Gruzija ni ravno na listi vsakega popotnika. Pa bi morala biti. 
Po čisto navadnem turistično-promocijskem videju sem vedela – v Gruzijo moram iti.

Davnega leta 2014 so se enega izmed mnogih mladinskih projektov, ki smo jih z društvom organizirali, udeležili tudi mladi iz Gruzije. Po vseh križih in težavah z njihovo vizo, so končno našli pot do Ptuja. Na takih projektih udeleženci predstavijo tudi državo, iz katere prihajajo. In ker sem se z Vasilom, enim izmed udeležencev odlično ujela, sem samo še čakala na pravo priložnost. Odpravila sem se sama in to v napačnem letnem času. A nič ne de. Letalska povezava je cenovno ugodna (priznam, časovno je katastrofa), država je poceni, avtentična, čudovita, raznolika, zgodovinsko izredno bogata, vinorodna, spominja me na Slovenijo, na Haloze. Le da so ljudje tako izjemno prijazni, da je včasih kar sumljivo. Egoizma in požrešnosti navajen Evropejec se te prijaznosti kar malce prestraši. Iskrene prijaznosti tukaj nismo (več) navajeni, turist je samo vreča z denarjem. V Gruziji je tujec blagoslov in čisto vsakega človeka ljudje sprejmejo z odprtimi rokami in polnimi mizami. Vasil je bil popoln vodnik – zabaven, poln zgodb, pristnih doživetij, najboljše hrane … 

TBILISI

S prevozi do meni ljube Budimpešte in nočni let do Kutaisija – drugega največjega mesta. Kar v vrsti čakajo mašrutke (tj. kombiji, ki vozijo namesto avtobusov), ki za nekje 10€ odpeljejo v 4 ure oddaljen Tbilisi. Vasil me pričaka na avtobusni postaji, dežuje. Zgleda konec oktobra res ni najboljši čas za obisk Gruzije. Vseeno je tole Zakavkazje malce drugačno kot Slovenija. “Ampak eh, super bo,” si rečem. Spoznam Vasilovo družino, ima dve super luštni hčerkici, ki ne znata rusko, niti angleško. Na koncu govorita gruzijsko in jaz slovensko, vse se zmenimo. Z mamo in ženo Teono rusko in angleško. Vasil me ne špara, takoj me pelje v Open Air Museum of Ethnography, kjer so na prostem zbrane rekonstrukcije hiš iz celotnega območja Gruzije. Kako drugače je! Kot zanimivost: Gruzijci imajo v šoli obvezen predmet folkloro, vzgajajo jih v domoljube, spoštujejo tradicijo, mnogi Gruzijci so zelo verni in se v večini baje držijo načela vzdržnosti pred poroko. 

V Tbilisiju zaradi slabega vremena (in brezplačnega prenočišča) preživim kar tri dni. Kar sem si najbolj zapomnila, so izjemni večerni razgledi na relativno majhen in strnjen center glavnega mesta z Narikali fortress. Bridge of Piece, katedrala na hribčku, spektakularen parlament, a na drugi strani umetniški in alternativni deli mesta, čisto nenavadni Rezo Gabriadze Marionette Theater, najboljša pa sigurno boljšja in umetniška improvizirana tržnica na Dry Bridge. Črno-belo umetnino kupim od nekega Čeha. Na boljšjaku preživim kar nekaj časa, že zdavnaj so uradno zaprli, a jaz sem še vedno tam.

Metro v Tbilisiju je izjemno ugoden, vsi pomembni napisi so tudi v angleščini, z malce ruščine pridete povsod brez problema. 

