Albanska prestolnica je nora mešanica vsega, moderna, kreativna, polna barov in zabave. Če bi jo spustila, si ne bi oprostila!

V Tirano sva prispela praktično po offroad cesti in bila sva šokirana, ko sva še 10 km od albanske prestolnice srečevala drobnico na cesti, lokalce, ki se na tovornjačku peljejo na pogreb in podobno. Mesto najprej spominja na Tajsko, potem Maroko, potem postane moderno mesto z novimi nakupovalnimi centri, potem spet turški pridih. Čista mešanica vsega. Čutiti je, da je modernizacija to mesto zajela šele pred tremi desetletji in da so ljudje kapitalizem zajeli z veliko žlico. Tudi midva sva mesto uživala na polno.

Nastanjena sva bila v odlično lociranem AirBnB-ju z vrtom in želvami, pralnim strojem in varovanim parkingom pred hišo. Javnega prevoza nisva potrebovala, vse sva prehodila peš. Odkrila sva, da sva le nekaj minut oddaljena od New York Tirana Bagels, kjer sva pridno zajtrkovala najine najljubše bagels! Kot zanimivost: prvič sva jih jedla pred natanko enim letom v New Yorku, od koder tudi prihajajo.

• 

• 

Kot ponavadi sva se najprej odpravila na free walking tour, kjer sva dobila zajeten kup informacij o mestu, državi, sistemu, ki je vladal tukaj. Zavedla sva se, da po 2 tednih v Albaniji o državi veva že kar dosti, saj sva skozi kraje in ljudi spoznala zgodovino in značilnosti iz prve roke. Recimo o Skenderbegu. Osrednji trg je posvečen komu drugemu kot temu albanskemu nacionalnemu heroju. Leta 2016 leti so trg modernizirali, pod njim zgradili garažno hišo, naokrog pa v “Europe parku” zasadili rastlinske vrste z vseh koncev Albanije in trg položili s kamni iz celotne Albanije. Sporočilo: Tukaj so dobrodošli vsi ne glede na svojo preteklost in poreklo. Edini problem tega ogromnega trga je, da v poletnih mesecih postane skrajno vroč, zato ga ves čas polivajo z vodo. Albanske rešitve 101.

Albanci niso pretirano verni, saj je bila kakršna koli religija v času komunizma surovo zatirana. Večina Albancev se izreka za muslimane, a religije v vsakdanjem življenju ne prakticirajo ogromno. V Tirani je podobno kot drugje na Balkanu opaziti raznolikost religij, ki so svoj pomen dobile po padcu diktature. Tik ob Skenderbegovem trgu je stara mošeja Et’hem Bey Mosque, ki je bila v času komunizma zaprta in je bila ponovno odprta šele leta 1991. Le nekaj deset metrov stran gradijo novo mošejo, ki zelo spominja na Hagio Sofijo v Istanbulu. Gradnjo financira turška vlada, ki želi s tem pokazati svoj vpliv v državi. Skoraj soseda je katoliška cerkev sv. Pavla, zgrajena l. 2002. Pred njo je obvezen kip Marije Terezije, ki je bila katoliška Albanka. A to še ni vse. V Tirani se nahaja tudi ogromna pravoslavna cerkev, okrog katere se je ravno v času najinega bivanja v Tirani gnetlo vernikov, ki so praznovali veliko noč.

V centru mesta se nahaja tudi slavna Hoxhejeva piramida. Odprl jo je sam Hoxha kot muzej svojemu lastnemu sistemu, a nikoli ni zaživela s tem namenom, saj je Hoxha hitro za tem umrl. Nekaj časa je bila konferenčni prostor, v času kosovske vojne pa je služila kot NATO humanitarna baza. Danes je piramida zapuščena in nanjo ljudje kljub prepovedi plezajo. Naš vodič nam je dal zelo nazorna navodila, kako priti dol, saj ni tako enostavno kot zgleda.

