Prvi vtisi overlandanja po eni izmed medijsko najbolj “priljubljenih” držav na svetu.

Iran je tista država, ki jo bi večina popotnikov in overlanderjev raje spustila. Ravno letos so se mednarodni odnosi med državami Bližnjega Vzhoda in zahodom pričeli zaostrovati (vsaj v medijih). Marsikoga je to odvrnilo od potovanja v Iran, kar se je videlo tudi na količini turistov, ki so bili res prava redkost. Tudi naju je stiskalo. Kako se obleči? Kako dobiti dizel? Kako bova divje kampirala? Kako karkoli pogooglala, ko pa internetne strani ne delujejo? In ljudje, naju bodo napadli, ker sva tujca in ogrožava njihovo kulturo? Kaj, če pristaneva v zaporu? Ne bi bila prva …

V bistvu pa je Iran ne glede na politične zdrahe edinstven. Skrivnosten, raznolik, bogat z zgodovino in okusi. Največje breme vseh nebuloz nosi mali človek, ki se bori za preživetje in kanček dostojanstva v tem norem sistemu. Ogromno ljudi ni pretirano srečnih in ogromno se jih je že izselilo po svetu, ogromno se jih še bo ob prvi priložosti. Ne glede na vse dogajanje sva bila deležna izjemne gostoljubnosti, srčnosti, dobrote, radovednih pozdravov, nasmehov, selfijev, nesebične pomoči.

V IRAN POLETI? PA VIDVA STA NORA.

Iran je enormna država s kar 80 milijoni prebivalcev. Razdalje so ogromne in treba je bilo dobro premisliti, v katero smer želiva in kaj si bova pogledala. Zdi se, kot da sva pol Irana spustila, a še vedno sva v mesecu dni prevozila neverjetnih 4795 km, kar je daleč največ kot v katerikoli drugi državi. Za naju je bila pot čisto malo tudi vnaprej določena: vstopila sva na meji z Armenijo, izstopila v Turkemenistan. Ključni dejavnik, ki je vplival na pot, je bila vročina. Namreč v Iranu sva bila prav v največji avgustovski vročini, ko je bilo 35 stopinj čutiti kot osvežitev. Tako sva prevozila večino severnega in severozahodnega Irana, osrednjega in (severo)vzhodnega Irana. Južneje od Kermana nisva šla tako zaradi vročine kot dodatnih tisoč kilometrov. 

Vstopila sva na meji z Armenijo, direktno v eno lepših in manj obiskanih goratih pokrajin v Iranu. Morda si ne bi mislili, a tudi v Iranu v tem obmejnem delu živijo Armenci, mogoče je obiskati tudi armenske cerkve in samostane. Jolfa je najbolj znano mesto z armensko populacijo. Armenskih cerkva sva ogromno videla že v Armeniji, zato sva tukajšnjega sv. Stephana izpustila. Kot prvi obrok v Iranu sva si privoščila ribo iz reke, ki ločuje Azerbajdžan in Iran.

• 

• 

Najina prva postojanka je bil slap Asiab Kharabe, kjer sva videla te tipično iranske scene: množice iranskih turistov piknikujejo in se ohlajajo v enem redkih slapov v okolici. In tu sva bila deležna prve iranske gostoljubnosti. Pa prvih fotosešnov in selfijev. Spoznala sva angleško govorečo družino, ki naju je povabila k sebi v Tehran. Hja, prideva, seveda! Ogromne količine čaja in lubenic so napovedale, da bo iransko gostoljubnost težko presegla katerakoli druga država.

DEFENDER CONNECTING PEOPLE

Ko sva vozila proti Jolfi, sva po dolgem času videla prvega Defenderja na cesti. V Iranu izdelujejo svojo verzijo teh zimzelenih avtov. Pazpan so edini na svetu, ki še imajo licenco za izdelavo Defenderjev, a vanj dajejo Hyundai in Nissan mehaniko. Voznik nama je pomahal, čez nekaj kilometrov pa ustavil in naju povabil na zajtrk. Nisva bila prepričana, če mu lahko zaupava, vseeno je bil to šele najin drugi dan v Iranu! Mladenič nama je dal svojo telefonsko in naju je povabil s sebi domov v Tabriz.

Kako da ne, naslednji dan sva že bila gosta pri njem in njegovi ženi. Oba sta dobro govorila angleško, kar je v Iranu kar redkost. Oba sta bila študenta dramaturgije, zelo izobražena in razgledana. Zanimalo ju je vse glede Evrope, našega načina življenja, razmerij in poroke, ločevanja odpadkov … Iranci imajo žal omejen dostop do informacij in svetovnega dogajanja, večinoma izven Irana še niso potovali. Turisti zanje predstavljajo okno v svet in ker jih ni pretirano dosti, sva bila zelo eksotična in vroča roba. Hitro so sestrične in bratranci in tete in strici vedeli za naju! Pri Ahmetu in Zahri sva sva ostala kar dva dni, jedla odlično hrano in govorila o vsem mogočem. Z Zahro sva imeli “ženske” debate in včasih sem kar ostala brez besed, ko sem poslušala njene razlage kulturnih in verskih značilnosti … kako drugačen svet pa tako relativno blizu Evrope. 

