Dve leti nazaj sem se odločil, da moram do svojega 30 leta oditi na daljši trip. Vedno je bila nekje v ozadju iskrica želje, da bi pot opravil z avtomobilom.

Sanjaril sem celo, da bom mojo športno Toyoto predelal v nekaj, kar bi premagovalo težje terene. Cena takega podviga je visoka, uporabnost pa vprašljiva. Ko se je razmerje z Nino prelevilo v nekaj resnejšega, sem to idejo popolnoma opustil in se odločil, da najdem vozilo, ki bo bolj primerno za podvig. Nina sprva ni bila navdušena nad idejo potovanja z vozilom. Avto prinese dodatne skrbi in birokratske zaplete. A ko sem domov pripeljal Defenderja je bila pot začrtana. Jaz sem ga hitro vzljubil, pri njej je bilo potrebnega več časa. Razumem jo – fant pripelje domov 27 let star avto in povrh vsega nima pojma o mehaničnem delu in nima pojma o delu proč od računalnika. Zdaj pa se ti podaj na takšno pot! Še sedaj ne morem čisto verjeti, da je rekla JA!

Kakšno vozilo sem iskal?

• cena med 10.000€ in 20.000€ – v višjem spektru nekaj, če je res perfektno ali pa že delno pripravljeno za pot
• preprosto pravilo KISS (Keep It Simple Stupid) – fajn je imet vozilo, ki ga lahko večinoma sam popraviš in vzdržuješ. Čimmanj elektronike.
• ročni menjalnik – to je v skladu s prejšno točko, avtomatski menjalniki imajo tudi to pomanljivost, da ob problemih vozila ni mogoče vleči z vrvjo ali motorja zagnati s potiskanjem
• prostorno – prostor je vedno plus
• sposobno prečkati težje terene
• oprema za ekspedicije je plus (vitel, snorkel, šotor, zaščite podvozja, kvalitetno vzmetenje, ojačana sklopka,…)
• vozilo mora biti tehnično izpravno in homologirano za čimlažja prečkanja mej

Nakup

V začetku leta 2018 sem začel iskati vozilo. Moje oči so bile usmerjene v klasično izbiro – Toyota Land Cruiser, mogoče tudi Hilux. Toyote so zanesljive, imajo dolgo zgodovino in so znane po tem, da ima rezervni kos za “landkruzerco” vsak mehanik tudi v najbolj oddaljenih krajih. Pri Land Cruiserjih imaš 3 izbire:

• old-school 70-100 modeli – zanesljivi, zmogljivi, zadnja leta hudičevo dragi
• Prado modeli – malce manj zanesljivi, a še vedno ful, zmogljvi, udobni
• novejši modeli, ki so pač finančno nedostopni.

Edina izbira je bil torej Prado, a na tej točki je vstopil moj karakter, ki se ni mogel sprijazniti s to idejo. Avto zame nima prave “duše”, manjka mu nekaj … gre za klasično dolgočasno izbiro. Pametno, a dolgočasno. Kot da kupiš BMW serije 3.

• 

• 

• 

Moje srce me je bolj vleklo k Nissan Patrolu ali pa si drznilo razmišljati o legendarnem Defenderju. “Romantik” bi rekla Nina. Nekega dne pogledam avto.net za Toyotami in potem na koncu še slučajno za Defenderja. Takrat ga prvič vidim – 1991 Land Rover Defender 300Tdi s strešnim štorom, hladilnikom, kuhalnikom, tankom za vodo. What? To je TO. To potrebujem. 13000€ ni malo, a primerna cena za vsako leto dražje Defenderje, sploh s 3000€ vrednim štorom. V komentarju piše – kliči po 17.00. Ura je 12.00, jaz vseeno pokličem. Lastnika zmotim v porodnišnici, ravno se mu je rodila druga hčerka, jaz ga pa nadlegujem glede avtomobila. Vseeno se zmeniva, da se srečava čez dva dni.

Ogled vozila

Lahko si preberete na tisoč in enem mestu, kakšen je pravilni postopek za to početje. Jaz nisem sledil skoraj nobenemu. Ogled sem opravil z prijateljem. Oba imava nekaj izkušenj z avtomobili, a ne dosti, še posebno ne z Land Roverji. A vse kar sem videl, se je zdelo ok. Lastnik Načo mi je takoj pokazal vse slabe lastnosti, kar je zelo spoštljivo od prodajalca. Videl sem, da se težko poslavlja od vozila, kar je vedno dober znak. Vesel je bil, da si ga želi nekdo, ki bo skrbel za njega in ga peljal na velik podvig. Roka je dala roko.

