V Vilno ne greš kar tako, razen če imaš dober razlog. Jaz sem ga imela. Pred petimi leti sem na Erasmusu v Nemčiji gostila Antanasa.
Nič hudega sluteče gostiteljstvo se je po nekaj mesecih razvilo v pravo prijateljstvo, ki traja še danes. In prav Antanas je moj razlog za obisk Litve. Vilna je pogosto spregledana in podcenjena prestolnica polnopravne države članice EU – Litve. V Vilni na prvi pogled ni bilo tistih “uau” vzdihljajev, a po nekaj dneh z lokalci je to mirno, relativno majhno mesto kar naenkrat postalo domače, prijetno. Verjetno zaradi izjemne gostoljubnosti in dobrega prijatelja, ki je povsem brez oklevanja dal svoje obveznosti na stran, in skupaj s punco Ingo sta zagotovila, da sem se imela v Vilni kar se da najboljše! Najboljši nasveti in napotki, reševanje problemov vsakdanjega življenja, pogovori dolgo v noč, smeh in cmokanje ob dobri hrani … ! Antanas & Inga, vse odplačam, ko prideta v Slovenijo!
Letalske povezave do Vilne so z vzpostavitvijo letov Ljubljana-Varšava postale zelo dobre. Kot bi mignil, si gor in že si v drugem časovnem pasu in drugem letnem času. Zimi seveda. Priznam, februar ni najbolj pameten čas za potovanje v te kraje in kar malo mi je žal, da sem videla mesto v bolj ali manj sivo-belih barvah, a bila je zelo pristna izkušnja. In kaj naj človek počne v tem polmilijonskem mestu sredi zime?
Sprehod po mestu je še vedno lep, sneg je suh in lahek, zgleda kot dekoracija, ki pada z neba, in škriplje pod nogami. Staro mestno jedro je majhno, po velikosti spominja na Ljubljano. Katedrale sv. Stanislava in zvonika ob njej ne morete zgrešiti, vsak pa ne ve za majhno označbo na tleh, ki uresničuje želje. Bojda se uresniči vse! Od katedrale skozi park je lep sprehod (vzpon) na Tree Crosses Hill, od koder vidite celo mesto. Omeniti velja še predel mesta Užupis, ki je umetniško in boemsko središče mesta. No, končno, torej tu se skrivajo lepote Vilne! Boemski predel Užupis ima tudi svojo konstitucijo, ki je v različnih jezikih izobešena kar sredi tega predela mesta. Konstitucija ima nekaj zanimivih postavk, recimo da ima vsak pravico živeti v Užupisu, in tudi, da ima vsak pravico imeti mačko in jo imeti rad. Umetniška scena se nadaljuje v uličici Literatai Street, kjer so na obzidju vzidani spominki in detajli najpomembenjših litvanskih literatov. Nobenega ne poznam, a Antanas je navdušen.
Nacionalna galerija za pičla 2 EUR ponuja kar nekaj zbranih del moderne litvanske umetnosti. In še toplo majo! Z Antanasom sva šla tudi v Contemporary Art Centre in vstopnina 3 EUR je bila vsekakor preveč za videno. Eno je moderna umetnost, drugo samo neki random videji, brez prave rdeče niti in brez prave zgodbe. Je pa razstava v mestni hiši, ki je bila osvetljena v barve litvanske zastave, ponudila zanimivo razstavo o novejši zgodovini Litve, ki je bila postavljena ob 100-letnici neodvisnosti Litve. Antanas mi je razstavo iz litvanščine prijazno prevajal v nemščino. Očitno so razstavo postavili za tiste, ki o vsem tem že vejo ali vsaj tiste, ki govorijo litvansko, in ne za nas uboge turiste. Marsikateri turist brez lokalca ob strani bo verjetno tudi spregledal poslopje litvanske univerze, ki ima res lepo notranje dvorišče.
Antanas je lepo kuhal zame, a Inga na srečo rada dobro je tudi v mestu in peljala me je v kar nekaj zanimivih restavracij, barov in slaščičarn, pa tudi Antanas je postregel s svojim jagodnim izborom:
– Skonis ir Kvapas: evo, točno tega kot turist preprosto ne najdeš. Prisrčna, skrita čajnica z dušo, vzdušje prijetno, palačinke odlične. Antanasov Nr. 1 je moj Nr. 1!
– Manami: kako netipično! Super japonska restavracija sredi šoping centra.
– Green Jar: še bolj netipično! Zanimiv vintage bar z luštnim barom in hrano, posebej me je navdušil veganski izbor.
– La Boheme: zelo priljubljena restavracija z razlogom
– Hurricane Bar: bar v knjižnici s pogledom na Gediminas Tower
Prepoznavni znak Litve je grad Trakai, ki nehote spominja na prizore iz Winterfella, sploh odet v sneg in led. Imela sem ta privilegij, da sem do te izjemno lepe graščine prišla kar direkt po zaledenelem jezeru! Trakai je le 30 minut vožnje z vlakom (1,80 EUR enosmerna) od Vilne in res je vreden ogleda. Trakai pa me je navdušil še s hrano. V Senoi Kabinine smo si privoščili “kibinai” – nekakšne pekovske izdelke z različnimi slastnimi nadevi. Kibinai je tipična hrana etnične manjšine karaimov, ki so v bistvu bili turško govoreči Tatari židovske vere in so v te kraje prišli v 16. stoletju.
FAKTI:
Trajanje potovanja: 4 dni
Let: Ljubljana – Varšava – Vilna (cena povratne karte 170EUR)
Prevoz: javni transport (vlak, bus)
Spanje: CS
SLADKIH 5:
1 srečati enega najboljših prijateljev po 5 letih
2 pogovori ob čaju
3 vintage shopi in alternativna scena
4 najlepši sneg, tak kot iz filma
5 hoja po zaledenelem jezeru Trakai
KISLIH 5:
1 mrzlo
2 mrzlo
3 mrzlo
4 cene so zelo primerljive ljubljanskim, € Litvi ni prinesel ravno pocenitev
5 skoraj zamujen let Varšava – Vilna zaradi enega tipa, ki je iskal knjigo po letalu