• 

• 

Tabriz je prestolnica province Vzhodni Azerbajdžan in je z morda dvema milijonoma prebivalcev šesto največje iransko mesto. S svojo severnejšo lego je mesto še vzdržno kar se tiče temperatur in tudi relativno dobro razvito, modernizirano in odprto.

Izjemno presenetljivo dejstvo je, da tukaj večina prebivalstva govori turško in ne perzijsko. Kot se je izkazalo kar 18 % iranskega prebivalstva govori turško, kar je posledica zgodovinskega dogajanja v teh regiji. Le 53 % prebivalstva govori perzijsko. 

Tabriz se ponaša z največjim pokritim bazarjem na svetu (!!!), ki je zasluženo del svetovne zgodovinske dediščine. Bazar se zdi neskončen in slovi po najlepših preprogah na svetu. Ogromno je skritih hodnikov in vmesnih odprtih predelov, odličnih lokalnih mini restavracij in čajnic. Tapravi čar tega bazarja doživite šele, ko se čisto izgubite.

• 

• 

Modra mošeja je še ena izmed nezgrešljivih znamenitosti Tabriza.

• 

• 

Zahra in Ahmet sta kot navdušenca nad dramatiko in poezijo svoje stanovanje izbrala tik ob Mavzoleju poetov. Nama žal ni povedal dosti, a za Irance ima posebno vrednost.

Splača se zapeljati tudi do parka El Goli, ki je bil nekoč poletna rezidenca iranskega šaha. Obilica domačih obiskovalcev in spet obsesija selfijev. Z Ahmetom smo preživeli prijeten večer ob diskusijah o življenju, kulturi in umetnosti.

V Tabrizu sva prvič uporabila taxi aplikacijo Snapp, s katero sva po smešnih cenah varno in udobno videla ogromno tudi kasneje po Iranu.

MAVRICA, KUPOLE, BAZARJI

Iz Tabriza sva odpeljala proti jugovzhodu mimo Rainbow Mountains (torej mavričnih gora), ki jih v Iranu nisem pričakovala. Videla sem jih samo na fotografijah iz Južne Amerike in enostavno mislila, da so unikaten pojav. No, pa niso. Tukaj se razgledi na te vzorce kar zlepa ne nehajo!

Cesta naju je peljala mimo mesta Zanjan, ki je povsem normalno iransko mesto. Morda ima tudi zaradi tega nek poseben čar. Bazar je čisto avtentičen, lep, nakupila sva vse potrebno.

Obiskala sva Saltman Museum v Zanjanu, kjer je na ogled 6 mumificiranih teles, ki naj bi bila stara 1600 let. V bližini mesta se nahaja rudnik soli, kjer so delavci našli mumije, ki so zaradi soli ostale odlično ohranjene. Tudi njihovi predmeti in obleka so v odličnem stanju. Za kosilo sva si privoščila pojedino v ohranjenem caravanserayju. Sredi dneva kar živa muzika! 

Privozila sva tudi mimo kupole v Soltaniyeh blizu Zanjana. Kupola je bila zgrajena v 14. stoletju in je tretja največja kupola na svetu za tisto v Firencah in Hagiji Sofiji v Istanbulu. Prav ta kupola je inspirirala tudi nastanek Taj Mahala. Kupola tehta kar 200 ton in se dviga 49 metrov visoko. Mošeja s takšnimi titulami in svetovnih meril je locirana v popolnoma nespecifični vasi. Turistov, razen iranskih, ni bilo videti.

• 

• 

IRANSKA RAZNOLIKOST NE POZNA MEJA

Kakšen šok! Iz polpuščave sva pripeljala direktno v iransko džunglo ob Kaspijskem morju. Neverjetno, kakšno raznolikost najdemo v Iranu. Zdelo se nama je, da sva na Tajskem ali morda v Kambodži, ne pa v puščavskem Iranu. V zraku je bilo ca. 80 % vlaga, imela sva celo dež. V največjem mestu v regiji – Rasht – sva obiskala bazar, pojedla burgerje in po hudih mukah celo našla pravo, kul kavarno. Ko iščemo kavarno v Iranu najdemo prodajalno kave, ne pa kavarne. Tu pa sva uživala turško kavo, sproščeno vzdušje, klimo in čist wc. Punce so v temačni kavarni počasi in povsem nevidno slekle svoje šale. Čaki, čaki … kaaaj? Nisem verjela svojim očem. A to je Iran.

