TAJSKA

24 Nov 2017 | Nina Jazbec

 Tajska – dežela streeta fooda, templjev, kontrastov, izjemnega podzemnega sveta in skuterjev.

Moje prvo potovanje v Azijo je bila Tajska. Kar sem se zavedla najprej je, da je Tajska ogromna država in da je 12 dni malce malo za videti tako sever (džungla, hribi, zelenje, itd.) in jug (morje, plaže, zabava, itd.). Če bi potovala sama, bi sigurno naredila turo čez oboje, tako pa sem se moškemu delu potovalnega tandema pustila prepričati, da bom na Tajsko sigurno kdaj še šla, in bom takrat lahko obiskala bolj predvidljiv, turistični, obljudeni jug. Bila sem presenečena, saj ni samo jug skrajno turističen – tudi Bangkok in sever sta bila ob prvem novembru polna turistov, predvsem iz Evrope (Nemčije, tudi Slovenije, pravzaprav smo bili hkrati na Tajskem kar 3 sodelavci iz pisarne!), ostalih delov Azije in Avstralije. Tajska je zelo enostavna za potovanje, angleščina je vseprisotna, zdi se, da je vsa infrastruktura narejena za namene turizma. Tajska me je navdihnila šele, ko sem prišla v džunglo – kjer angleščina ni tako samoumevna, kjer so ljudje res iskreno prijazni in kjer je najti še vsaj malce divjine.

V knjižnici sem si hotela sposoditi Lonely Planet, a so bile novejše izdaje razgrabljene, najbolj uporaben se mi je zdel Lonely Planet o Bangkoku samem, verjela pa sem tudi, da lahko nek priročnik kupim kje na Tajskem. Darjo je hotel, da kupiva SIM kartico in slediva google mapsu. A na koncu nisva kupila ničesar od naštetega, saj sva najboljše nasvete dobila od drugih popotnikov, wifi je praktično povsod in sproti sva uredila vse. Vnaprej sva poiskala le AirBnB v Bangkoku za prvi dve noči, vse ostalo sproti. To je bilo tudi prvo potovanje, kjer sem redno in dosledno pisala dnevnik, zato bo tale zapis v obliki dnevnika. Prvič zato, da morda komu pomaga organizirati routo. Namreč redko na vseh mogočih blogih najdem potek potovanja po dnevih, ki bi mi pomagal organizirati potovanje. In drugič, ker bo morda zapis bolj podroben, oseben in več impresij, ki pa potovanjem itak dajejo ves čar. 

Dan 1 Ljubljana – Beograd

Darjov prijatelj naju zapelje na Brnik, večerni let iz Ljubljane v Beograd in čakanje na let za Abu Dabi. Vzletimo prej kot načrtovano, tudi pristanemo prej. Pri vseh prestopanjih imava ca. 2 uri časa, kar je super, vzdržno.

Dan 2  Beograd – Abu Dabi – Bangkok – prvi night market in naliv
Zgodnji jutranji pristanek v Abu Dabi po dokaj neugodnem letu z AirSerbia. Pričakovala sva zaslone in polnilce, a letalo je bilo res čist basic. Darjo se trudi ostati buden in premagovati jet leg, a ga hitro pobere. Jaz sem že zdavnaj spala. Ob pristanku občudujeva mesto, ki je kot iz škatlice. Novo, sodobno, asfalt skoraj še diši po novem. Letališče je povsem v arabskem stilu, vse zgleda kot neka mošeja. Počakava na let do Bangkoka. Let z Etihadom je itak boljši, udobnejši, imava vse, kar sva prej pogrešala. Po 6 urah pristanek v Bangkoku, kjer naju takoj zadaneta vročina in vlaga. Vse zgleda kar megleno od vlage in smoga. Izpolniva arrival form (hranite ga do vašega odhoda, so kar tečni glede tega!) in zamenjava prve bahte na letališču. Bojda se ne splača dvigovati na bankomatih, ker je višji fee kot pri lokalnih menjalnicah, a na koncu ugotoviva, da je praktično vseeno. S pomočja google mapsa greva na metro in do AirBnB-ja, kamor prideva brez težav. Soba je vredu, nič posebnega, je pa razgled na Bangkok kar impresiven! Ogromno mesto, ki res nikoli ne spi, promet še kar obvladljiv, dosti stolpnic (dosti tudi zapuščenih stolpnic, ki so res malce strašljive). Lastnika niti ne srečava, a nama pove za bližnji night market. A prvi market je bil kar malo razočaranje, potem se zavem, da zato, ker je bil edini “pristen”, vsi ostali so pretežno turistični. Hrana je povprečna, na koncu ostanem lačna in še naliv zalije celotno tržnico, saj je kanalizacija švoh. Lokalci sezujejo čevlje in odstopicljajo po vodi, ki je pomila maščobo, ostanke hrane in nesnago s tržnice. Ne preostane nama drugega, kot da sama narediva isto in se prebijeva iz poplave ven. Sigurna sem, da bom fasala kožno bolezen, blek, ogabno … prvi kulturni šok. Domov po dežju, temeljit tuš, ne vem več, kako naj razkužim stopala. In spat, (pre)dolg dan za nama. 