• 

• 

• 

Iz Tbilisija vse možne agencije ponujajo enodnevne izlete na vse konce Gruzije. Jaz imam svojega vodiča Vasila in skupaj z njegovim prijateljem in ženo gremo do Mtskhete in Svetitskhoveli Cathedral – ogromne, čudovite cerkve, ki je bila dolgo tbilisijska katedrala, čeprav je 20 km oddaljena od Tbilisija. Tukaj naj bi se začelo pokristjanjevanje Gruzijcev v 3. – 5. stoletju n. št. in mesto je še danes center gruzijske ortodoksne cerkve. Kar vrsta parov v cerkev, ki se želijo tukaj poročiti. Arhitektura je dih jemajoča in dejstvo, kako prastaro kulturo in zgodovino imajo Gruzijci. Peljejo me še do Jvari samostana na hribčku, od koder je res lep razgled na reko Aragvi in Mtskheto. 

PUŠČAVA, UDABNO in DAVID GAREJA MONASTERY 

Vasil pobere svojega prijatelja in nakupi sendviče in že smo na poti proti samostanu David Gareja, vožnja je kar dolga, moramo vse do meje z Azerbajdžanom. Vmes v avto za 5 poberemo še 3 štoparke, skupaj nas je v avtu 6. A to zgleda ni noben problem. Čez nekaj 10 km jih odložimo. Občudujem pokrajino, ki je skromna, lepa, pozno jesenska. Peljemo čez vinsko pokrajino in nehotni spomin me pelje nazaj v Haloze. Naselja so vedno redkejša, kmalu pridemo na rob puščave, kjer v vasici Udabno končno vidim slavni hostel, ki ga je ustanovil en odpičen Poljak. Beata mi je že zdavnaj govorila o njem. Vasila prepričam, da se ustavimo na poti nazaj. Udabno je res zadnja vasica pred — ničemer. Začnejo se stepe, polpuščava, cesta je zelo slaba. Pastirji na konjih in motorjih pasejo ovce, krave se pasejo sredi divjine, ograde ne rabijo. Kakšna svoboda!

Končno prispemo do samostana, ki je pravzaprav nastal kot utrba na meji. Vojaško-samostanski kompleks tisočih celic, cerkvic, prehodov, jedilnic, opazovalnic … je vklesanih v goro Gareja. Vse to je nastalo v 6. stoletju. Pri nas doba Rimljanov, tukaj so se bile druge bitke, vse do 21. stoletja, ko so samostan zaprli boljševiki. Na poti nazaj postanek v Udabno hostlu – je en tak psihadelični, hipsterski, provokativen prostor na obrobju polpuščave! Vasil pravi, da je to lahko samo posledica prevelikega zaužitja drog, jaz pa uživam v vzdušju, preprostosti, kavi 🙂 Zmešana Evropejka. Mimogrede, v Gruziji sem dobila nekaj ženitvenih ponudb, Evropejke so zaželjeni, predvsem pa evropski potni list. A čudno, pogoj vsakega Gruzijca je, da bo otrok vseeno rojen in vzgojen v Gruziji. 

• 

• 

• 

Nato še malce manj provokativen The Sacret Monastery of St. Nina oz. Bodbe Monastery. Ja, Nina je imela pomembno vlogo v gruzijski zgodovini in pokristjanjevanju, zavzemala se je za ženske in danes je to nunski samostan. Nune so pridne, pridelujejo lastne pridelke in spominke, z razgledom na dolino Alazani pa ima ta kraj res nekaj svetega, pomirjujočega, kljub temu da ga obišče ogromno romarjev. 

 AKHALTSIKHE

Ker je v Gruziji (sploh na Kavkazu) konec oktobra zapadlo približno meter (!) snega, sem se končno sprijaznila, da gruzijskih gora zaradi neprehodnosti ne bom mogla videti od blizu. Vasil mi priporoči Vardzio – samostanski kompleks jam, podoben David Gareji. A na koncu zaradi snega niti tja ne morem. Ujeta sem v random mestecu Akhaltsikhe, ki je izhodišna točka za Vardzio. V dežju in mrazu iščem hotel, ki mi ga je priporočil Vasil. Čutim očitne poglede domačinov, škiljenja skozi zavese. Tukaj, skoraj povsem na turški meji, turistov niso vajeni. Sploh ne v tem letnem času. Ko se ogrejem, grem vseeno do mesta in preseneti me lepota Rabati Castla. Utrdba je bila ustanovljena kot pravoslavna, a so jo predelali Turki in danes je zanimiva mešanica katoliške in arabske arhitekture, vmes je tudi sinagoga. Nikoli še nisem videla takšnega spoja religij. Super, a čimprej ven iz tega turobnega mesteca!

