Šrilanka kot jo vidite na razglednicah: živo zeleni čajni nasadi, meglice nad okoliškimi hribi, nepozabne vožnje z vlakom in curryji.

In s hrano se je začelo najino odkrivanje zelenih in goratih predelov Šrilanke v Elli, ki je bila še bolj turistična kot sva si predstavljala. A nekako nama je bila všeč, saj sva lahko na enem mestu počela ogromno stvari. Iz najine baze – skrajno ugodnem guesthouse s poceni zajtrkom in kul sosedoma iz hrvaške Istre – sva se lahko peš podala v center Elle, peš do Nine Arch Bridga in lahkotno peš na Little Adam’s Peak. Tukaj sva edinkrat na Šrilanki kupila vozovnico dan vnaprej, in sicer za vožnjo do Hattona, od koder sva se podala na tisti pravi Adam’s Peak.

• 

• 

• 

V Elli sva podrobneje spoznala šrilanško kulinariko. Namreč, hrana je eden izmed vrhuncev Šrilanke, to vam bo povedal vsak. Za naju pa je bila po mesecih dolgočasne in enolične hrane v Centralni Aziji hrana na Šrilanki prava nirvana. Ogromno hrane je vegetarijanske in veganske, kar je za telo vedno dobrodošlo.

• 

• 

Na kuharskem tečaju v Elli pri Matej Hut Cooking Class (tudi ful dober bistro) sva spoznala sestavine, začimbe in tehnike šrilanške kuhinje. Vse izgleda zelo enostavno, ko slediš navodilom, a hitro lahko gre kaj narobe. Pripravili smo kar 9 curryjev, papadam, sladico … večerja je bila obilna. Doma v Sloveniji je težko pripraviti enako dobre jedi, sploh ker nimamo enako svežih sestavin in začimb, a kakšen približek se da nakrempati skupaj.

• 

• 

• 

• 

A res ne vidim razloga, da bi morala na Šrilanki kuhati sama. Izjemno poceni in kvalitetno sveže sadje se najde na vsakem koraku: mango, banane, ananas, papaja, kokos, granatna jabolka, … Večkrat sva na poti namesto kosila nakupila kar kup sadja. Na stojnicah na avtobusni ali v mestu se dobi razne prigrizke, recimo vadai (ocvrti lečini prigrizki), majhni zelenjavni rotiji, ribje ali piščančje samose, ipd. Mnogi pravijo, da je nakup teh prigrizkov enosmerna vozovnica na nekajdnevno čiščenje na wc-ju, a midva sva jo odnesla brez prebavnih posledic.

V lokalnih restavracijah se vedno najde kakšen curry. Najpogosteje dhal curry (lečin curry), pa tudi druge vrste curryja, recimo s stročjim fižolom, jajčevci, mangom, ananasom, piščancem, ribo. Kottu je sesekljana “palačinka” skupaj z zelenjavo, piščancem ali jajcem. Roti so trikotni zavitki, ponavadi polnjeni z zelenjavo ali drugim nadevom. Hoppers se ponavadi je za zajtrk, gre pa za majhno palačinki podobno jed, pečeno v voku podobni ponvi. Robovi so tanki in sredica debelejša. Na dno ponavadi dodajo na oko pečeno jajce. Papadam je čipsu podoben, tanko ocvrto testo, ki ga dajo zraven vsakega obroka.

GOOD AFTERNOON, MADAM

Ko je govora o nasadih čaja ne moremo mimo šrilanške kolonialne preteklosti. V 16. stoletju so Šrilanko kolonizirali Portugalci, nato pa Nizozemci. Leta 1815 pa je celoten otok pripadel Britancem, kar je pustilo neizbrisen pečat Cejlonu – kot so otok takrat imenovali Britanci. Kolonizatorji so prinesli ogromno pozitivnih sprememb kot je denimo šolstvo, pravni red in zdravstvo. Tudi po osamosvojitvi leta 1948 so na Šrilanki ohranili sistem, ki se je vkoreninil v njihovo kulturo tekom stoletij.