Razgled iz AirBnBja na bangkoške ulice

Dan 3 Bangkok v črnini

Zbudila sva se v blazen naliv. Deževna doba se je šele končevala, vsekakor zdaj vem, kako zgleda deževna doba in vem tudi, da takrat sigurno ne bom v Aziji. Probava speči hrenovke, a ena indukcijska plošča je blazna, vse zasmodiva, a vseeno zmaževa s kečapom. Greva nazaj spat, dež prav pride, če si še vedno malce pod vplivom jet-lega. Zbudiva se in spravim naju ven, čeprav vreme zgleda nestabilno. Grand Palace in Wat Prakeaw sta zaradi obletnice smrti kralja in njegovega pogreba, ki bo sledil v nekaj dneh, zaprta. Država žaluje, še posebej Bangkok. Ljudje so večinoma oblečeni v črno, povsod je videti majhne in tudi zelo velike oltarčke s sliko kralja, ki je vladal kar 80 let! Vsi so ga imeli radi in ga spoštujejo, predvsem pa jih je strah novega kralja, njegovega namestnika, ki se izmed kraljevih opravil najraje posveča ženskam in igram na srečo.

Najprej ChinaTown. Na ozkih uličicah najdeš res vse – od zlatarn do vseh možnih kič nepotrebnih stvari, ki pri nas stanejo nekaj krat več. Ne kupiva nič, razen soka pasijonke. Malce ogaben, a paše, vroče je za znoret. Vzameva prvi tuk-tuk, ker sva že utrujena in se peljeva doWat Pho (Temple of Reclining Buddha). Res lep tempelj, verjetno moj najljubši na Tajskem, vstopnina 100 BAHT (=2,5 EUR)  V notranjosti enega izmed templjev je 46-metrski pozlačen kip Bude. Seveda obvezno sezuti čevlje pred vhodom, ženske naj si pokrijejo kolena in ramena (pri tisti vročini je to kar malo izziv včasih, Darjo me je ves čas opozarjal, ker sem večinoma pozabila). Če nekaj cinglja, to ni noben zvok blaženosti, ampak zvok denarja, ki ga ljudje mečejo v take piskrce. Spomni me na naše pobirke, ki nekako ne pašejo v tisto oazo budistično. No, očitno znajo v vsegih religijah služit na račun vernikov. 

Potem z ladjico prek reke Chao Praya River, ki ni čisto nič romantična, ampak čisto razburkana, temna reka sredi mesta. Ladjice so zelo hitre, a učinkovite. Na drugi strani Wat Arun (The Temple of Dawn). Spet vstopnina, poslikava in greva kar dalje, spet z ladjico do turističnega predela Khao San Road. Privoščiva si prvi pad thai, kavo in koktejl v nekem kao beach baru, ki je lep in urejen – a seveda primerno “drag”. Super, a greva čimprej stran od tega. Sprehodiva se po mestu, iščeva Giant Swing, pri katerem potem ugotoviva, da je swing brez swinga zaradi žalovanja. Ker imava še nekaj časa, se spontano odločiva za obisk Jim Thompson’s House, ki je sicer visoko ocenjen in priporočen, a zgledal je predrag in nič posebnega. Vseeno sedeva na tuktuk in takoj ko stopiva noter, nama ni žal. Oaza miru sredi tega norega džumbusa, hladno, prijetno, vsi skrajno prijazni. Ah. Ja. Jim Thompson je Američan, ki je po vojni ostal v teh krajih in zbiral poškodovane umetnine, večina jih je zbrana v kompleksu sedmih hiš. Kar ostala bi tam, slučajno vidim, da imajo v pekarni znižanje po 19. uri – seveda v hladu že jeva tortico in srkava osvežilno pijačo. Nafilava se z energijo in greva s sky trainom (ja, to je metro v zraku, ki sem ga videla samo v filmih) do parka Lumpini. Usedeva se za 2 minuti ko sapica napove ponoven naliv. Beživa na metro, probava najti skyline bar, a ko ga najdeva, ugotoviva, da nisva ustrezno oblečena. A za vse nama sorodne padalce za vogalom posojajo fancy oblačila. Neh, ni vredno, greva po pečene bedrce in v nalivu beživa domov. 