• 

• 

• 

BATUMI

Če je povsod sneg in zima, je na morju vendarle toplo in lepo, a ne! No, ne v Gruziji. Črno morje vseeno ni naš Jadran, kjer uživamo milino sredozemskega podnebja. Voznik mašrutke si me je prilastil na prvem sedežu, z mojo A2 ruščino sva vseeno govorila skoraj 4 ure vožnje. Ponudil mi je brezplačen zajtrk in me zapeljal direktno do mojega CS gostitelja, v zameno ni hotel niti centa. Ostala sem brez besed, hvaležna neznancu, o čigar družini in življenjski zgodbi vem vse, a imena ne vem. 

Gostil me je CS, ki je bil posebna mešanica med rokerjem in pomorščakom. Veliko ljudi v Batumiju dela v pomorstvu, Georgi pa je vsako leto pol leta preživel na velikih transportnih ladjah okrog sveta. Poseben človek moraš biti za to. No, on to zagotovo je. V Batumiju je obvezen ogled botaničnega vrta, ki sem si ga ogledala z naključnim turškim seniorjem. Govoril je o hčerkah, ki so moje starosti, o čisto vsakdanjih rečeh in želela sem si, da bi vrtove uživala sama! Res izjemna zbirka rastlinskih vrst. Batumi je poosebljanje kontrastov med ruskim preseravanjem, turistično infrastrukturo in bedo lokalnih ljudi. Meja med njimi je železnica. Vseeno sem užila nekaj sončnih žarkov in poležavanja na “plaži”. Presenetil me je skulptura “Ali and Nino”, sodobna kipa moškega in ženske, ki se vsako uro pomakneta drug proti drugemu in tvorita en kip. Kar impresivno.

HRANA 

To pa, to, ja, raj na zemlji! V Gruziji vedo, kaj pomeni dobra hrana in vino, ki je tudi št. 1 izvozni produkt te države. Od khachapurija (sirova pita, podobna naši gibanici, a slana) do khinkali (žepki, polnjeni z različnimi polnili) in tolme (sarme, zavite v vinske liste)… vse je res res okusno! Kot nekakšna nadgradnja turške hrane. Za vino priporočam obisk kakšne vinske kleti v regiji Kakheti, za kar je meni žal zmanjkalo časa. In še za marsikaj drugega!

• 

• 

• 

---

FAKTI: 

Trajanje potovanja: 5 dni
Let: Budimpešta – Kutaisi – Budimpešta (cena povratne karte 150 EUR)
Prevoz: prevoz.org., javni transport (metro, mašrutke)
Spanje: Vasil, Couchsurfing, hostel v Kutaisiju

SLADKIH 5:

1 izjemna kulinarika
2 cenovno ugodna destinacija
3 pristnost ob uporabi lokalnega prevoza in šoferji mašrutk
4 japonska navigacija v avtu in volan na desni strani, čeprav vozijo kot mi, po desni
5 gruzijska pisava res zgleda kot nek čudovit vzorec

KISLIH 5:

1 napačen letni čas za obisk Gruzije, priporočam pomlad, poletje ali zgodnjo jesen
2 premalo časa za obisk Kavkaza, vinske kleti, Vardzie
3 zamude Ryanair letov in dolgooo čakanje ob prihodu nazaj v EU območje
4 načeloma slaba angleščina, a z ruščino se da vse zmenit
5 javni promet je zanesljiv, a včasih se šoferji odločijo, da ne bodo peljali, če na avtobusu ni dovolj potnikov.