• 

• 

Problemi, ki sem jih videl na vozilu:
– rja na vratih (vedel sem da bo potrebno dati kakšna 2 jurja za popravilo)
– nekaj puščanja olja (kar sem bral pričakovano, ni problem, tudi poraviti se je dalo)
– snorkel ni povezan
– aluminijasta karoserija je pobunkana (to me ne moti pri takšnem vozilu)
– problem pri prestavljanju v drugo prestavo (to me je malce skrbelo)

Bonusi, za katere nisem vedel do zaključka nakupa, ker se nisem dovolj pozanimal:
– strešni šotor je en najboljših na trgu , oblepljen z zaščitno folijo in spodaj kot nov
– vzmetenje je bilo čisto novo, tudi od ene boljših znamk
– bremze so bile nadgrajene v močnejše in hlajene
– motor je v res odličnem stanju
– hladilnik je vreden 500€ (nisem vedel da so tako dragi)
– poleg avtomobila sem dobil nezanemarljiv kup rezervnih delov in cel kup orodja

Na koncu sem z nakupom sem še vedno zelo zadovoljen, dosti pozitivnega je prišlo iz mojega neznanja. To bi se lahko hitro obrnilo tudi drugače.

Pomemben dodatek: Nekdo bo tole prebral in videl največji nesmisel. Avto je avto, denar je denar in tukaj ni prostora za čustva. Osebno sem opazil, da to ni vedno res, sploh ko gre za redkejše avtomobile in posledično za ljudi, ki jim ni avto “le prevozno sredstvo”. Vseeno pa avtomobil preglejte tehnično, vedite kaj kupujte, definitivno ne priporočam nakupa samo na podlagi čustev.

Nepričakovana prijateljstva

Ena stvar me je zelo presenetila: lastniki drugih Defenderjev instantno postanejo tvoji prijatelji. Če potrebuješ pomoč, ti jo namenijo in z veseljem grejo s tabo na pivo. Ko sem reševal manjši problem na javnem parkirišču, se je tudi zgodilo, da se je mimo pripeljal drugi Defender in mi takoj ponudil pomoč. V tujini so Land Rover društva zelo aktivna in pripravljena pomagati pri tehničnih problemih, kar je vzpodbudno in zmanjša kar nekaj skrbi.

Testne vožnje

Z Nino sva se podala na nekaj testnih voženj v začetku poletja, najprej na en lušten vikend na Krk. Tu sva imela priložnost prvič testirati spanje v strešnem šotoru, kuhalnik. Šotor naju je čisto navdušil, toplo je bilo, kljub pomladni noči. S pregrinjali lepo uravnavaš privatnost, komarniki pa ščitijo pred žuželkami. Vgrajeno ima tudi lučko in prostor za shranjevanje. Kot minuse bi lahko štela težavnost vzpona na streho (potrebna bo dodatna stopnička) in pomankanje možnosti polnjenja telefona. Ugotovila sva tudi pomembnost tega, da greš na WC preden splezaš na šotor.

• 

• 

• 

Naslednja testna vožnja je bil kratek izziv po haloških gozdnih poteh, potem pa hitro za tem nočno srečanje off-road vozil v Goriških Brdih. Predvideval sem, da gre za umirjen dogodek, bolj srečanje kot kakšno resno preizkušnjo. Še kako sem se motil! Na štartu je bilo preko 100 terencev. Dobili smo knjigo z navodili “roadbook” in podali smo se na pot. Prvi izziv je bil prečkanje potoka v jarku. To je bil kar šok za oba, avto je sicer zmogel brez večjih težav, ampak vseeno sva videla, da tukaj gre zares! Izbrala sva si lažjo traso (sploh ne vem kako bi zgledalo če bi šla po težji, a vesel sem, da nisem izvedel). Dokaj stresno je bilo, a oba sva se učila. Nina branja navodil, jaz pa vožnje po najslabših “cestah”, kar sem jih videl v življenju. Po treh urah sva obupala, odvozila sva 2/3 trase v dobrem tempu in odstopila. Preprosto preveč sva bila utrujena in prišla sva čisto nepripravljena. Defenderja pa nič ni motilo, vse je zmogel brez težav. Potreboval je le dober tuš, kot tudi midva.

Zaupanje v vozilo

Z vsako takšno ali drugačno izkušnjo sem pridobival zaupanje v vozilo. Kar ne moreš reči ravno za vsako 27 let staro vozilo. Zaupam, da naju bo pripeljal čez več deset tisoč kilometrov. Verjamem pa tudi, da bova v tem času imela kakšno težavo z njim. To je del takšnega overland potovanja, hočeš ali ne.