Dan 4 Ayutthaya, floating market in nočni vlak v Chiang Mai

1 dan je dovolj za Bangkok in pičila sva dalje. Polek tega se je bližal dan pogreba kralja, ko vsekakor nisva hotela biti v mestu. Ko sem videla fotografije Ayutthaye, sem rekla, da to moram videti, a na koncu nisem bila tako navdušena. Gre za tempeljski kompleks iz 14. stoletja (izgleda kot iz par stolet pred našim štetjem) in nekateri deli so ohranjeni še danes, bolj ali manj. Mesto je bilo leta 1700 največje mesto na svetu z 1 milijonom prebivalcev, danes pa je zanimiv turistični del, ostali deli Ayutthaye so skoraj nevidni in predvsem – nezanimivi. Za Ayutthayo ponujajo nešteto ponudb in izletov, najboljše pa je iti kar sam, vlak stane natanko 0,50 EUR, vožnja traja ca. 2 uri. Takoj ob prihodu sva na železniški pustila nahrbtnike in si sposodila kolesa. Vožnja ni bila nevarna, vseeno je dobro imeti zemljevid, saj so ruševine razporejene po kar velikem delu. Za vsak tempelj je treba plačati vstopnino, midva sva obiskala samo tri, kar je bilo dovolj. Prvič vidim jezdenje slonov v turistične namene ob cesti, kar zgrozi me, ne morem nehati strmeti. Ker nama ostane še časa do večernega vlaka, greva s kolesi do floating marketa nekaj pojest. Vstopnina je kar 200 BAHT (=5 EUR), več kot očitno gre za turistično past, ki se je hočeva vsekakor izogniti. A sva sred ničesar, izbire ravno nimaca. Ajde, greva. Vožnja z ladjico je lepa, a market ni nič posebnega. Pojeva in odkolesariva do železniške čez nek ghetto, kjer naju otroci pozdravljajo, malce odmaknjen predel, občutek fajn. V bližnji restavraciji pojeva tradicionalno juhico in počakava na vlak, ki seveda zamuja. Organizacija ob prihodu vlaka je neverjetna, postavijo te direkt pred tvoj vagon, vsak takoj najde svojo posteljo. Polno turistov, domačina skoraj ni. 

Dan 5 Chiang Mai, Joe in templji

Po zelo glasni in rukajoči nočni vožnji (če le lahko letite, priporočam let Bangkok-Chinag Mai), sva zgodaj zjutraj v Chiang Maju. Do centra mesta je kar daleč, takoj se zdilava za “skupinski” tuk tuk, ki naju odpelje direktno do Absolute House,ki ga je Darjo nekje zbrskal in si zasluži oceno 10+. Lokacija je blizu centralnega obzidja, malce hoje je potrebno, a vzdušje je enkratno, Joe pomaga čisto vsakemu, da dobre nasvete in te zjutraj tudi zbudi, ko zaspiš na bus 🙂 V hostlu spoznava popotnike, s katerimi deliva izkušnje in jih srečujeva po večini preostanka potovanja. Izjemno! Blizu je luštna pekarnica in masažni salon, vse sva z veseljem pokoristila. Chiang Mai je lep, bolj zelen in bolj človeški kot Bangkok in na dan prihoda zelo miren, saj mesto tako kot preostali del države žaluje. Obiščeva Wat Phra Singh, tempelj, kjer je najlepša njegova okolica. Pozlačeni templji, dodelana arhitektura, mizice in klopi v senci, za oddih pred vročino … kar obsediva in malce ostaneva. Obiščeva tudi Wat Chedi Luang Varavihara, ki zgleda kot nekakšna azteška piramida. In je ogromna, čeprav je s sprednje strani templja najprej sploh ne vidiš. Obiska vreden je tudi park Suan Buak Hat, majhen, a edini park v Chiang Maiju, katerega okolica je sicer zelo zelena, a v samem centru zelenja ni na pretek. Zvečer night market, ki je res kul, vedno znova preseneča, človek bi kar kupoval!

