Na srečo nam na koncu vedno ostane Slovenija. 

Toliko načrtov za vikend, a glej ga zlomka! Po tako vročem poletju je prvi septembrski vikend pozdravil jesenski dež. Ker so vsi načrti padli v vodo, ni ostalo drugega, kot da greva prav tja – v vodo. Po nekajminutnem brskanju sva našla najbolj sprejemljivo ponudbo slovenskih term oz. hotelov, ki nudijo wellness. In jo tudi rezervirala, šele nato pa se zavedla, kam dejansko greva. Nobeden od naju Dolenjske niti približno ni poznal, zame je to popolna črna luknja na zemljevidu Slovenije. Zato sem za par nasvetov povprašala sodelavko – še vedno najhitrejši in najbolj zanesljiv vir informacij, ki sva mu 100 % sledila 🙂 In bila pozitivno presenečena!

Hotel Šport in njegove štiri zvezdice obetajo več kot so v resnici pokazale. Hotel je povprečen, poln avtobusnih turistov 50+ in potreben prenove, a njegova lokacija skoraj neposredno ob Gradu Otočec zasenči vse pomanjkljivosti. Ta biser slovenskega turizma je od hotela oddaljen le morda 3 minute hoje. Korak se kar od sebe upočasni, ven instantno potegneš fotoapart. Grad Otočec je oaza zelenja in kraljevskosti. Čudovito je, urejeno, reka je lena in počasna, edino labod vztrajno brska za večerjo. Grad celo nudi prenočitve in kavarnico (seveda po zasoljenih cenah). Park vabi na sprehod, tu in tam je videti skupine turistov in čisto z lahkoto si predstavljam, da bi na lepši dan bila tukaj priča kakšni poroki. Okolica ponuja ogromno sprehajalnih in kolesarskih poti, ki jih zarad vremena (in lenobe) žal nisva mogla izkoristiti.

V hotelu sva izkoristila bazen in savno, a za celodnevno kopanje sva se odpeljala v Dolenjske Toplice, ki so prav tako v verigi Term Krka. Za celodnevno kopanje sva odštela le 5 EUR. Tukajšnje terme ponujajo kar dobršne bazenske kapacitete, tako notranje kot zunanje, Balnea pa za malce debelejše denarnice nudi tudi bojda soliden svet savn, ki si jih (tokrat) nisva privoščila. Na poti sva se ustavila v Novem mestu. Ne vem, ali je bilo krivo vreme, relativno prazne ulice ali popolna renovacija osrednjega trga, a mesto naju ni prepričalo. Zvečer sva se sicer vrnila v kino in ja, Cineplexx se je izkazal za zbirališče lokalne mladeži in center mestnega dogajanja.

Po dveh dneh razvajanja, branja in poležavanja sva se odločila zaštartati mašino. Najprej sva se odpravila na Stari grad, ki s svojo starostjo upravičuje svoje ime. Bojda je bil zgrajen že v 9. stoletju, omenjal ga naj bi že Valvasor in vsaj na zunaj je dobro ohranjen še danes. Žal ga ni mogoče pogledati čisto od blizu, a na daleč je kar fotogeničen, ob lepem vremenu se lahko do njega odpravite kar peš iz hotela oz. Otočca. Na splošno je na Dolenjskem zaradi turških vpadov zelo dosti gradov, večinoma je vse popisoval J. V. Valvasor in so pomemben del kulturne in zgodovinske dediščine tega območja. Nato sva po lokalni cesti odpeljala do Kostanjevice na Krki, ki ob tako klavrnem vremenu ne ponuja dosti, a barček ob reki in ogromno kanujev obetajo super izkušnjo ob lepšem vremenu. Vseeno najdeva kar nekaj skritih, umirjenih kotičkov. 

Klevevž – slap in naravni vrelec termalne vode ob njem lahko označim kot enega najlepših presenečenj tega tripa. Slap se vije kar visoko navzgor in spomni naju na Ithaco v ZDA. Hitro se preoblečeva in še hop! v improviziran bazen s termalno vodo. Žal termalna voda tukaj ni sinonim za toplo vodo 🙂 Bazenček je super osvežitev v vročem vremenu, na najin oblačno-deževen dan pa je bilo najino namaknje bolj tresoče. Pridružijo se mladi, ki so se pravkar mokri in blatni vrnili z raziskovanja bližnje jame. Jap, verjeli ali ne, tudi na Dolenjskem lahko občudujemo značilnosti kraškega sveta.

Za veliki finale sva si privoščila še nedeljsko kosilo v Gostilni Repovž v Šentjanžu. Čeprav je tale micena vasica kar oddaljena, se vožnja sigurno splača že zaradi razgledov na dolenjsko podeželje. Družinsko vaško gostišče izjemno združuje domačnost, lokalne in tradicionalne jedi z modernostjo in kulinarično izkušnjo. Nebesa za oči in brbončice. Mamina nedeljska juha je dobila konkurenco! 🙂