa ne. V guesthousu v enem najlepših krajev v Indiji sva kar 8 dni preživela v sobi in čakala na bolje. Vseeno sem šla na eno intenzivno jutranjo jogo in se ogromno naučila, šla sva tudi na ajurveda masažo, ki pa ni bila posebno prijetno doživetje.

• 

Tik pred božičem sva imela rezerviran let iz Kochija na Dunaj, domov za praznike, saj nama potovanje z nahrbnikom ni bilo najljubše, pogrešala sva Defenderja. Darjo z vročino in šibek, a morala sva na pot proti Kochiju. Vožnja z vlakom je bila občutno boljša kot tista z avtobusi in po cca. 3 urah sva prispela v Kochi k najini couchsurfing gostiteljici. Američanka je na stara leta v Kochiju delala kot babica v porodnišnici, ki nudi brezplačno pomoč pri rojstvu otrok posiljenih mladoletnic. Živela je v relativno novem stanovanju s čudovitim razgledom na bližnje lagune.

Čeprav je Darjo še vedno bolehal in imel vsak dan povišano telesno temperaturo, sva si (večinoma s taksiji) ogledala Kochi. Ta je podobno kot ostala indijska mesta mešanica kolonialne zgodovine, indijske tradicije in modernega utripa. Na območju starega, evropskega jedra je t. i. Fort Kochi, kjer se na ulicah čuti britanski in portugalski utrip. Promenada je polna sprehajalcev in prodajalcev spominku, zelo markantne pa so kitajske ribiške mreže. Te so zapuščina kitajskih trgovcev, ki so potovali tod okrog in s seboj prinesli to zanimivo, 10 metrov visoko pripravo za lov rib. Ribiške mreže so kljub vsej fascinantni zgodovini Kochija najbolj fotografirana znamenitost mesta.

• 

• 

Ob tako bogati zgodovini mesta je seveda ogromno drugih znamenitosti, muzejev, galerij, šik kavarn in bistrojev. Večino se jih da ogledati kar peš. St. Francis Church, ki je najstarejša evropska cerkev na indijskih tleh, zgradili pa so jo leta 1503. Tukaj je bil nekaj časa pokopan tudi raziskovalec Vasco da Gama, ki je umrl v Kochiju, nekaj let kasneje pa so njegove ostanke premestili na Portugalsko. V neposredni bližini cerkvice je pokopališče nizozemskih vojakov in trgovcev. Nedaleč stran je sinagoga Paradesi, ki jo krasijo belgijski lestenci in napisi v arabščini, hebrejščini in lokalnem jeziku. In spet čisto blizu je palača Matancherry, ki je bilo portugalsko darilo lokalni kraljevi družini. Palača je zelo zanimiva, saj je kombinacija evropskega in indijskega načina gradnje, v njej pa je impresivna razstava o zgodovini Kochija.

Čeprav smo se imeli fino, je Darjo še vedno bolehal z visoko vročino, slabim počutjem, utrujenostjo, neješčostjo … in tik pred odhodom na letališče sva še enkrat obiskala bolnišnico, tokrat na priporočilo gostiteljice, ki je zdravstvene ustanove v bližini dobro poznala. Končno so v eni boljših zasebnih bolnišnic ugotovili, da ima Darjo verjetno trebušni tifus ali tifoidna vročica, ki ga dobimo z zaužitjem kontaminirane hrane ali vode. Dobil je antibiotik in čeprav je bil zadnjo noč še vedno zelo slab, je naslednji dan na letalu proti Evropi pojedel svoj prvi normalen obrok.