BERLIN

28 Mar 2018 | Darjo Vuk

Sestanek se začne z vprašanjem: “Ali bi ti prišel naslednji teden v Berlin, da se spoznamo in vidimo kako sodelujemo, plačamo ti stroške.” Čeprav je timing zelo slab, takšne ponudbe ne zavrnem.

V  najslabšem primeru imam zastonj trip, v najboljšem pa še dobro službo. Tako se je v petek začel drugi intervju s podjetjem,kamor sem se prijavil nekaj dni prej. To je vsekakor nekaj novega zame.
Pošljem link do letalskih kart, oni jih bookajo pa kmalu se v inboxu znajdejo še podatki o AirBnbju v samem centru Berlina. Zakon!

Day 1 – nedelja:
V nedeljo pičim na letališče, zjeban še od napornega vikenda v Mariboru (Global Game Jam), avto parkiram tam, kjer vedno v Trevisu – UnionTours, vedno poceni in nikoli problemov, 2 metra od letališča. Na security checku je gužva za popizdit, nikoli še nisem kaj takega videl, ampak sistem majo zrihtan, kličejo kar po vrsti tiste, ki bi drugače povzročili zamude letov – zgleda da se jim pogosto to dogaja glede na organiziranost. Vsedem se na letalo… v minuti zaspim. Zbudim se nekje nad Alpami z bežnim občutkom, da se v sanjah spomnim vzleta. Spet zaspim, res sem zjeban, zbudim se, ko se začnemo spuščati.

Berlin – nisem prvič tukaj, ampak prvič na letališču, pot do Alexanderplatza je simpl, tudi ulico, na kateri se nahaja moj AirBnB, najdem hitro, ampak tipa, s katerim naj bi se dobila pred flatom ob uri ni, čeprav zamujam 5 minut. Pozvonim vse zvonce in po 15min se odločim, da poklicem bodočega-mogoče-šefa. Zrihta, prišlo je do majhnega nesporazuma, ampak v kratkem sem v lušnem flatu, vse kul.

Zalušta se mi hrane, Google Maps pravi da je v okolici ogromno vietnamskih restavracij, pičim vn z flata, zavijem okol vogala in že je tam District Mot – Saigon Street Food. Kot nalašč zame. Odličen ambient, super postrežba – azijsko pivo, azijski burger na nekem drugem nivoju kot sem jih navajen in poleg še cvrt sladki krompir z curry omako. Cena 13€ za pretežno majhne porcije me sicer malce preseneti, ampak ko pojem, mi ni žal. Burger je bil odličen asian-american fusion food, prav tako cvrt sladek krompir prilogo curry omake. Čez cesto je majhen azijski supermarket, ki je še odprt. Skočim po par stvari za zajtrk in grem spat.

Day 2 – ponedeljek:
Sporočilo prejšnega dne pravi, da začnemo v pisarnah ob 10 zjutraj. Pogledam, kam moram priti – odlično – 10 min hoje preko museum districta. Pojem simpl zajtrk in grem na pot, da bom tam 15min prej, tako kot se spodobi za prvi dan. Takoj mi je žal, da sem jedel zajtrk, ker iz vseh kotičkov ob poti štrlijo trgovinice z dišečimi pekovskimi izdelki. Nadaljujem mimo Berliner Dom, ki mi malce vzame sapo in si zasluži par minut strmenja v to mogočnost, ki je po čudežu preživela bombandiranja v drugi svetovni vojni. Nadaljujem do pisarne, ki se nahaja v vrhnjem nadstropju gledališča. Kar magično, ampak hitro ugotovim, da ko so mi rekli, da začnemo ob 10h, to pomeni, da od 20+ ljudi, ki tam dela, se čisto nobenega ni v pisarni ob 9:45. Pa tudi ne ob 9:55. Prvi pride šef ob 10:05. O delovnem dnem ne bom tukaj pisal dosti – vsaka služba ma svoje posebnosti – pluse in minuse. Omenil bi pa kosilo. Solidni burgerji v restavraciji Peter Pane z ananasovim sokom obstrani in zmrznjenim jogurtom za zaključek – kvazi kosilo meni, vseeno drago – 13€. Koncam ob 6ih, glava polna vsega, zjeban sem spet. Po poti domov kupim nekaj malenkosti za večerjo, sprehodim se spet mimo Berliner Doma, ki je ponoči drugačen, a nič kaj manj mogočen. Pivo s šefi v lušnem lokalčku Altes Europa, nič posebnega, hitro sem v postelji.

