Rajske ceste, sanje vsakega benzinskega odvisnika, ki te odpeljejo od zajetnih količin snega do kilometrskih peščenih plaž v le par urah.

ČRNA GORA NI BILA ČRNA, AMPAK BELA

Iz Nacionalnega parka Sutjeska sva po zelo mrzli noči brez problema prečkala mejo s Črno Goro. Cariniki so ravno podrobno pregledovali nek avtomobil z vsemi možnimi ogledali, cela racija in že sva se prestrašila, da bo kak pregled. Naju pa so samo vprašali: “Turisti? Ok,” in nama zaželeli srečnjo vožnjo. Pričeli so se prvi izjemni razgledi na črnogorsko pokrajino, ko sva prečila kanjon reke Pive. Kakšne ceste, kakšni luštni tunelčki, mostovi, jezovi …! Ogromno (zaprtih) ponudnikov raftinga je dajalo vedeti, da se poleti tu res dogaja. Takoj sva opazila razliko z Bosno: ceste v odličnem stanju, izjemno prijazni domačini, ogromno Rusov in seveda višje cene. Črna Gora je za svojo valuto izbrala evro, čeprav ni del evro območja. Cene so zelo primerljive slovenskim in hitro sva se morala odvaditi luksuza poceni prenočišč in čevapov.

Ko sva prispela v Nacionalni park Durmitor naju je pozdravilo ca. 1,5 metra snega, a z Defenderjem je vse šlo brez problema in na lep sončen dan so bili razgledi na bližnje dvatisočake res dih jemajoči. Odpeljala sva se do mosta na Tari, ki se lahko pohvali z enim največjih lokov v Evropi, ta se razprostira kar 172 m nad reko Taro. Nočete gledati dol. A Darjo je tu dejansko že šel prek z ziplinom! Meni se je kar malo zvrtelo, ko sem pomislila na tovrstno prečenje kanjona. Še dobro, da je bil zipline tokrat zaprt.

Zaradi mraza in snega sva prespala pri neverjetno prijaznih domačinih na kmetiji Stevovič v AirBnBju v Žabljaku. Gospa dela svoje sire, ima lokalne mesnine in odličen kruh. Rezervirala sva kar še zajtrk pri njih, teh dobrot se preprosto ne moreš najesti! O, še bi ostala in prehodila vse naokrog, namreč Žabljak je pozimi super izhodišče za bližnja smučišča, poleti pa za osvajanje dvatisočakov (recimo Babotov Kuk) in ledeniških jezer. Midva sva šla samo do bližnjega Črnega jezera (vstopnina v park 3€/osebo in 2€ parking) in komaj pregazila pol poti okrog njega. Premočena sva sklenila, da prideva spet enkrat poleti.

• 

• 

• 

Na poti v Kotor sva polek 2-urnega zastoja naletela še na eno znamenitost – samostan Ostrog. Vklesan v skalo je nekakšno romarsko središče pravoslavnih vernikov, nama pa je ponudil odličen razgled in še eno zanimivo cesto.

ARUBA, JAMAICA, UUUH, I WANNA TAKE YA

Slučajno sem pisala couchsurferjem okrog Kotorja in javil se je Fabian (@theworldbetween), ki nama je potrdil, da lahko prideva prespat k njemu na Luštico. Fabian je odpičen Nemec, ki pozimi vozi Land Rover Defender po Južni Ameriki, poleti pa dela iz svoje “pisarne” z razgledom na lepote Kotorja. Zakuril je ogenj in takoj smo se zagovorili o Land Roverjih, potovanjih, zapeli še repertoar Beach Boysev in prijateljstvo je bilo zagotovljeno.

