Za potovanje z lastnim prevoznim sredstvom je Uzbekistan ravno prav eksotičen, odročen, prevozen.
Srečala sva kar nekaj kamperjev in overlanderjev, ki se v 14 dneh dopusta pripeljejo iz Evrope in prevozijo Uzbekistan. To je bilo nama, ki sva do Uzbekistana potovala 7 mesecev, nepredstavljivo (pre)hitro. A ne čudi me, da vedno več popotnikov odkriva to centralnoazijsko državo. Podajava nekaj uporabnih podatkov glede potovanja v to državo in 5 najljubših točk Uzbekistana, ki jih množice turistov ponavadi izpustijo.
UPORABNI PODATKI
VIZA, VSTOP V DRŽAVO IN DOKUMENTACIJA
Viza za vstop ni potrebna, tudi avto ne potrebuje posebne dokumentacije, cestnin ni. Iz Turkmenistana sva vstopila v Uzbekistan na mejnem prehodu Dashoguz, ki velja za enega manj kompliciranih. Darjo je šel po svojih standardnih opravkih z Defenderjem, jaz pa pridno v čakalno vrsto s preostalimi turisti in domačini, nabasanimi z vrečkami in vso šaro. Ko sem prestopila na drugo stran ograje, torej v Uzbekistan, so ob avtu začeli krožiti cariniki. Izkazalo se je, da je potrebno pridobiti dovoljenje za zatemnjene šipe, za katere imava slovensko homologacijo in so v Sloveniji povsem legalne. Plačala sva ca. 20 dolarjev, dobila dovoljenje in končno odpeljala dalje.
SIM KARTICA IN DOSTOP DO INTERNETA
Po internetnem mrku v Turkmenistanu sva hotela v prvem uzbekistanskem mestecu Urgench kupiti SIM kartico ali najti wifi. Haha, še sanjalo se nama ni kako slab bo internet v Uzbekistanu. Tisti dan sva ostala seveda brez interneta. SIM kartico sva našla v bolj turistični Khivi, kjer sva plačala približno 8 € pri UZ Mobile. Pridobitev SIM kartice je problematična, saj zahtevajo po večini potrdilo rezervacije iz hotela, a pri UZ Mobile niso komplicirali. Pokritost ob glavnih cestah in v mestih je bila načeloma dobra. Na splošno je wifi v namestitvah zelo slab in se nanj ne gre zanašati. V večjih mestih (denimo Samarkand, Taškent) je bila hitrost interneta boljša in zanesljivejša.
DIVJE KAMPIRANJE
Ob izstopu iz države na meji po navadi preverijo tudi potrdila o nočitvah. Vsako nočitev mora vaš hostel, hotel ali guesthouse registrirati z namenom sledenja vaših premikov po državi. Če spite v uradnih namestitvah torej nimate nobenega problema. Uradno naj bi se morali registrirati, če v nekem mestu bivate več kot tri dni. A to pravilo je predmet interpretacije. Napotek za overlanderje pa je, da morate predložiti vsaj nekaj potrdil o nočitvah, morda vsako četrto noč. Tega sva držala tudi midva in iz države izstopila povsem brez problema. Obstaja spletna stran, kjer lahko nočitev prijavite tudi sami, a bojda je s tistimi potrdili več komplikacij na meji kot biti brez potrdil.
Divje nisva kampirala dosti, saj so glavne znamenitosti Uzbekistana mesta: Khiva, Bukhara in Samarkand. V mestih sva bila večinoma nastanjena v hostlih ali parkirala pred hostlom za smešno ceno koristila tuš in zajtrk, spala pa v avtu. Divje kampiranje v naravi je bilo povsem neproblematično in prijetno. Kot ponavadi sva si pomagala z aplikacijo iOverlander.