Sporočilo prejšnega dne pravi, da začnemo v pisarnah ob 10 zjutraj. Pogledam, kam moram priti – odlično – 10 min hoje preko museum districta. Pojem simpl zajtrk in grem na pot, da bom tam 15min prej, tako kot se spodobi za prvi dan. Takoj mi je žal, da sem jedel zajtrk, ker iz vseh kotičkov ob poti štrlijo trgovinice z dišečimi pekovskimi izdelki. Nadaljujem mimo Berliner Dom, ki mi malce vzame sapo in si zasluži par minut strmenja v to mogočnost, ki je po čudežu preživela bombandiranja v drugi svetovni vojni. Nadaljujem do pisarne, ki se nahaja v vrhnjem nadstropju gledališča. Kar magično, ampak hitro ugotovim, da ko so mi rekli, da začnemo ob 10h, to pomeni, da od 20+ ljudi, ki tam dela, se čisto nobenega ni v pisarni ob 9:45. Pa tudi ne ob 9:55. Prvi pride šef ob 10:05. O delovnem dnem ne bom tukaj pisal dosti – vsaka služba ma svoje posebnosti – pluse in minuse. Omenil bi pa kosilo. Solidni burgerji v restavraciji Peter Pane z ananasovim sokom obstrani in zmrznjenim jogurtom za zaključek – kvazi kosilo meni, vseeno drago – 13€. Koncam ob 6ih, glava polna vsega, zjeban sem spet. Po poti domov kupim nekaj malenkosti za večerjo, sprehodim se spet mimo Berliner Doma, ki je ponoči drugačen, a nič kaj manj mogočen. Pivo s šefi v lušnem lokalčku Altes Europa, nič posebnega, hitro sem v postelji.

Day 3 – torek:
Podoben jutranji ritual, le da tokrat izberem malce daljšo pot, si ogledam malce več ulic, najdem kipe treh deklet in otroka ob strugi reke, ki gledajo na Berliner Dom in Novo stražo (Neue Wache), ki mi jo je omenila Nina. Kip matere, ki drži mrtvega otroka, nad njim pa odprtina, skozi katero prodira svetloba pa tudi vsi vremenski pojavi, simbolizira trpljenje ljudi v Berlinu med drugo svetovno vojno. Preprosto in globoko. Pisarna se nahaja 50m proč, h kipu se vrnem po končanem delavniku, v večernem času izgleda precej drugače – ni umetne svetlobe, kar daje vsemu skupaj temačen poseben čar. Za kosilo gremo v Da Da Falafel. Jem govejo Schwarmo in jogurt, tokrat je poceni – 7eur, krožnik pa sestavljen kot da bi bil iz Ramsayeve restavracije, okusi tudi odlični. Dobro je imeti Izraelce za sodelavce, oni seveda vedo, kje je najboljši falafel v Berlinu. Prva postojanka na poti domov je DDR muzej – muzej vzhodnega bloka Berlina. To je edini muzej, ki ga lahko grem pogledat. Edini, ki ni zaprt v večernih urah. Celotno pot skozi muzej spremlja zanimiv občutek – skoraj vse me spominja na otroštvo oz. občutek imam, kot da sem že vse skupaj videl zgodaj v življenju. Težko opisat. Muzej je ok, cena je skoraj 10€. Za pot domov si izberem večji krog čez Alexanderplatz. V bistvu bi rad začutil malce mestnega vzdušja in dobil en dober currywurst. Kar dobim je trinadstropen Saturn, ki ga na hitro obhodim – začuda tudi v 3-nadstropni stavbi nimajo tistega DisplayPort kabla, ki ga jaz potrebujem. Currywurst misija je spodletela. Na poti domov si kupim instant nudle, ki so bolj al manj zanič – Tajska me je razvadila. Pojem jih vseeno, pogledam film in grem spat.

Day 4 – sreda:
Tokrat sem zjutraj bolj pozen, direkt proti službi, ampak vseeno sem par minut prej. Te minute spet porabim pri ogledovanju Neue Wache že tretjič, tokrat ob deževnem vremenu. Za kosilo take-away buritto na podzemni – malce me je presenetil , da ni podoben klasičnim. Celo riž ima noter, dober je pa tudi in bolj zdrav kot sem pričakoval. Cilj današnjega večera je iti v kino. Kolega, ki živi v Berlinu je sicer zbolel, ampak to mi ne bo pokvarilo načrtov.

