Pot po Centralni Aziji vodi popotnike skozi to vse prej kot običajno državo.

Nina je dolgo zamenjevala Turkmenistan in Tadžikistan. Pred enim letom tudi sam nisem znal prav locirati tega “stana”, a ko sva se srečala s prvo turkmenistansko birokracijo, sva vedela, da si bova to državo zapomnila. Tudi država sama je kot vesolje zase. V neizprosnih puščavskih razmerah se je ob ogromnih zalogah zemeljskega plina razvila nenavadna država z nenavadnim političnim voditeljem, nenavadnimi znamenitostmi in rekordi, nenavadnimi problemi.

A čeprav je tako težko dostopen, se je Turkmenistanu težko izogniti. Ali s trajektom čez Kaspijsko morje iz Azerbajdžana ali pa čez Afghanistan, kjer se ideja varnega prečkanja spreminja iz meseca v mesec. Tako večina popotnikov najraje izbere turkmenistansko birokratsko zmešnjavo in morem reči, da je bila to definitivno dobra odločitev (ne za birokracijo).

VSTOP V DRŽAVO IN VIZA

Turistična viza za Turkmenistan je nočna mora. Cene so čez 200$ na glavo, obvezna je organizirana vodena tura in obvezno prenočevanje v “preverjenih” hotelih, kjer odštejemo vsaj 100$ na sobo. Ampak popotnike nakako rešuje opcija 5-dnevne tranzitne vize, pri kateri je potrebno točno napovedati mejni prehod vhoda in izhoda iz države in prav tako dneve. Za Slovence ureja vize konzulat na Dunaju, kjer se da zadeve opraviti preko e-pošte, vizo pa lahko prevzamemo potem kjerkoli na poti. Cena je znosnih 55-65$ na osebo. Od prijave za vizo do odobritve vize je preteklo slab mesec dni, vmes sva kar nekajkrat mogla poklicati na Dunaj in opomniti na naju. Končno sva vizo prevzela v Iranu v Mašadu. Uvoz avtomobila je nekompliciran, a malce dražji postopek. Za najinega Defenderja sva odštela 119$, na meji pa še dodatnih 12$ na osebo – ker pač lahko. Skupno naju je vstop v Turkmenistan stal 273 dolarjev.

Za mejna prehoda sva izbrala Howdan (ob prestolnici) in Dasoguz, kar omogoča prečkanje puščave mimo znanega plinskega kraterja in ogled prestolnice. S tranzitno vizo smo obvezani ostati na začrtani poti med mejnimi prehodi in gibanje izven poti ni dovoljeno. Za avtomobil sva ob vstopu v državo dobila GPS oddajnik, koliko ga preverjajo raje nisva preizkušala.

V TURKMENISTAN NA PIVO

V državi se moramo poslužiti črnega trga za menjavo denarja, saj je uradna tarifa 4 manate za 1 evro, neuradna pa 18. Torej je Turkmenistan lahko zelo zelo drag, lahko pa bizarno poceni. Z menjavo na črnem trgu je turistu v mestu precej lahko, avtobus stane 0,02 evra, dizel 0,08 evra, veliko pivo 0,30, hrana pa 0,70 evra. Vstopnine v muzeje je baje treba plačevati v dolarjih po uradni tarifi, kar znese hitro 30€ na osebo, zato sva se jim izognila in raje občudovala arhitekturo.

• 

• 

Ashgabat ima kar nekaj restavracij, barov, celo kavarn in prav v vseh smo bili z najinim sopotnikom Benjaminom sami. Na meniju je bilo ponavadi cel kup različnih jedi, tudi alkohol, česar iz Irana nisva bila navajena. Seveda smo vsak dan šli na pivo, četudi je bilo vodenega, spranega okusa. Hrano so dejansko pripravili in prinesli, tudi če je šlo za testenine carbonara. Od kod so jih vzeli, ne vem. Nek večer smo hoteli na pivo in ga tudi našli, a obljubljen poletni vrt je izgledal zelo borno, natakar je prišel vprašat 37-krat (smo šteli), ali hočemo še. Naj omenim, da v Ashgabatu velja policijska ura ob 23. uri in gostje so prisiljeni piti kar se da hitro.

MED PJONG-JANGOM IN LAS VEGASOM

Na mejnem prehodu sva bila edina z osebnim avtomobilom, mejo je prečkal le še en tovornjakar in to je bil tudi ves promet v teh treh urah. Pot sva nadaljevala skozi 30-kilometrsko vojaško omejeno območje do bele prestolnice, Ashgabat. Z vsakim kilometrom sva se bolj čudila razgledom. Vse skupaj spominja bolj na futuristično naselbino na Marsu kot državo v Centralni Aziji. Še bolj pa naju je čudilo, da so bile ceste vse do strogega centra skorajda čisto prazne. Na koncu se je le prikazalo nekaj življenja. Na cestah in v parkih ni bilo ljudi, le množice delavcev, ki skrbijo za čistočo in zeleno travo sredi puščave. Vse je spolirano in na daleč perfektno, od blizu pa postane jasno, da je večina teh zgradb prazna, prodajalke v trgovinah zdolgočaseno čakajo na stranke, ki jih praktično ni, trava je zelena samo na zunanji strani parka. Naselja imajo fasado z ene strani, na drugi pa beda.