Naslednji dan smo se s Fabianom in njegovimi svežimi prijatelji iz Playworkinga odpravili na raziskovanje Luštice, ki se vzpenja ravno na vhodu v Kotorski zaliv in ima pomembno strateško pozicijo. Tako so že v času Avstro-Ogrske tam zgradili nešteto vojaških objektov, ki so danes zapuščeni, vmes jih je uporabljala jugoslovanska vojska. Najbolj impresivno je skrito podzemno pristanišče za podmornice, ki ga nikakor ne vidiš, dokler nisi čisto tam. O takšnih sva slišala že v Bosni, a nisva verjela, da nama ga bo pokazal zgodovinski navdušenec iz Nemčije! Fabian nas je peljal tudi na razgledno točko, s katere se vidi otok Mamula – nekoč zapor, danes pa tam gradijo luksuzen resort s kazinojem. Fabian je tja enkrat že priveslal s supom. Zmagovalec. Sledil je piknik in druženje v noč. S parom iz Nemčije, ki prav tako potuje z avtomobilom za nedoločen čas, smo se dogovorili, da se dobimo kar na Playworkingu. Tam sta kot prostovoljca za nekaj tednov in v zameno za prenočišče in hrano pomagata barvati, prenavljati, urejati vrt itd. Imata res kul kombi, sta razgledana in izkušena, saj sta že nekaj časa na poti. Škoda, da ne gresta v najino smer!

• 

• 

• 

• 

• 

Kotor nama je bil tako všeč, da sva ostala še dva dneva v odličnem AirBnB-ju in v miru pisala blog, si spočila, kuhala pasulj, prala in se družila z najinim gostiteljem. Kotor je res lep in umirjen, razen kadar ga napadejo turisti s križark, ki bojda povzročajo blazne prometne zastoje. Kotor ima približno 13.000 prebivalcev, s križark pa se vsuje naenkrat po 12.000 ljudi in vsi naenkrat prečkajo eno in edino cesto. Neugodno. Mestece je idilično, tipično sredozemsko, vpeto med okoliške gore. Razgledi na zaliv so izjemni, sploh če se povzpnete na katerega izmed bližnjih vrhov ali vsaj na trdnjavo nad Kotorjem, kamor se primatrate po 1300 stopnicah.

• 

• 

• 

• 

• 

VEDNO NA KONCU STA DVE POTI

Cesta na Lovčen nama je ponudila kar nekaj lepih fotografskih točk, a mavzolej na Lovčenu je bil zaradi ca. 2,5 m snega zaprt.

Po pogovoru z upraviteljem parka sva se podala na bližnji hrib Štirovnik (1750 m). Snega ni bilo preveč, po približno dveh urah sva prihodila na vrh na prekrasen razgled na mavzolej na eni in zaliv na drugi strani. Wow!

Nacionalni park Lovčen ponuja kar dosti lepega, med drugim mestece Cetinje, ki je bilo zgrajeno leta 1482 in je pomenilo začetek nove črnogorske zgodovine. Cetinje je postalo politično in duhovno središče te svobodne balkanske države. Takrat je bilo bojda najmanjša evropska prestolnica. V času vladavine kneza Nikolaja I. Petrovića Njegoša (vsi se ga bolj spomnimo iz ur slovenščine po njegovi južnoslovanski liriki) se je Cetinje razvilo in njegovo prebivalstvo je naraščalo. Šele po končani II. svetovni vojni je prestolnica Črne Gore postala Podgorica (takrat imenovana Titograd).

• 

• 

• 

• 

Prespala sva v kampu pri jami Lipa (zaprta, škoda) z razgledom na bližnje hribe in Skadarsko jezero, s prijaznim lastnikom. Naj omenim, da do kampa vodita dve poti – prva je asfaltna, urejena, vodi direktno do jame in malce naprej je kamp, druga pa pelje čez gozd, po napol zaraščeni poti, polni kamnov in preprek. No, GPS naju je peljal po tadrugi. Darjo si je dal duška z offroadom, jaz pa sem molila, da prideva čimprej čez.

Zjutraj sva se civilizirano po asfaltni cesti odpeljala do Reke Crnojevića, ki so nama jo priporočili, potem pa dalje ob Skadarskem jezeru do Virpazarja, ki v tem letnem času ni bilo preveč živ (razen par zgubljenih Kitajcev). Na srečo sva dva dni kasneje tam naletela na festival vina in ukljeve, lokalne ribe! U, to pa ja, to. Gratis vino je bilo boljše od ribe, mestece je definitivno lepše ob kozarcu vina in prepevanju hitov Severine.