DOSTOP DO DIZLA
Uzbekistan je znan po tem, da je dostop do dizla problematičen, kvaliteta dizla pa slaba. Prvotno sva zato načrtovala celotno državo prevoziti z enim polnim tankom (cca. 120 litrov), kar je teoretično možno. A izkazalo se je, da je s pomočjo iOverlanderja dizel mogoče najti, le za ceno sva se vedno znova pogajala. Cena je bila na koncu ca. 0,60 €/liter. Tudi kvaliteta dizla je bila večkrat vprašljiva. Nekajkrat sva barvo dizla preverila tako, da sva manjšo količino dizla natočila v plastično steklenico. Barvna lestvica barve dizla se je gibala od lepe dizelsko zelene pa vse do povsem zarjavele. Bencinske črpalke so ob glavnih povezovalnih cestah še solidne in na nek (slabši) način podobne našim. Nekatere odročnejše so pač zelo slabe, tankanje pa rezultira v politi majici in hlačah. Priporočava, da tankate tam, kjer tanka dosti domačinov (tovornjakarjev) in da nosite zaščitna oblačila 🙂
MENJAVA DENARJA IN BANKOMATI
Vse do leta 2017 je imel Uzbekistan močan črni trg denarne menjave, kjer so popotniki za svoje dolarje dobili ca. 50 % več somov kot pri menjavi po uradnem vladnem tečaju. Vlada je nato naenkrat reformirala valuto in izenačila vrednosti, črni trg pa je čez noč izginil. Valuta je trenutno stabilna, večina cen za turiste je navedena v dolarjih, plačati pa je potrebno s somoni po aktualnem menjalnem tečaju. Večino somov sva menjala v menjalnicah, v večjih mestih je gotovino mogoče dvigniti tudi na bankomatih. Domačini imajo še vedno težave pri menjavi somov v dolarje. V neki menjalnici so ljudje dobesedno čakali na mojih 100 dolarjev in jih razgrabili takoj, ko sem podpisala, da se strinjam z menjalnim tečajem.
CESTE, DEFEKTI IN REZERVNI DELI
Ponosno lahko povem, da sem edinih 200 km na poti prevozila prav v Uzbekistanu na relaciji Khiva-Bukhara. Priznam, to je bila edina avtocesta po dolgem času in zdelo se mi je, da je to moj trenutek 🙂 Ni trajal dolgo. Avtocesta se je hitro spremenila v tisto znano uzbekistansko luknjasto cesto, tovornjaki so šibali in volan sem hitro predala izkušenemu vozniku Darju, ki nikoli ne jamra kar se ceste tiče. Ceste v Uzbekistanu so v glavnem slabe, a prevozne. Potrebnega je kar nekaj potrpljenja, sploh na glavnih cestah, kjer je prometa več.
Potrebno je peljati zelo hitro ali pa zelo počasi.
V Uzbekistanu sva preluknjala gumo. Tokrat neprijetno na stranskem delu pnevmatike (ne na tekalni površini), kar je bilo težje popraviti. Prvo tesnilo oz. obliž, ki ga je namestil vulkanizer v Samarkandu, ni zdržalo niti 100 km. Vozila sva z rezervno. Ker naju je čakala dolga pot čez gorovje Pamir, sva hotela nabaviti novo pnevmatiko. Upanje, da lahko v glavnem mestu Taškent najdeva primerno pnevmatiko, je hitro izplahnelo. Napotili so naju v Kazakhstan, a tudi tam pnevmatike morda ne bi našla. Uvoziti je niso mogli. Sprijaznila sva se, da greva naprej in upava na najboljše. Imela sva srečo. Zakrpana pnevmatika je zdržala Pamir in drži še danes.
Prvič 
Drugič 
TOP 5 ZA OVERLANDERJE
Čeprav se Uzbekistan ponaša s spektakularnimi obnovljenimi mestnimi jedri na Svilni poti, so naju najbolj navdušile prostrane stepe, dolge puščavske ceste, neobljudenost podeželja in skriti ostanki nekdanjih civilizacij.
1 Aydar Ko’l oz. Jezero Aydar
Jezero je še eden izmed spodletelih sovjetskih projektov. V 60. letih prejšnjega stoletja je bilo to območje med Uzbekistanom in Kazakhstanom le slana pustinja. Ko pa so zajezili bližnjo reko, se je ta ob poplavah razlila in slučajno ustvarila drugo največje jezero v državi. Danes v dolžino meri kar 250 km, v širino pa cca. 15 km in nudi habitat številnim ribam in pticam. Čeprav je do jezera kar nekaj vožnje, ga priporočava za vsaj dan ali dva. Odsevi zahajajočega sonca na mirnih vodah v lagunah, obilica ptic in prijazni ribiči so pričarali najlepši spot za kampiranje v Uzbekistanu.
