Olimp nama je ponudil nepozaben izziv in morda eno najlepših doživetij na najini poti.
Bolj ko sva brala in se informirala o Olimpu, bolj sva se veselila podviga. Vzpon ni za vsakogar, a marsikdo pride na vrh. Za mene je bil to prvi (skoraj) tritisočak (Darjo je obiskal lani Triglav z podobno višino) in prav ponosna sem, da sva osvojila Goro bogov! Za vzpon sva potrebovala dva dneva, pri čemer sva prespala v koči. Imela sva neverjetno srečo z vremenom in bila deležna veličastnih pogledov na okoliško gorovje in morje. O ja!
Olimp je z 2.919 metri najvišja gora v Grčiji. S svojo veličino, kar 52 vrhovi, globokimi kanjoni in razgledi na morje pa je buril domišljijo že v času Antike. Območje se ponaša s pestrim živalskim in rastlinskim naborom in ni čudno, da je leta 1938 postal to prvi grški nacionalni park. Večina vrhov je nad 2.000 m, najvišji je vrh Mytikas.
Pot bi označila kot srednje zahtevno, sploh če se želite povzpeti povsem na vrh. Pot je varna, vseeno je potrebna dobra pohodniška oprema (za zadnji del vzpona na Mytikas morda ne bi škodila čelada) in nekaj fizične pripravljenosti. Konec maja je bila pot popolnoma prehodna, le na vrhu so bile še manjše zaplate snega.
Na vrh vodi kar nekaj različnih poti, ob vseh so koče, kjer se da prespati in okrepčati. Litochoro je vasica ob vznožju gore, od koder svoj vzpon prične večina resnih gorskih navdušencev. V vasici je odlična restavracija Meze meze, ki odlično prija za nabiranje moči pred ali po vzponu. Poleg tega sva se ustavila še v infocentru Nacionalnega parka Olimp, kjer so nama podali sveže informacije o razmerah na gori. V infocentru imajo na ogled sijajno (brezplačno) razstavo o zgodovini gore, njenih rastlinskih in živalskih vrstah.
Midva sva si prihranila 5 ur hoje (11 km) in se odpeljala malce višje do Prionije, kjer sva prespala divje in tam pustila avto. Do te točke pride tudi večina turistov z avtobusi ali rent-a-carji.
Spanje med cesto in prepadom 
Parking Prionija
Malo manj se jih odpravi dalje do koče na Spilios Agapitos na 2.060 metrih n. m. v. Do koče vodi dobro označena pot, ki pelje večinoma po gozdu, traja pa ca. 3 ure. Izi pizi za prvi dan!
Prvi dan je bil zelo zelen 
Pot je skoraj pretirano urejena
Koča je prijetna, nočitev stane 13 EUR / osebo, porcija špagetov 8 EUR. A glede na to, da sem gor vse pritovorijo z mulami, so cene ugodne! V koči sva imela dosti časa za počitek, branje in spoznavanje zanimivih pohodnikov ob večernem kaminu.
Zjutraj smo se vsi skoraj istočasno odpravili na 3-urni vzpon na vrh. Vzpon je bil srednje zahteven vse do prvega vrha Skala na 2.866 m. Problem je le leden veter in prodnato skalovje. Mislila bi si, da ni potrebno omenjati, da je dobra pohodniška obutev potrebna, a količina pohodnikov z supergami je bila skrb vzbujajoča.
Do najvišjega vrha – Mytikas 2.918 m je potrebnega še cca. pol ure zahtevnega vzpona, skoraj plezanja. Darjo je šel do konca!
Mene je vrtoglavica prisilila, da sem osvojila “samo” drugi najvišji vrh Skolio 2.911 m. Ko sem gledala proti Mytikasu in strmi severni steni, sem samo upala, da Darjo pazi na vsak svoj korak.
Skupaj z grško-nemškim parom smo se odpravili proti koči in dolini. Celoten spust do Prionije je trajal ca. 4 ure. Onadva sta že prvi dan prepešačila celotno pot iz vasi Litochoro in bila sta občutno bolj utrujena kot midva. Počakala sva ju spodaj na parkirišču in ju odpeljala do vasi! Kako sta bila vesela 🙂 In kako šele midva, da sva imela družbo.
SOLUN IN OKOLICA
Po kar konkretnem vzponu ni treba daleč do plaže in morja. Najbolj vabljiv je Halkidiki, ki se v obliki treh prstov razprostira južno od Soluna (oz. Thessalonikija). Celoten polotok je priljubljen med lokalnimi in tujimi obiskovalci, našla sva nekaj prelepih plaž samo zase. Najvzhodnejši izmed treh podaljškov polotoka je za turiste (no, vsaj za ženske!) nedostopen. Namreč na njem so posejane pravoslavne cerkve in samostani, vstop v ta del je ženskam prepovedan, moški pa morajo svoj obisk najaviti kar nekaj časa vnaprej!
Našla sva tudi super piknik plac 
Ogromne plaže, večinoma plačljive 
Ko vidiš želvo, ji pomagaj čez cesto
Solun je zanimivo, dinamično mesto, a več kot za enodnevni obisk nisva imela časa, je pa vreden ogleda. Čeprav mnogi pravijo, da je Solun lepši in prijetnejši v primerjavi z Atenami, na naju ni napravil večjega vtisa. Morda sva bila z mislimi že preveč pri najini naslednji državi – Turčiji 🙂
Instagram: @dalec.si | V živo: http://www.dalec.si/live/