SEVERNA MAKEDONIJA

25 Apr 2019 | Nina Jazbec

Še ena država, v kateri ni bil nobeden od naju. Zato sva se prepustila, da nama pokaže, kar nama ima pokazati.

Sveže preimenovana država, ki se je izkazala za manjšo kot sva si jo predstavljala. Tako po površini kot številu prebivalstva je Severna Makedonija podobna Sloveniji, a v resnici zelo drugačna. Makedonija tudi ne zgleda in se ne čuti nič grško. Spet gre za preplet religij in etničnih skupin (Makedonci, Albanci, Vlahi), kulturno raznolikost, v glavnem Makedonija je bolj balkanska kot bi sicer mislili.

Makedonija ima bogato zgodovino, nekoč sta jo Filip in njegov sin Aleksander Makedonski celo narisala na svetovni zemljevid velesil. Od te države so ostali arheološki ostanki in prepričanje nekaterih, da so vsi Makedonci daljni potomci Aleksandra Velikega in zato nekaj posebnega. Stalno pričkanje z Grčijo, kaj je Makedonija in kaj ni, je bolj ali manj na političnem nivoju. Ljudje so skromni in dobri, živijo svoje življenje v počasnem tempu. Ali pa se odselijo v tujino. Za politiko jih kaj malo briga.

Ena taka makedonska cesta.

Po dinamičnem Kosovu se v Makedoniji zdi, da je čas malo obstal. Avtoceste so napol zgrajene, turistična infrastruktura je (razen ob Ohridskem jezeru) kar slabo razvita in država ima ogromno neizkoriščenega potenciala za podeželski turizem, pohodništvo in kampiranje v naravi. Čeprav je divje kampiranje prepovedano, sva našla ogromno čudovitih mest za divje kampiranje in nikoli nisva imela problemov z oblastmi.

MAKEDONSKE POSLASTICE

Pa če že primerjamo s Kosovim. Že res, da je Kosovo bolj dinamično in pestro, a glede kulinarike je pa res dolgočasno. Makedonija naju je po drugi strani navdušila z raznolikostjo cenovno ugodnih dobrot. Tukaj je samo nekaj tipičnih makedonskih jedi, ki sva jih veselo pospravila:

  1. makedonska solata: zelo preprosta zadeva iz pečene vložene paprike, paradižnika in čebula.
  2. tavče gravče: pri nas bi temu rekli prebranac, saj gre za pečen fižol v krušni peči
  3. nafora: popečen kruh oz. lepinja, narezan, po njem pa nariban sir
  4. mučkalica: nekakšna v peči pečena enolončnica z mesom, papriko in drugo zelenjavo
  5. taratur: makedonska različica tzazikija, samo da jogurt ni grški
  6. lokum: turška sladica, ki jo najdete v Kruševem
Tavče gravče in nafora

SKULPTURA NA SKULPTURO = SKOPJE

Makedonska prestolnica je čisto blizu Kosova, zato je bila to najina prva postojanka. Mejni prehod je bil ponovno povsem neproblematičen, tokrat sva morala celo malce čakati. Bojda ogromno Albancev iz Makedonije vsakodnevno migrira na delo na Kosovo. Kdo bi si mislil! Imela sva najboljši AirBnB, kar si jih lahko sploh človek zamisli: super gostiteljica, odlična lokacija, brezplačen parking pod rampo! Vse skupaj za 12 € na dan. Z najino gostiteljico Ivano smo se vsak večer zagovorili, celo skupaj smo šli odigrat namizne igre v Boardgame Bar Samo. Ivanina mama je za povrh spekla rogljičke za naju in bili so zelo zelo podobni našim domačim “raugecom“.

Skopje je malce nenavadna prestolnica, ki jo krasi ogromno kipov (res, povsod so!), bojda je kipov več kot prebivalcev mesta. Bi rekla. Občinarji so si zamislili Skopje 2014 in v skladu s tem preuredil celotno središče mesta, kar bi naj mestu dalo bolj “makedonski” videz. Na koncu je videz sicer bolj grški, a to je že druga zgodba. Kipi predstavljajo znamenite osebnosti makedonske zgodovine in za nekatere osebnosti Makedonci še sami ne vedo, kdo so ti ljudje sploh bili. Za tistega največjega se že na daleč vidi, da je Aleksander Makedonski (kip je vedno večji, saj tekmujejo z Grčijo kdo bo imel večjega). Nasproti prek mosta mu maha njegov oče, Filip Makedonski in pred njim je še Aleksandrova mama, ki je prikazana kako doji malega Aleksandra (previdno, če ste tukaj s tamalimi, ogromno jošk).