Naprej ob Kaspijskem morju so se nadaljevale scene kot iz JV Azije. Polja riža, čajne plantaže, bujno rastje, izjemna vlaga in sopara. Na iOverlanderju sva blizu Lahijana našla super razgledno točko nad čajnimi plantažami. Gondola (relativno draga za Iran) popelje na vrh hriba, od koder se vidi Kaspijsko morje, Lahijan in čajne nasade. Kot zanimivost: večino čaja, ki ga popijejo v Iranu prihaja iz Indije, lokalni čaj pa je izjemno dobre kvalitete in ga izvažajo. 

• 

• 

NEPOVABLJEN GOST V ŠOTORU

Kaspijsko morje ni pretirano lepo, ob plaži je dosti smeti in marsikoga mine do kopanja. Za ženske je kopanje dovoljeno samo v polni opremi oz. pokrite noge, roke in lasje, pa še to v posebej ograjenih plažah. Hvala, ne, ne.

Na iOveranderju in v Lonely Planetu sva našla zanimivo nastanitveno možnost v Gileboom Ecolodgu. Izkazalo se je, da so ecolodgi najbolj zanimive nastanitvene možnosti v Iranu, saj se zavzemajo za ohranitev in oživitev lokalne kulture, domačini pa tako dobijo možnost za dodatni zaslužek. Gileboom je vpet med vasico in nasade riža, kivija in drugih kultur. Otroci se podijo za žogo na lokalnem igrišču, odrasli ravno žanjejo riž, starejši posedajo pred lokalno trgovinico. Otroci pozdravljajo neznanca z večnim “heloooo”, odrasli s prijaznim, toplim nasmehom. Lastnika ecolodga sta izjemno razgledana in prijazna, od njiju sva se naučila ogromno.

• 

• 

Zaposlujeta lokalne kuharice (kuhajo IZJEMNO!) in nudita raznolike delavnice pri lokalnih mojstrih gline, tkalcih, kuharjih. Ponujata tudi vodene pohode po lokalni džungli, kar bi si ob daljšem postanku privoščila tudi midva.

Parkirala sva kar na dvorišču in za ugodno ceno uporabljala kopalnico, večerja je bila kot doplačilo. Oprala sva perilo, očistila avto, pisala blog. Počutila sva se povsem varno, dokler nekega v večera nisva v šotoru odkrila netopirja! Ne vem, kdo je bil bolj paničen, midva ali ubogi netopir. Verjetno midva. Jaz sem kričala in se skrila v spalko, Darjo je na srečo ostal priseben in odprl šotor, da je lahko netopir poletel iz ujetništva.

DO DOLINE ASSASINOV IN ALAMUTA

Po posvetu z lokalci sva od Kaspijskega morja do doline Alamut prečila kar prek gorskega prelaza na ca. 3000 metrih. Kako nenavadno je bilo iz džungle, bogate z vodo in rastlinstvom, priti nazaj v rjavo in sivo pokrajino. Za prečenje sva potrebovala kar 6 ur. Cesta je bila kot povsod v Iranu dobra, le na čase zelo ovinkasta in strma, Defender je kar nekajkrat potreboval pavzo od vročega vzpenjanja po gorovju Albroz. Tudi midva sva bila utrujena po celem dnevu vožnje. A razgledi na iranske gore so bili spektakularni. Srečala sva relativno malo avtomobilov, več je bilo čebelarjev, ki izkoristijo normalne temperature na 3000 m za vzrejo čebel. 

Dolina Assasinov je pozdravila s strmimi kanjoni, zanimivimi gradovi in pradavnimi zgodbami. Sigurno ste slišali za knjigo Alamut našega slovenskega avtorja Vladimirja Bartola. Izjemna zgodba o vzgoji profesionalnih vohunov in skritih morilcev svetovnih voditeljev pa ni inspirirala samo njega, temveč še mnogo drugih knjig, filmov, celo znano video igro Assassin’s Creed. Koliko te zgodbe je resnične žal ne vemo, dejstvo pa je, da je v tej dolini kralj Naziris zgradil kar 23 utrdb. Mnoge izmed njih so danes le ruševine, tudi utrdba Alamut, do katere se vzpnemo v kakšnih 20 minutah. Lepši kot grad je razgled na okoliške gore. Spet sva srečala ogromno iranskih turistov, ki so naju ugrabili za selfie, potem pa še povabili na čaj.

• 

• 

• 

Ko sva počivala spodaj ob vhodu, so nama lokalci ponudili pičšanca in čaj. Nekaj sva čarala in Darju je uspelo v relativno hitrem toku potočka izgubiti ključ od avta. Panika, iskala sva midva in iskali lokalci. Na srečo je imel ključ velik kljukast obesek in se je ujel v kamen, uspešno sva ga našla! Prespala sva malce nižje ob cesti, ki pelje na Alamut. Popoln mir in obilje zvezd je bila pika na i takojšnjemu spancu.