Chiang Mai

Dan 6 Kuharski tečaj in tajska masaža 

Po priporočilu Joe-ja greva na kuharski tečaj Smile Organic Farm na ekološko kmetijo v okolici Chiang Maija, cena pičlih 20EUR za poldnevni tečaj, vključen pa je prevoz, obisk tržnice, sestavine, tečaj. Kar drago za eno kosilo in zelo masovno turistično naravnan koncept, a vseeno, bilo je super, saj sem se sama kot popolna amaterka v azijski kuhinji naučila marsikaj. Vsak si lahko izbere, katerih pet jedi bo pripravil, kuharji in pomočniki pa praktično naredijo vse in ti samo mečeš sestavine v vok, dosti enostavneje kot doma! Pripravili smo spomladanske zavitke (najboljši, kar sem jih okusila na Tajskem!), Curry paste, Curry, pad thai in juho. Imeli smo tudi voden ogled vrta, kar je kar poučno, malo je vseeno drugače od našega haloškega vrta!  Čeprav smo zgledali čist patetično, smo se imeli super, s soudeleženci smo se zelo poštekali in povezali, delili nasvete za tripe, in podobno. Popoldne sva obiskala bližnji masažni salon, 1 ura tajske masaže stane 5EUR, greh je, če ne greš. Masaža je konkretna, na čase tudi boleča, a prija. V isti hostel se nastanita Polona & Rok, sem zelo vesela sodelavke sredi Tajske! Pokramljamo, podelimo izkušnje in se odpravimo na night market in Ladyboy Cabaret, a je predrago (vstopnina 7EUR), cenejše alternative ne najdemo in šova ne vidimo. 

Pripravljene jedi

Dan 7 Pai(zen) in Scoopy

Skoraj zaspiva za kombi prevoz do Paija, na srečo so sopotniki in Joe toliko prijazni, da naju zbudijo. Spakirava v 5min in že smo na poti. 3 ure trajajoča vožnja po zelo ovinasti cesti na srečo nikogar ne prisili k bruhanju, saj je kombi zaseben in ne javen, vožnja primerno človeška. Na poti sva z Amando, Nemko, s katero sva preživela kar nekaj časa na poti. V Pai-ju se razidemo, nastanjena sva bila v hiškah/bungalovih iz bambusa ob reki, Hostel Paizen. Kmalu nama postane jasno, od kod ves ta “zen”. Pai je nekakšen hipi-umetniški raj na robu džungle, mladina s celega sveta se tu predaja lahkim drogam, zabavam, vsak vozi svoj skuter, nekateri ostanejo tukaj kar dlje časa. Mestece je majhno, znance srečaš na majhni tržnici ali v seven eleven. Tukaj sva definitivno jedla najboljši street food, vibe je tukaj daleč najbolj hipstersko sproščen, živa glasba povsod, polno luštnih kafičev … človek bi res ostal. Rentava skuter, ki stane ca. 2,5 EUR/dan. Kasneje ugotoviva, da se skuterji zgodi dosti nesreč, ljudje po vsem žuranju niso najbolj stabilni. Darjo vozi skuter prvič, a varno privoziva najprej do White Buddha Statue, ki ga je videti od daleč. Čeprav je zelo zelo vroče, se sprehodiva po stopnicah gor. Nato odvoziva do 2nd World War Memorial Bridge, ki prečka reko Pai, na poti nazaj se ustaviva še v kanjonu, ki je zame bolj neka “gjača” kot kanjon, ampak dobro, Tajci se znajo iti turizma. Do hot springs nama ne uspe priti, vseeno se pred temo ustaviva še pri slapu ob poti. Vožnja s skuterjem postane čisto prijetna, počutiva se že domače, razgledi so čudoviti. Zvečer se dobiva z Amando na street foodu in koktejlu. Kupiva karti za bus do vasi Mae Hong Son. Aham, ja … to je Pai, to je tapravi  “zen”, ne pa neki templji 🙂