Najprej se sprehodim do Ritter Sport čoko-sveta. Od Nine sem dobil občutek, da če se vrnem iz Berlina brez čokolade za njo, nimam kaj hoditi domov. Tako. Dobila bo zadosti čokolade za naslednji mesec ali dva, pa verjetno bo še komu podarila naprej 🙂 Je pa kul trgovinica, naredijo ti tudi čokolado po tvoji izbiri – kar je kul, ampak če nisi poznavalec njihovih čokolad imajo itak 100 in 1 okus na izbiro v redni ponudbi. Po 5 minutah hoje zagledaš Brandenburška vrata. Od daleč so manjša kot se jih spomnem, ampak z vsakim korakom bližje postajajo mogočnejša. Res so kul! Še 15min sprehoda do Potsdamer Platza mimo spooky spomenika zidovskih žrtev vojne. Potsdamer Platz je pa kot da bi prišel v drugo mesto, biznis središče, ogromne stolpnice, Sony stavba izgleda kot iz prihodnosti. Grem v CineStar Original in kupim karto za kino The Darkest Hour za 8.50eur. V tem kinu vrtijo filme v izvirnem jeziku in celo brez podnapisov, kar je za nekoga, ki pojma nima o nemščini ful vredu. Vseeno imam še eno uro. Sprehodim se po ulicah in hitro opazim, da tukaj keša ne manjka, stojim med Lamborghini Aventadorjem in Porsche 911 Turbo. Srce v meni pravi, da bi se usedel v Porscha, 10 letnik v meni pa v Lambota. Hah, problemi. Grem v PizzaHut, ker je edina restavracija v bližini, ki ne zgleda fensi-šmensi, pa tudi v PizzaHutu nisem bil ze 10 let. Pozitivno sem presenečen nad margerito klasik. Po poti do kina gledam, če je kje trgovina, da bi si kupil vodo, a je ne najdem. Grem v kino in naročim vodo… fir ojro ahcig (4.80€) – WHAT?… jebemu, žejen sem – plačam. Pol ure reklam seveda, med katerimi si krajšam čas z srkanjem zlate vode. Tako dvorana kot film sta super. Po kinu direkt na S-Bahn po navodilih iz Google Maps, zamotim se na telefonu in zamudim postajo. Peljem se postajo nazaj in po krajšem sprehodu (med katerim dobim motivacijo za ta blog) se znajdem doma in začnem pisat.

Day 5 – četrtek:
Praktično zadnji dan v Berlinu, saj jutri odpotujem zgodaj domov. Danes se težko zbudim, čeprav se zbujam ob 9ih nekako nisem naspan, mogoče je postelja, mogoče mi pa le Berlinski ritem nagaja. V službi gremo na kosilo v The Bird burgerhouse, jem sliderje z pomfrijem, hrana je ok, ni pa nič posebnega. Spet gre 12€ za kosilo brez pijače. V službi se zmenimo za nadaljnje sodelovanje, mogoče pridem kmalu nazaj, ampak je dosti spremenljivk v zraku, da bi se karkoli konkretnega zmenili. Pozdravim zabavno druščino sodelavcev in se odpravim proti domu, delali smo do 7ih zvečer. Prijatelj je še vedno bolan, tako da sem ostal čisto brez načrta. Nina mi predlaga Couchsurfing Hangouts. Sprobam in v 15minutah dobim družbo – Iranca in Belgijca. Zmenimo se ,da se dobimo v Belushi’s. Google Maps pravi, da je 10min hoje od AirBnbja – odlično, spočijem se in pičim tja. Iranca nikjer. Šel je jest. Ko ga vprašam, če je kje blizu napiše, da je na eni ulici na drugem koncu Berlina… ok, Belgijec pride čez 5 minut. Kul dečko, ravno se je preselil iz Belgije na neko finančno pozicijo v Berlinu in išče družbo. Ob mizi se nama pridruži se zdolgočasen Vietnamec, ki študira ekonomijo v Nemčiji in v treh letih mu je uspelo videti več Evrope kot meni v življenju. Ob vrčkih piva klepetamo o potovanjih, službah, cenah stanovanj, življenjskih standardov in načrtov v življenju. Po štirih pivih je vsem dovolj, Vietnamec ga itak ne nese, Belgijec ma službo, jaz pa letalo.

Day 6 – petek:
AirBnb host zamuja, ni problema, pojem zajtrk v miru, gostitelj je pa vesel, da sem kupil preveč piva in mu ga podarjam 🙂 S-Bahn, s katerim sem nameraval na letališče, je odpovedan, a pride drugi čez 10 minut (3.70€), nato še standardnih 15min zamude Ryanair-a. Že sem doma, v Berlin pa z veseljem še kdaj!

Pozitivno presenečenje tripa: Berliner Dom
Negativno presenečenje tripa: 4.80eur za vodo v CineStar
Najboljša hrana tripa: Shwarma v Da Da Falafel
Avto tripa: Porsche 911 Turbo (oprosti Lambo)