Nekdanji župan Edi Rama (2000-2011) je po profesiji umetnik in to se vidi tudi v mestu. Ne morete zgrešiti paviljona v obliki oblaka (The Cloud Pavillion) pred Nacionalno galerijo, ki je delo japonskega umetnika in služi kot prizorišče za številne prireditve. Številne stavbe in nebotičniki so prave umetnine same po sebi, na nekaterih so ogromne, lepe poslikave. Mesto je eno veliko gradbišče, nakupovalni centri in nebotičniki rastejo kot za stavo.

• 

• 

V Tirani se da dobro in poceni jesti. Ogromno je fast foodov, restavracij z zmernimi cenami in kavarnic. Kot zanimivost: v Tirani ni McDonald’sa! Imajo le KFC, ki je lociran ravno nasproti bivše Hoxhejeve palače. Domačini verjamejo, da bi danes Hoxha moral gledati KFC – poosebljanje kapitalizma in zahodanjaškega načina življenja. V Tirani se da tudi dobro žurati, nočno življenje je v polnem razmahu za vse, željne zabave. Midva sva kar dva večera preživela v Tirana Backpackers Hostlu. Jessica je Nemka, ki sva jo spoznala v Sarajevu, začasno dela v tem hostlu in ima kup prijateljev, s katerimi smo se zagovorili, igrali namizne igre in se preprosto družili.

• 

• 

Od mestnega vrveža sva se zatekla v mestni park ob umetno nastalem jezeru, ki nudi senco in sprehajališče za to prenaseljeno mesto. Domačini športajo, se sončijo, kadijo, midva pa sva se za eno popoldne vkampirala v viseče mreže.

• 

• 

NI VSE ROŽNATO

Že v prejšnjem prispevku je zgodovinska lekcija o Albaniji in Enverju Hodxi. Posledice je čutiti še danes in država je v obdobju hitre modernizacije in preobratov. Le nekaj dni za tem, ko sva zapustila Tirano, sva slišala o protestih v mestu (link), ljudje so metali molotovke v parlament. In ne, vse ni rožnato. Kot turist tega ne vidiš, a v Albaniji je še vedno ogromno korupcije, tudi krvnega maščevanja, predvsem pa ogromno drog, zaradi česar si Albanci rečejo tudi “druga Kolumbija” (link). Bojda se Pablo Escobar lahko “skrije” pred močnimi mafijskimi albanskimi karteli, ki z drogo (trava, kokain, razne tabletke) zalagajo Balkan in celo Evropsko unijo. Kot naročeno ima Albanija ogromno agrarnih površin, kjer prideluje zelenjavo, vmes pa so celi rastlinjaki polni kanabisa. A država je uvedla stroge kazni za gojenje in tihotapljenje trave, super, a po drugi strani je kokain postal vedno večji, a bolj nevaren biznis.

OKOLICA TIRANE

Za panoramski razgled nad Tirano sva se odpeljala v Nacionalni park Dajti, kjer je na nedeljsko popoldne ogromno domačinov grilalo in testiralo zmogljivosti svojih avtozvočnikov. Tudi midva sva se infiltrirala s piknik podlogo in sendviči. Spoznala sva “domačina”, Albanca odrasla v Veliki Britaniji, ki sta se šopirila s svojim Defenderjem. Na razgledno točko vozi tudi gondola Dajti Expres, s katero pride po razgled tudi dosti turistov. Tukaj je tudi izhodiščna točka za pohod povsem na vrh, a midva sva bila tokrat prelena za hojo. Cesta na Dajti je bila dobra, a najin ljub GPS naju je peljal spet po makadamskih cestah in čez nasade oliv.

Tirana je bila ena najinih najljubših prestolnic, saj ponuja dobršno mero vsega, kar si srce poželi. Z veseljem bi ostala tukaj dlje, a cesta vedno znova kliče 🙂 Najinim dogodivščinam lahko sledite na Instagramu ali na blogu, kjer objavljava zelo aktualno, za pisanje in urejanje bloga pa včasih zmanjka wifija, časa in elektrike.