Dan 8 Končno Cave Lodge in kanujanje čez Lod Cave

Nemci bi rekli “es ist so weit”. Končno bus do Mae Hong Son. Eno uro vožnje od Paija in že smo v tisti taprav džungli! V vasici ljudje ne govorijo angleško, komaj se znajdeva in poiščeva taxi, ki naju odpelje do Cave Lodga (taksi 2EUR, nastanitev v hiški s kopalnico za dva je ca. 18 EUR/noč). A taksi je navaden motor, kjer si motorist nadene čelado, tebe pa pusti brez. A tako je to, azijski varnostni standardi, čelada je redkost. Vseeno zaupam in uživam, Darjo pa na sosednjem motorju. Po ca. 15 min vožnje v čisto mali vasici, čisto dol ob reki najdemo Cave Lodge. Kompleks hišk je kar velik in Cave Lodge ima bogato zgodovino. Ustanovil ga je John Spies pred ca. 25 leti in tale resort je obstajal preden je kdorkoli slišal za Pai. Avstralec je poročil Tajko in bil toliko “nor”, da je odkrival tukajšnje jame in ljudstva, ki so se ukvarjala s proizvodnjo opija, območje je bilo polno drog in tolp. V 90. letih so tolpe razgnali, na polja pa nasadili riž in fižol. Darjo je v celoti prebral njegovo knjigo Wild Times, ki kjer John podrobno opisuje takrat življenje v teh krajih. Danes resort vodijo lokalci, tudi vodniki in kuharji so lokalci, vsi izkušeni in zelo prijazni. Cene so sprejemljive, v restavraciji je hrana izjemna, ture so amazing in v čisto malih skupnicah. Takoj se odločiva za kanujanje po bližnji reki, ki gre direkt v Lod Cave, noter priveslaš in pustiš kanuje spodaj. Jama je ogromna, izjemna, pogledamo jo detajlno, vmes tudi prastare risbe prebivalcev teh jam. Potem splezamo še v eno jamo zraven, kjer prvič vidim netopirja res od blizu. Za vse, ki niste najbolj tolerantni glede insektov, glodalcev in ptičev odsvetujem obisk tamkajšnjih jam. Potem nadaljujemo 8km po reki, ki je najprej mirna, a ko prečkamo par brzic in slapov, smo čisto premočeni! Super je, wao! Zvečer se odločiva za naslednjo turo – prijazna Madžarka nama da super nasvete za na pot … očitno ne bo tako nedolžno, tukaj gre zares. 

Dan 9 Tri jame, džungla, uničeni čevlji

Po zajtrku vzamemo vsak svoj lunch paket, dosti vode in se spakiramo na avto in po 15 minutah vožnje smo nekje na vrhu hribov. Nazaj do Lodga bomo šli peš, seveda vmes čez par jam in (skoraj) neprehodno džunglo. Smo v skupinici s še štirimi, Kanadčanom, Avtralcem in dvema Britankama. Začne se z bajnimi razgledi na hribovito džunglo, hoja na začetku je čisto prijetna, malce džungle, malce spolzko, a fajn. 

Tajska idila

Prva jama je fosilna jama. A do fosilov se je treba kar prebiti, plaziti, … Dosti blata, vode, spozlko, v jami je za razliko od slovenskih jam kar toplo in se kar namatramo. Končno pridemo do fosilov, ki so res čudoviti, jasni, starosti žal ne vem, sigurno pa so zelo stari. V jami smo približno eno uro in kar vesela sem, ko spet vidim izhod – in blatne sandale, obleko, obraz … Z ekipo se dobro razumemo, vodnik je super. Pot nadaljujemo po riževih poljih, gozdu … srečamo ženičko, ki ji vodnik pritakne nekaj denarja. Baje niso preveč srečni, če ljudje hodijo čez polja – v resnici pa vsi radi kaj zaslužijo od turistov. 

Druga jama je Waterfall Cave, kjer je končna točka za nas amaterje 30-metrski slap (tanajbolj nori se bojda spuščajo po slapu dol, eni pridejo nazaj, drugi tudi izginejo, ja, ups). Jama je zahtevna, primerna res za tiste bolj avanturistične, fizično dobro pripravljene. Pot v jami gre po reki, v kateri je potrebno tu in tam tudi zaplavati. Ožine na poti so ponekod takšne, da se moraš do brade potopiti v vodo in se preplaziti naprej. Na srečo sem samo v kopalkah in sandalih, vse ostalo smo pustili zunaj. Kakšen smartphone ni priporočljiv, Kanadčan se je trudil z goprojem. Bila sem zadnja v redu, daleč od vodnika. Naenkrat zagledam na moji desni nekaj zelo podobnega kači! Ni me strah, a vseeno … tema, voda, ostali so šli že malce naprej … panika! “Na srečo” vidim, da gre samo za kačjo kožo, nadaljujem, čeprav se resno sprašujem, ali sem res mogla riniti v to prekleto jamo. Po 15-20 minutah pridemo do slapa, ki ga vidimo od zgoraj navzdol. Super, ja, se hitro obrnem in si zagotovim mesto tik za vodnikom. Nazaj je šlo bolje. Ugotovim, da kače bojda niso strupene. Raje verjamem. Ko sem zunaj vidim potolčena kolena in seveda vse premočeno, a sem vesela, da je mimo in z užitkom pojem kosilce. Vodnik na bližnjem grmu pograbi čilije in jih je kar zraven kot kruh. Darjo proba čist majčkeno, hudi so za znoret. Tu v džungli so res ekstremisti. 