Angleži so v 19. stoletju gorato zaledje Šrilanke spremeneli v svojo pridelovalnico sadja in zelenjave. Najprej so na teh planotah posadili kavovec, a po bolezni kavne podgane, ki je uničila praktično celotno kavno industrijo, poskusili s pridelavo čajevca, ki je končno obrodil sadove. In jih obilno prinaša še danes. Šrilanko so za vedno naredili deželo najboljšega čaja na svetu in je še danes 4. največja izvoznica čaja na svetu (za Kitajsko, Indijo in Kenijo). Cejlonski čaj velja za enega najkvalitetnejših na svetu. Njihovo pridelovalno industrijo sva pobližje spoznala v Pedro Tea Estate.

• 

• 

• 

Kolonialna dediščina se vidi tako v ločenih čakalnicah za turiste na železniških postajah, v stalnih nagovorih “sir” in “madam”, pa tudi v arhitekturi in podobi mest. Denimo Nuwara Eliya s svojim “angleškim” podnebjem in golf igriščem še vedno izgleda zelo britansko. Nuwara Eliya pomeni “mesto na planoti” in leži na 1.868 metrov nadmorske višine. Pogosto ji kar rečejo “mala Anglija”. Podnebje na tej višini je namreč mrzlo in sveže, deževno in megleno. Ravno pravšnje torej za angleške kolonialiste, ki jim vroči in vlažni obalni predeli niso preveč sedli. K občutku angleškega podeželja pripomorejo angleška arhitektura, luksuzni hoteli, tipični rdeči nabiralniki in ogromno golf igrišče.

• 

• 

• 

Kje drugje bi si človek želel obrniti novo številko v življenju kot tukaj? Prav na moj 30. rojstni dan me je Darjo peljal v eno boljših indijskih restavracij na Šrilanki. Grand Indian v Nuwari Eliyi je prijeten odmik od lokalnih restavracij s prijaznimi, zabavnimi natakarji in res vrhunsko kulinariko po smešnih cenah. Jedla sva ogromno lokalno ribo.

KO VOŽNJA POSTANE TURISTIČNA ZNAMENITOST

Kar je nekoč bila edina povezovalna žila za prevoz ogromnih količin čaja od hribovitih delov šrilanške džungle do Colomba, je danes ena glavnih turističnih atrakcij in zvezda Instagram profilov. Čeprav so Britanci v 19. stoletju ogromno investirali v železniško omrežje, je nekje v 70. letih 20. stoletja omrežje začelo propadati.

• 

• 

• 

Ena najbolj slikovitih voženj z vlakom na svetu je relacija Ella-Nuwara Eliya, čeprav sva tudi na drugih relacijah na Šrilanki (recimo Nuwara Eliya-Kandy, ob obalnih delih) kar obnemela ob razgledih. Vlak pelje preko slikovitih Horton Plains, mimo ogromnih preprog čaja, mimo pridnih obiralcev čaja, nad meglicami, mimo bujnega rastja, razgled za razgledom. In najbolj fascinantno je, da je cena (1,1 €) tudi za ta vlak nižja kot vožnja z LPP, čeprav vožnja traja 2,5 uri. No, če bi si kdo zaželel kakšnega luksuza v zastekljenem sprednjem vagonu, je seveda treba odpreti denarnico (10 € za vožnjo). Vlaki so bili presenetljivo udobni, imeli so tudi velika okna za opazovanja okolice. Za dotično vožnjo Ella-Nuwara Eliya sva kupila vozovnico dan vnaprej, drugače pa vedno prišla direktno na železniško in kupila.

VZPON NA ADAM’S PEAK

Ne, to ni Little Adams’ Peak v Elli, ampak tisti pravi Adam’s Peak oz. Sri Pada. Lociran je v južnem delu Hill Country, ki je eden lepših delov Šrilanke. Odmaknjen, zelo zelen, z ozko ovinkasto cesto sredi nasadov čaja, radovednimi domačini in pristnimi tržnicami.

Sredi bujnega rastja se vzpenja nenavadna gora, ki že tisočletja buri domišljijo domačinov. Številni romarji in turisti zagrizejo v več kot 5000 stopnic do svetišča na vrhu, kjer dočakajo sončni vzhod nad prečudovito pokrajino. Izven sezone, ki traja med decembrom in majem, je nočni vzpon na vrh miren, stojnice so večinoma zaprte, nebo posejano z zvezdami, z naglavno svetilko vidiš le stopnico ali dve predse. Tako je tudi boljše, saj bi drugače verjetno že zdavnaj obupali in se obrnili.