• 

• 

• 

Ashgabat je čudno mesto, vse skupaj je bolj socialni eksperiment, kot pravo mesto. Večinoma je bilo zgrajeno po razpadu Sovjetske zveze po željah predsednika, ki je ljubil belo barvo. Iz Italije je dal uvoziti ogromne količine belega marmorja in zgradil mesto z ogromnimi belimi trgovinskimi centri, belimi hoteli, belimi stolpi, belimi spomeniki, belimi muzeji…

• 

• 

• 

Vse skupaj je šlo še v tako norost, da je vstop v mesto prepovedan avtomobilom s temno barvo. Torej po mestu vidimo le bele in sive avtomobile, najde se kakšna izjema, ki skoraj zagotovo pripada državni eliti. Vsi hoteli, trgovinski centri, inštituti so večinoma prazni, dajejo izgled delujoče stavbe s čistilci in varnostnim osebjem, a funkcije nimajo nobene. Slikanje teh zgradb je načeloma prepovedano.

Mesto se ponaša z absurdnimi svetovnimi rekordi. Ashgabat je mesto z največjo koncentracijo belega marmorja na svetu. Pa tudi mesto z največjim notranjim panoramskim kolesom na svetu. Gradnja slednjega je stala kar 57 milijonov funtov. Naslednji rekord je tudi največje število javnih fontan na svetu. Glede na to, da 70 % Turkmenistana predstavlja puščava in da vode resno primanjkuje, je to kar blazno nesmiseln rekord.

Midva sva spala na parkirišču ogromnega obratujočega hotela Ak Atlyn, kjer sva imela popoln mir. Za spanje ne računajo in dovolijo brezplačno uporabo WC-jev, tuša, celo bazena in wi-fija. Slednji ne koristi mnogo, saj je internet blokiran bolj kot v Iranu ali na Kitajskem, a vseeno se da email poslati. Popoln internetni mrk.

Kolikor je bilo videti ljudi, so bili vsi zelo prijazni in nasmejani. Prav v Turkmenistanu sva imela spet prazno gumo in na Toyota servisu so nama jo popravili brezplačno. Trgovke na ruskem bazarju so izjemno simpatične in sramežljive, čeprav jim je dolgčas. Zelo lepo je videti študentke v dolgih elegantnih rdečih oblekah, študente pa v srajčkah in tipičnih kapicah. Smešni so in podobno kot vse ostalo perfektni, uniformirani. Večina govori rusko, marsikdo angleško. Po mesecu posta v Iranu je prijalo malce sproščenega vzdušja v načeloma še eni diktaturi.

• 

• 

• 

HIGHWAY TO HELL

Po dveh dneh prestolnice sva se podala proti izhodni točki iz države. Do nje naju je ločila 600 kilometrov dolga ravna cesta čez puščavo. Ob cesti se “pasejo” kamele, majhne vasice vidimo na vsake 200 km. V tej državi, ki je velika kot Španija, živi le 3,5 milijona ljudi. Pot čez državo nudi nekaj razgledov čez sipine in če tam vmes ne bi bilo plinskega kraterja, bi bila to samo še ena puščavska vožnja.

• 

• 

• 

Izkazalo se je, da je kraterjev na tem območju več. Tik preden smo zavili z glavne ceste, smo videli še dva kar ogromna kraterja. Od daleč ju sploh ni videti, a ko pridemo bližje se hitro zavemo, da je pred nami nekaj desetmetrski prepad. Previdno smo pogledali noter in ugotovili, da je na dnu enega brbotajoče blato, v drugem pa le morje smeti.

Približno 300 km v puščavi Karakum v bližini vasice Darvaza se nahajajo vrata v pekel. Če se to sliši kot kakšen destinacija za romarski izlet ali morda kot kakšen privid domačinov pod vplivom vodke, naj pojasnim za kaj gre. Leta 1960 se je podzemna jama sesula in domačini so o tem obvestili geologe. Slednji so predvidevali, da gre za novo naftno nahajališče in začeli z vrtanjem. Izkazalo se je, da nafte ni in da gre le za manjši “plinski žep” metana pod površjem zemlje. Da uhajanje plina ne bi imelo negativnih posledic za prebivalstvo, so se v 80. letih odločili, da bodo zanetili ogenj in ves plin naj bi zgorel v nekaj tednih. 40 let pozneje plin še vedno gori in turisti pridno obiskujejo ta nenavaden goreči krater s premerom 70 metrov in globino 25 metrov.

Večina in tudi midva preživijo noč v bližnjih jurtah, saj je pravo peklensko vzdušje pričarano šele ponoči! Skupaj z Benjaminom smo se zakampirali na bližnji grič z razgledom na krater. Neposredno ob kraterju je enostavno prevroče za kampiranje. Pripravili smo si večerjo in pomenkovali ob pivu. Ko je padla tema, smo se še enkrat sprehodili okrog kraterja. Če pekel obstaja, zgleda verjetno ravno takšen.

• 

• 

• 

Naslednji dan sva Turkmenistan zapustila in bila kar navdušena nad doživetjem, čeprav je to verjetno zadnja država, v kateri bi živela. Zelo grenek okus pusti za sabo skrajno avtoritarno vodstvo, ki ljudem ne omogoča nobene osebne svobode. Turistu se zdi kot da gleda groteskno brodvejsko predstavo, a ne smemo pozabiti, da je vsa ta norost na račun ljudi, ki tam morajo živeti brez opcij za drugačno življenje.