Naslednji dan je sledila kar dolga vožnja do Qazvina. Dosti ovinkov, vijugastih cest, ležečih policajev in vasi. V Qazvin sva kot že nekajkrat zapeljala na obrobje centra in tam parkirala avto na varovanem parkirišču. Naučila sva se že, da so središča mest (sploh ob bazarjih) nabasana z avti in njihovimi nepredvidljivimi vozniki. Za pot do centra sva nato uporabila aplikacijo Snapp. Izjemna pogruntavščina!

Ogledala sva si popolnoma obnovljen caravanseray z obilico dizajnerskih trgovinic in prijetnih kavarn. Pojedla v restavraciji na dvorišču.

• 

• 

Recimo ena takih res prijetnih s skrivnostnim iranskim pridihom je Negarossaltaneh. Darjo si je privoščil tradicionalni sok Tokhm-e Sharbati (osvežilna poletna pijača s semeni bazilike), jaz pa odličen espreso. 

TEHERAN

Sledila je ca. 3-urna vroča vožnja do glavnega mesta Tehrana. Kar malce s težavo sva se prebila čez promet in zastoje, polek tega sva iskala tudi primerno bencinsko. S težavo sva tudi našla primeren hostel, ki bi imel dovolj veliko parkirišče za Defenderja. No, na koncu sva bila v Hi Tehran hostlu v privatni sobi, parkirala sva tik pred vhodom, kar je bilo super. Na srečo sva imela v sobi neko verzijo ventilatorja, da sva preživela vroče noči v mestu. Tehran je ca. 10-milijonsko mesto, preobljudeno, polno kontrastov, poceni hrane in bogatije. Morda bi ga lahko mirne duše spustila, a nama ni žal, da sva 2 dneva preživela tukaj. 

S pomočjo Snappa sva glavne znamenitosti videla v enem dnevu. Taksi res ni drag. Najprej v Golestan Palace, kjer niso šparali s srebrom, slonovino in zlatom. To je bil najdražji ogled v Tehranu, saj sva mogla za vstop v posamezno sobo plačati posebej.

• 

• 

• 

• 

Ogled muzeja Iran Ebrat je bila v nasprotju z vso lepoto te palače tesnobna izkušnja. Gre za zapor, kjer so mučili in zapirali politične nasprotnike prejšnjega sistema. Tajna policija je v imenu zadnjega šaha s skrajno nečloveškimi prijemi skušala od ljudi dobiti informacije in najti izdajalce sistema. Zapor je deloval tudi po padcu šaha vse do leta 2000, ko so ga zaprli zaradi preiskave s strani varuhov človekovih pravic. Za prikaz vse te groze obiskovalcem vrtijo skrajno slab film z jokačimi materami in žrtvami tukajšnjega nasilja. Ogled je voden in podrobna vprašanja niso posebej zaželjena, fotografiranje je prepovedano. Ob ogledu sva dobila občutek, da to ni edini ali zadnji takšen zapor. Ogled je pretresljiv in ga ne priporočam za ljudi občutljive narave, sploh pa ne za otroke.

Razvedrila sva se z obiskom zakladnice Treasury of National Jewels z morda eno največjih zbirk diamantov in draguljev. Prav neverjetno je videti, kakšno bogastvo postavijo Iranci na ogled! Prave vrednosti vsega ne pozna nihče, ni pa malo. Dragulji so tudi del iranskih državnih rezerv.  Fotografiranje prepovedano.

Kosilo sva pojedla v prijetnem parku Mellat v centru mesta. Skoraj povsem neturističen nudi prijetno senco v peklenski poletni vročini.

Tehran sva si zapomnila tudi po obisku pri Romini in njeni družini, ki sva jo srečala pred kakšnim tednom pri slapu na severu države. Na najin obisk so se izjemno pripravili, povabili babico in širšo družino, skuhali gore odlične hrane … počutila sva se kot kralja! V Teheranu sva se srečala še z overlanderjem in Nove Zelandije in osebno spoznala Husseina, ki tolikim overlanderjem pomaga priti v Iran.

• 

• 

• 

In uspelo nama je! Preživela sva prvi teden v Iranu. Nisva pristala v zaporu in niso naju ugrabili. Ljudje so naju obilno gostili in bila sva zvezdi družinskih srečanj. Dosti sva divje kampirala in niti enkrat naju niso zaslišali policaji. Defender obožuje dobro asfaltirane ceste in poceni dizel. Vsak dan znova se čudiva. Videla sva ogromno, a ko pogledava zemljevid se nama kar zvrti, kaj vse naju še čaka! Iran, hočeva še!