• 

• 

Vzpon traja ca. 2,5 uri, sestop pa ca. 2 uri. Štartala sva kar neposredno iz vasi Nallathaniyab (oz. Dalhousie), spala in počivala pa v hostlu White House. Po vzponu sva si privoščila kar še ves dan počitka v hostlu, saj sva bila popolnoma izmučena. Vas je dostopna z javnim avtobusom iz Hattona z vmesnim postankom in prestopom v Maskeliyi (za smešno ceno). Iz Maskeliye sva uživala v čudovitem razgledu na goro ob smešno ugodnem in dobrem curryju v Chanuka Restaurant. Večina turistov najame tuk-tuk kar v Hattonu, seveda za 100-kratnik cene, ki sva jo plačala midva za avtobus. Kljub naporu, zgodnjemu vstajanju in vsem preprekam je bil vzpon eden najboljših trenutkov na Šrilanki.

• 

• 

• 

RAZISKOVANJE ARHEOLOŠKIH NAJDIŠČ IN SVETIŠČ

Mislim, da to ne velja samo zame, a na vseh slikah s Šrilanke sem videla strmo dvigajočo se skalo s samostanom na vrhu. Zdaj vem, da je to Sigiriya. Danes je vrhu svetišče, a tukaj bi naj bila že zdavnaj naselbina, s svojim razgledom na bližnjo okolico pa naj bi imel kraj v preteklosti tudi strateško vlogo. Sicer je pogled na goro res dramatičen, a manj mamljiv je pogled na stotine kitajskih turistov, ki se gnetejo na ogled arheoloških ostankov na vrhu in za to še plačajo 30 $.

Tako kot večina backpackerjev sva jo raje občudovala z bližnje Pidurangule (obvezen prostovoljni prispevek 5 dolarjev na osebo za tujce). Razgledi s te vzpetine na Sigiriyo in okoliške ravnine so verjetno eden najprepoznavnejših razgledov na Šrilanki. Obvezen fotošuting 🙂

Za odkrivanje Sigiriye sva kot bazo izbrala kraj Dambulla, kjer sva bila nastanjena v Golden Rainbow Guesthousu (odlična hrana, izjemno gostoljuben lastnik Kumara (ja, sva mu povedala, da v je v slovenščini to kumarca), cena, lokacija blizu avtobusne postaje, na samem in povsem pri templju). Kraj sam ni nič spektakularnega, je pa poceni in avtentičen, najde se smešno poceni lokalne restavracije. Tempelj v Dambulli (vstopnina 10 $) je vreden ogleda in je prijeten enourni sprehod kar iz namestitve, z vrha se vidi celo Sigiriya Rock. V notranjosti jam je približno 150 kipov Bude in ogromno fresk. Kraj je za budiste zelo svet in ženske morajo obvezno pokriti lase, ramena in noge.

• 

• 

• 

V notranjosti Šrilanke je še ogromno svetišč, vrednih ogleda. A zadnje čase so vstopnine za oglede kompleksov močno poskočile, saj so pod UNESCO zaščito in ceno določa mednarodna skupnost (in tudi šrilanška vlada). Ko sva že hotela vse skupaj izpustiti, sva od popotnice dobila priporočilo za obisk zaspane vasice Mihintale, ki je od slavnega Anuradhapura (vstopnina 25 dolarjev na osebo) oddaljen le nekaj kilometrov. Vstop v arheološko najdišče oz. kompleks templjev v Mihintale stane 1,5 dolarja na osebo.

• 

• 

• 

Srečala sva le nekaj turistov in ogromno opic, drugače pa prvič na Šrilanki uživala popoln mir. Na tem mestu naj bi se začel budizem na Šrilanki, ki danes predstavlja večinsko veroizpoved na otoku (70 % prebivalstva, ostalo so hindujci, muslimani in katoliki). Tukaj še vedno živijo menihi in po svetišču samem hoja v čevljih ni dovoljena. Bosa sva splezala na skalo Aradhano Galo, odkrivala dagobe, skrite podobe v ribnikih in zaraščene stopnice. Kraj sva raziskovala na kolesih, ki nama jih je posodil lastnik namestitve v vasi.