Do tretje jame Christmas Cave gremo čez gosto goščo, gor in dol čez drn in strn, po hudi vročini. Namatramo se, a razgledi so neponovljivi. Po dveh ali treh urah hoje pridemo do tretje jame, kjer čutim, da sem res izčrpana. Vodnik me vseeno pregovori, češ da bojda ni naporno in da je to najlepša jama od vseh. In res. Takoj zagledamo ogromne stalaktite, stalgmite, cele inštalacije … gremo počasi, dosti fotkamo, naredimo skupinsko fotografijo in se hecamo. Super je. Potem pa še kakšna ura hoje do Cave Lodga, malo po gošči, potem pa že kar po cesti. Vsi smo sproščeni, v miru opazujemo naravo, krave ob cesti, … 

Do Cave Lodga pridemo izčrpani, naročiva obilico hrane in se najeva, oba zadovoljna z dnevom, polna vtisov. Opereva čevlje, moji sandali so skorajda razpadli. Škoda. Zvečer zakurijo ogenj in takoj se pokonektava z dvema Nemcema, ki sta očitno na novo. Kul sta, čisto se zagovorimo, delimo nasvete in zgodbe, z Martinom igramo remi. Uau, ja, to je to, kar nočem iti spat. A vseeno – jutri bo še en amazing, a bolj sproščujoč, dan. 

Dan 10 Jutranji vzhod nad džunglo, chillaxanje in večerni sprehod

Vzhod nad tajsko džunglo

Po neverjetnem sončnem vzhodu nad džunglo si privoščiva zajtrk in greva nazaj spat. Dan večinoma preživiva ob branju knjig in poležavanju, zvečer pred sončnim zahodom pa se sprehodiva do vhoda v Lod Cave, kjer smo z Miriam in Martinom priča še enemu izjemnemu pojavu – selitvi množice tisočih lastovk nazaj v gnezda na vhodu v jamo. Potem odigramo remi in se zaklepetamo pozno v večer, ki je na tej višini že kar konkretno hladen (spusti se vse do 0 stopinj) Suho obdobje z nižjimi temperaturami je tukaj!

Dan 11 Štop do Paija, vrelci in spet obilica hrane 

Zjutraj poravnava račun v Cave Lodgu in po prebrani Alešovi knjigi v Iskanju svobode sva odločena, da odštopava iz džungle nazaj v civilizacijo. Odpešačiva po cesti in po nekaj sto metrih ustavi prvi kombi, poln policistov. Slabo govorijo angleško, a razbrati je, da se ves čas hecajo. V vasi naju odložijo in obrneva se v smer Paija, do koder naju loči kakšna ura vožnje. Kar dobro uro sva čakala, dokler nama ni ustavil poltovornjak z gradbeniško opremo. Delavec je razgrnil neko ponjavo po cementu in že sva se zadaj na kripi veselo peljala v Pai – freeeeeedom! 

V Paiju sva bila že domača. Hitro sva porentala skuter in se odpravila do vrelcev tople vode. Čeprav sva natanko vedela, kam morava peljati, sva po poti videla znak za neke druge vrelce, ki naj bi bili cenejši. Po eni uri dolgočasne vožnje s skuterjem sva prišla sem —>

Vroči vrelci, kjer se ne da kopati

Nič od niča v glavnem, čeprav vroče vrelce sva našla, a niso bili primerni za kopanje. Po največji vročini odpeljeva nazaj do glavne ceste in zavijeva do tapravih vrelcev. Vstopnina je 300 baht na osebo, kar je kar dosti glede na to, kaj ponujajo. Vsekakor je vredno, saj so vrelci povsem v naravi in čeprav je zelo vroče, vroča voda nekako prija. Najbolj zanimivo pa je, da si lahko v enem izmed vrelcev (ca. 80 stopinj) celo skuhaš jajce! Jap, čisto zares. Pozno popoldne sva po poti kupila še dragon fruit z roza vsebino, in to po smešno nizki ceni – 4 komade za 0,50€. Njami, njami, njami!