• 

• 

PALME IN VALOVI

Ko že misliš, da si v Črni Gori videl vse, odkriješ še obmejni obmorski del, ki napol že spominja na Albanijo. In to zato, ker je Albanija dejansko samo kak kilometer stran. Mesto Bar so nama priporočili lokalci pa tudi drugače je visoko na seznamu ogleda vrednih mest, čeprav ga dosti turistov preskoči. Predvsem je znano zaradi naselbine Stari Bar (nekoč imenovan Antivari), ki je bilo ustanovljeno že za časa Rimljanov, imelo pomembno vlogo v času turške vladavine, potem pa je bilo zaradi potresa l. 1979 zapuščeno in nikoli obnovljeno. Nedaleč stran je mesto Ulcinj, ki se ponaša s kar 16 kilometri izjemne peščene plaže! Tako ogromna plaža, skoraj kot v Španiji, samo nekaj kitesurferjev, zapuščenih psov in midva. Kar prespati sva morala tam, čeprav je bilo zelo vetrovno. Naslednji dan sva prehodila ca. 6 km po zapuščenih solinah, ki so bile s 1500 hektarji površine nekoč največje na Adriatiku, danes pa so dom približno 250 vrstam ptic, celo flamingom in pelikanom. Midva jih žal nisva videla, verjetno bi potrebovala več časa, morda kolesa ali vodiča ali vse obenem in še dosti sreče zraven.

• 

• 

• 

• 

DAN 23: ISKANJE MEHANIKA

Potem ko sva nekako uničila enega izmed konektorjev na solarnih celicah in brezplačno dobila rezervni del od BB Solar v Podgorici, sva mislila, da bo nekaj časa mir. Pa ga ni bilo. Med vožnjo v Podgorico je Darjo zaznal čudno obnašanje obratometra in voltmetra. Hja, super. Takoj sva pogooglala za najbližjim avtoelektričarjem in se odpeljala kar tja. Mehanik je kaj hitro ugotovil, da je crknil regulator za alternator. Čeprav najprej ni zgledalo preveč obetavno, saj niti midva niti avtoelektričar ni imel pravega rezervnega dela, je majster vzel Volkswagnov del in ga predelal tako, da je ustrezal najinemu alternatorju. Uspešno delo smo takoj zalili s pivom v njegovi kafani. Delavnica brez kafane ni prava delavnica 🙂 Kakšno srečo imava, da na poti srečujeva tako dobre in iznajdljive ljudi! Za povrh sva prespala še pri Ivani in Goranu, super couchsurfing gostiteljih v Podgorici. Čeprav vsi pravijo, da je Podgorica grda in brezvezna, naju je prijetno presenetila!

• 

• 

IN ŠE SLADICA

• 

• 

• 

Za poslastico sva na koncu poti v Črni Gori prehodila še kanjon Mrtvice, ki se vije kar 20 km v gore. Midva sva v ca. 5 urah prehodila pot do spektakularne galerije, vklesane v živo skalo, ki omogoča prehod do naslednje vasi. Pot je dobro označena, le en pametn domačin je oznake na začetku speljal do svoje hiše. Hitro nama je povedal, kaj je njegova posest in kaj ne. Kakorkoli, kanjon je nekaj najlepšega kar sva kdajkoli videla, še naša Soča se težko kosa s toliko lepote! Prespala sva v kampu Rabrenovič (samo 10€/noč), kjer naju je lastnik zalival s pivom in rakijo, prijetno kuril, povrhu pa sva spoznala še dva Angleža. Norca hodita vsako leto turno smučat v arktični krog. Ah ja, to bi bil pravi izziv tudi za naju! 🙂

• 

• 

Črna Gora naju je osupnila z raznolikostjo, prijaznimi domačini in odličnimi cestami. Prelepa je, a pot naju pelje naprej novim doživetjem naproti. Komaj čakava na še! Pot se je šele prav začela. Spremljajte naju na Instagramu in v živo, dogaja se na pune!