• 

• 

KONČNO SLONI

Sliši se neverjetno, a po 14 dnevih potepanja po Šrilanki, še vedno nisva videla slonov. Sloni imajo pomembno vlogo v šrilanški kulturi, veri in umetnosti, so zelo cenjeni, a vseeno njihovo število upada. Uporabljajo jih za religiozne obrede, tudi za turistične namene in celo kot nacionalno darilo drugim državam. Zato sva se relativno spontano odločila, da greva še v Nacionalni park Kaudulla. Tam sva končno videla na stotine slonov od blizu in daleč, velike in majhne, a tudi ogromno drugih džipov, ki so prav tako prišli na “lov” za sloni. Naredila se je čisto prava kolona vozil, na koncu nas je vse pregnal dež in slonom končno omogočil malce miru.

• 

• 

• 

Sloni zaradi vedno bolj omejenega prostora pogosteje zaidejo na cesto, železnico, poljedelske površine, kjer niso zaželjeni. A vsak lahko stori nekaj v dobrobit slonov in ohranjanja naravnega habitata zanje: ture se udeležite z več ljudmi, ne poslužujte se turističnega jezdenja slovnov, ne hranite slonov s sadjem, obiščite zavetišča slonov in podprite njihovo ohranjanje. Ne bo poceni, je pa edini način, da tem mogočnim sesalcem omogočimo dostojno sobivanje s človekom.

• 

• 

No, da ni bilo preveč dolgočasno, sva si pri lastniku Kumari sposodila skuter in se 10 km do parka odpeljala lepo z lastnim prevoznim sredstvom. Krasno. Manj krasno je bilo, ko se je nebo popoldne odprlo, začelo je liti in se temniti. Bila sva ujeta v naključnem hostlu, kjer sva sredi poplave ugotovila, da nimava ključev od skuterja. In ko sva jih iskala, sva ugotovila, da manjka tudi fotoaparat. Naj omenim, da v 10 mesecih potovanja nisva izgubila dosti stvari, tisti nesrečni dan pa kar dve pomembni stvari. No, obe sva našla v džipu, s katerim smo šli na ogled slonov. Še sredi naliva pa sva v popolni temi vozila in molila, da prideva nazaj do Dambulle. Skratka. Preživela sva.

KANDY – KULTURNA PRESTOLNICA ŠRILANKE

Večina brzinskih obiskovalcev Šrilanke izpusti Kandy. Seveda, narava je izjemna, kdo pa bo hodil po nagnetenih, sivih mestih. A tudi ta človeška mravljišča imajo svojo energijo in čar. Predvsem pa sva tam končno videla več lokalcev kot turistov.

• 

• 

Kandy je ujet v zelenje in hribovje okoliških hribov. Je glasen in smogast, siv. Pa vendar sva si ga zapomnila po prijetnih kavarnah in najboljšem burgerju v bistroju Buono. Obiskala sva tudi šov s prikazom šrilanških tradicionalnih plesov in hojo po žerjavici. Impresivno.

Kot zanimivost sva se v Kandyju srečala tudi s Slovenko, ki tam živi že kar nekaj let. Trenutno organizira ture po Šrilanki pod imenom Why Not Gataways, odlično pozna domačine in skrite kotičke. Peljala naju je na najboljši biriyani v najinem življenju v sumljivo četrt in nama dala kar nekaj dobrih nasvetov za nadaljevanje potovanja.

Kraljevi botanični vrt v Kandyju pa je verjetno nekaj, kar je težko preseči s katerimkoli botaničnim vrtom na svetu. Na tako majhni površini je zbranih več kot 4000 rastlinskih vrst, vključno z orhidejami, palmami, začimbami, vrstami trave … Nabor je izjemen od gigantskih palm, orhidej do začimbnega vrta. Da o raznolikem in okusnem sadju ne govorimo. Tukaj so kolonialisti testirali možnosti za uspevanje različnih rastlinskih vrst z vsega sveta. Videla sva celo kače, belega vodnega bivola, nočnih letečih psov (ang. fruit bats) pa žal ni bilo videti. Vredno ca. 8 dolarjev vstopnine!

• 

• 

• 

• 

• 

• 

No tu nekje se najina Šrilanka zaključi. A ker sva dobila ogromno vprašanj, kam in kdaj na Šrilanko, sva spisala še en članek s praktičnimi nasveti za obisk te potovalne poslastice. Kmalu 🙂