Dragon fruit

 Večerja spet na lokalni tržnici s hrano, kjer med drugim poskusiva palačinke z mangom, se zaklepetava z Amando in popotniki, ki sva jih že srečala ali so danes na novo. Vsi potujejo za dlje časa, 3 mesece, 12 mesecev … le midva borih 14 dni. Čutim se povsem amatersko in si kar predstvljam, da mora biti izjemno takole na poti, ko ni časovnega pritiska in lahko res poskrkaš kraje, kolikor ti je volja. 

Dan 12 Pohod na Doi Suthep in festival luči v Chiang Maiju

Pot v Chiang Mai je bila tokrat zelo naporna in neka Kitajka v “birmanski obleki” za mano vestno bruha skoraj vso pot čez 700 ovinskov. Tudi sama vzamem pol tabletke proti slabosti. Ker je avtobusna daleč od centra, probava najti najcenejši rdeči taksi, se zmeniva in čakava, da nas bo dovolj za pol taksi. Britanka, ki čaka z nama, se odloči, da raje pokliče grab. Zmenimo se, da šeramo (vsak ji dava 20 baht). Ko prideva v hostel, sva lačna in na Tripadviserju najdeva restavracijo Mr. Kai, ki bi naj bila v bližini. Ko prideva tja, vidiva, da jo ravno prenavljajo. Lastnik naju opazi in zapelje do druge lokacije, uau! Sva čist vesela in že jeva slastno hrano. Ena izmed boljših na Tajskem. Velike porcije, prijazno osebje, kul cena. Odpraviva se v hostel malce zadremat, potem se grem namočit v bazen. Potem vzameva najin prvi uradni grab do mesta, kjer se dobimo s Polono in Rokom. Danes se končno prične festival luči v Chiang Maiju! Res imamo srečo, da smo tukaj ravno v tem času. Najprej gremo do glavnega trga, kjer je cesta zaprta, na njej pa množica Tajk v tradicionalnih oblačilih pleše tradicionalen ples. Uh, uau! Po vsem mestu otroci prižigajo svečke in lanterne, nekateri po reki spušajo ročno izdelane ikebane s svečko. Glavnina dogajanja je ob reki Ping River, mi pa najdemo majhno restavracijo, kjer pojemo juhico in se zagovorimo. Sodelavka na Tajskem, še vedno ne morem verjeti 🙂

Dan 13 Pohod na Doi Suthep in vrhunec festivala luči

Čeprav je vroče in soparno, se po zajtrku odločiva, da greva na Doi Suthep in to peš po Monk Trail. Do vznožja vzameva grab in čeprav nama vsi govorijo, da od tam ni poti na Doi Suthep in tudi sama že nehava verjeti, srečava dve turistki, ki sta prav tako namenjeni na isto pot. Odpraviva se v smer, kamor sta naju napotili in še vprašam dva lokalca, ko res prideva do table, ki nakazuje začetek Monk Traila. Darju se poleže panika, hodiva in pot je super. Po na začetku lepo označujejo kosi  oranžnega blaga kot ga nosijo menihi, ki so to pot osnovali. Po ca. pol ure hoje prideva do Meditation Retreat centra, kjer je zelo spokojno, čudovit slap, kar dosti ljudi. Potem se napotiva še dalje proti vrhu. Vročina, skoraj sama sva, oznak skoraj več ni. A prideva do vrha, mimo naju po tripasovnici šiba truma motorjev, avtomobilov … ponosna sva, da sva šla peš! Tempelj je nagužvan, a nudi čudovit razgled na Chiang Mai. Dokaj hitro se vrneva na pot navzdol, kupiva pečeno koruzo, se vsedeva in srečava še dva Slovenca. Za pot do Ching Maija vzameva rdeč taksi.

Ko hočeva nekaj pojesti, je dobro ocenjen bar na Tripadviserju že zaprt. Najdeva evropeiziran bar s hrano Into Woods. Nenavadno sterilno, a paše. Potem grab do hostla. Danes je vrhunec festivala luči! Tisoče lantern bodo ljudje spustili v zrak. Zmenjena sva z Miriam in Martinom, ki sva ju spoznala v Cave Lodgu. Imamo se super, festival je res izjemen, tudi sami prižgemo lanterne v enem izmed templjev, kjer je bilo bolj mirno. Drugače izjemno dosti ljudi, dragi tuktuk-i, kar kaotično stanje. A uživamo večer, ki ga zaključimo na food marketu ob obilici hrane in koktejlev. Imamo se res super, klepetamo, pokušamo jedi, carja sta 🙂 Ob 2h zjutraj še vedno vlada gneča, komaj prikličeva grab. Ko se zbudim ob 4h zjutraj, je na nebu še vedno nekaj lantern. Čudovito. 