Dnevni ulov. 
Najlepši sončni zahod v Uzbekistanu. 
Razgled iz dnevne sobe.
2 Petroglifi v regiji Navoi
Gre za v skale vklesane risbe iz paleolitika. Kot drugje po svetu so tudi tukaj naši davni predniki klesali podobe iz vsakdanjega življenja, živali in ljudi. V Uzbekistanu je več kot 150 nahajališč petroglifov, med najbolj znanimi pa so tisti v regiji Navoi. Dostopni so z avtomobilom in se nahajajo v lepi, mirni in ozki dolini. Sprva jih nisva videla, potem pa splezala malce višje, kjer jih je bilo vedno več in več. V dolini razen smrtonosnih kaspijskih kober in lokalnih pastirjev ni nikogar. Divje sva kampirala ob potočku in celo zakurila ogenj.
3 Utrdbe Elliq-Qala
V uzbekistanski polpuščavi se nahaja območje “Petdesetih utrdb”. V resnici je teh skoraj pozabljenih utrdb nekaj čez deset, nekatere so sicer stare več kot 2000 let in prav zanimive, tudi dobro ohranjene. Kar impresivno je, da se lahko ob večino pripelješ z avtom, celo v notranjost utrdbe je šlo z Defenderjem. Tudi divje bi se dalo kampirati v njih. Razgledi na bližnjo polpuščavo so bili kar zapomljivi.
4 Slastne somse
Pod tem ali podobnim imenom najdemo odlične kruhove zavitke vse od Kitajske, Indije pa vse do Afrike. V Centrali Aziji so nepogrešljiv prigrizek, ponavadi polnjen s krompirjem, čebulo, stročnicami ali mesom. Pečejo jih v velikih kamnitih pečeh, kjer jih spretno prilepijo na rob. Delavski obrok za njih, overlanderski za naju. Poceni, mastno, a slastno!
Priprava soms. 
Peka. Zgledajo kot netopirčki. 
In končno, pojedina!
5 Taškent
Glavno mesto uvrščava na seznam, saj ga večina popotnikov izpusti, za overlanderje pa je dostikrat obvezen postanek, saj tam lahko najdemo dobre mehanike in manjkajočo opremo. Tu sva popravila pnevmatiko, šla k zobozdravniku, kupila nove športne copate in uživala ob “normalnih evropskih jedeh”.
Nič kaj ceneje kot pri nas. 100€. 
Kvaliteta zobozdravstvenih storitev je čisto primerljiva s Slovenijo.
Taškent je povsem sodobno in moderno centralnoazijsko mesto z ogromnimi avenijami, enim najstarejših bazarjev v Centralni Aziji Chorsu Bazar in visokim deležem ruskega prebivalstva. Razdalje v mestu so ogromne, zato sva večino prevozila s taxi aplikacijo Yandex in z znamenitim metrojem. Odpravila sva se celo na obisk živalskega vrta, ki je žal v zelo slabem stanju, a nudi bližnji pogled na kar nekaj nenavadnih živalskih vrst.
Glavna tržnica z mesom in svežim sirom. 
Pravoslavna cerkev je odraz visoke populacije Rusov v mestu.
Uzbekistan kot overlanderska destinacija je dobro poznana in v primerjavi z drugimi centralnoazijskimi državami relativno dobro obiskana. Je res, da jo vsak lahko vidi drugače: eni na hitro, drugi bolj podrobno, bolj ziher v mestih ali malce bolj avanturistično z vožnjo čez vasi in prazne puščavske ravnine. Vsekakor pa priporočava, da si vzamete malce več časa za Uzbekistan, čeprav vem, da se vsem mudi na tisto nepozabno pamirsko cesto v Tadžikistan. O njem in najini izkušnji na Pamirju pa več v naslednjih prispevkih!