Prižiganje latern

Dan 14 Ponesrečena pot do Chiang Raija in večer v Chaing Raiju

Zgodaj zjutraj se odpraviva na avtobusno, da bi čimprej prispela v 3 ure oddaljen Chiang Rai. Do sedaj nisva nikoli potrebovala rezervacij, a nekako nisva razmišljala, da danes po koncu festivala vsi zapuščajo Chiang Mai. Vsi avtobusi do 14h so bili zasedeni, rezervirala sva prvega, ki je imel proste sedeže za naju. Teh nekaj ur sva prečakala v bližnji gostilni in pri frizerju. Končno na bus in do Chiang Raija. Žal sva bila prepozna, da bi karkoli v Chaing Raiju videla, a vseeno greva na food market, kjer igrajo živo glasbo, prodajajo vse živo, ogledava si Clock Tower, ki je takole nekako zlat, a spreminja barvo osvetljave – tako očitno (ki)tajski stil 🙂

Dan 15 White Temple, Black House in skoraj 24-urna pot proti domu 

Relativno zgodaj se odpraviva do White Temple, saj nočeva pasti v največjo gužvo. Najdeva lokalni bus, ki naju res poceni pripelje tja. White Temple je manjši, kot sem si predstavljala, a vseeno amazing. Se splača plačati vstopnino, četudi je tempelj kar dobro videti tudi od zunaj. Z nahrbtnikom nisva smela noter, pustiva jih v sobi za prtljago. Tempelj je poseben že zaradi svoje barve – je povsem bel in odlikuje ga moderen pridih, kar je bojda porajalo kar nekaj dilem in polemik na Tajskem. Je v privatni lasti, v notranjosti so na freskah junaki iz različnih filmov in sveta slavnik, od Supermana do MIchaela Jackson in Hello Kitty. Ni čudno, da je tale umetnina predmet polemik. 

Ker ne moreva dobiti graba (v Chiang Raiju je kar težje kot prej v Chiang Maiju), se odločiva, da do Black House (Baan Dam) vzameva taksi. Do tja je kar nekaj kilometrov, a žal nimava časa se obotavljati, saj morava čez nekaj ur že na let za Bangkok. The Black House je še izjemen umetniški primerek sredi ničesar. Zbirke kož živali (od nekajmetrskih kač do medveda), rogovja, drugi deli živali in lokalnih orodij so zbrani v 15 hiškah v tem kompleksu. Zbirke so delo mednarodno priznanega tajskega umetnika Thawana Duchanee. Ta mračnost in prvinskost, ki jo prikazujejo preproste, a skrajno dovršene zbirke, te premaknejo, bojda je umetnik želel prikazati pekel. Kar nenavadni občutki, vseeno obisk toplo priporočam. Po obisku komaj najdeva taksi do letališča in že sva na letu proti Bangkoku. Po skorajda 24-urni poti in 4 različnih letih sva končno doma, v Ljubljani!


FAKTI: 

Trajanje potovanja: 12 dni
Let: Ljubljana – Beograd – Abu Dhabi – Bangkok (cena povratne karte 470 EUR)
Prevoz: javni transport (vlak, skytrain, kombi, bus, ladjica), Grab, štop
Spanje: AirBnb, Absolute House, Paizen Hostel, Cave Lodge, Teeraya Boutique Hostel, Mercy Hostel

SLADKIH 5:

1 Cave Lodge in jamarstvo, kanujanje, džungla
2 poceni, dobra hrana na vsakem koraku
3 res enostavno potovati zaradi  dobrega znanja angleščine, turistične infrastrukture, označb
4 štop Cave Lodge – Pai
5 brezplačne vožnje z Grabom

KISLIH 5:

1 izrazito turistična država, skoraj nemogoče priti do avtentičnih izkušenj
2 izpustila sva jug države: plaže, otočke, potapljanje
3 pikantno, pikantno in še 1x pikantno! 
4 nočni vlag Bangkok – Chiang Mai (zelo glasno, neudobno, skakajoče)
5 naporna pot nazaj (let Chiang Mai – Bangkok – Abu Dhabi – Beograd – Ljubljana)

Share on Facebook

Share on Twitter

1