Mesto je živahno, še posebej otomanski del mesta. “Stara čaršija” je polna kavarnic, čevapdžnic in tržnica je ena najbolj zanimivih na Balkanu. Nakupila sva vsega, zelenjave in sadja, izmed obilice ponaredkov najkic žal nisva našla nič primernega. Najinih TOP 5 v Skopju pa so:

1 Free walking tour, ki je trajal kar 4 ure in vmes smo celo poskusili palinko. Na turi so nas spremljali potepuški psi, ki prav vsak dan opravijo to turo. Svaka čast.

2 Fluffy Mini Pancakes. Saj vem, da se na Balkanu ne spodobi jesti palačink, a to so bile najboljše palačinkice v mojem življenju!

Fluffy!

3 Stara čaršija. Res zanimiva. Bolj kot greva proti jugu, boljša je zelenjava (skoraj kot z domačega vrta!).

4 Vodno. Od daleč se vidi križ na vrhu hriba, kamor se lahko povzpnete z gondolo ali pa tudi peš. Midva sva v ca. 2 urah hoje prišla na vrh, dol pa z gondolo. Je pa to največji križ na svetu, nekajkrat večji od tistega v Riu.

5 Doubledeckerji. Nenavadno, a po Skopju vozijo dvonadstropni avtobusi, kot jih poznamo iz Londona. Leta 1963 je Skopje stresel strašen potres in zasipal tudi avtobusno postajo skupaj z avtobusi. Velika Britanija je podarila nekaj svojih avtobusov in postali so prepoznavni znak mesta.

MANJ ZNANI KOTIČKI

Če hočete videti tapravo Makedonijo, morate ven iz Skopja. Le 10 km od mesta se nehaja Kanjon Matka, kjer se reka Treška zaradi jezu upočasni in ustvari odlično lokacijo za preživljanje vročih poletnih dni. Do tja se pripeljete z avtom in v času najinega obiska je bilo pol stvari zaprtih, turistov skoraj nič ali malo. Midva sva do jame Vrelo priveslala s kanujem (ca. 12€ za 1,5 ure najema) in to je dalo pravi pečat tej izkušnji, saj kanjon sam po sebi ni med najlepšimi kar sva jih videla (npr. kanjon reke Mrtvice v Črni Gori je 100x lepši).

Odpeljala sva se tudi do ca. 1 uro oddaljenega kraja Kokino, kjer se nahaja megalitski observatorij. Tukaj naj bi že okrog 1800 pr. n. št. prebivalci tega vrha gore z izjemnih razgledom preučevali gibanje sonca in lune, imeli so svoje bogove in jih častili, ta kraj je bil zanje nekakšna sveta gora. Observatorij (vstopnina 1€, a v času najinega obiska ni bilo niti ene same duše nikjer, plačati nisma imela nikomur) je kar presenetljivo zanimiv, če vas astrologija in zgodovina ne zanimata, pa se splača tja že zaradi razgleda. Prespala sva kar pod observatorijem ob nekakšnem prastarem svetišču (zgleda kot piknikplac), kjer še dandanes lokalci v času Jezusovega vnebohoda zakoljejo žrtveno kozo in jo tudi spečejo in pojejo (zato piknikplac).

V bližnji Kuklici pa se nahajajo kamnite skulpture, ki so v bistvu naravnega nastanka, a zgodba pravi, da so to začarani svatje na gostiji. Namreč en tip bi naj imel dve punci in obema je obljubil, da ju bo poročil. Ko je druga zvedela za prvo, se je odločila, da ženina in nevesto skupaj z vsemi svati začara v kamne. Zgodba je bolj zanimiva kot prizorišče samo, a če ste v tem koncu vseeno vredno obiska.

Ženin, nevesta in njuni botri v obliki kamnitih skulptur. Neugodno.

Sigurno najbolj zanimivo je arheološko najdišče Stobi, kjer s pomočjo audio vodiča po simbolični ceni (120 MKD / osebo) spoznate zgodovino tega rimskega mesta. Locirano je bilo ob pomembni poti, ki je vodila od Donave do Egejskega morja, še danes pa lahko vidimo ostanke ogromnega amfiteatra, bazilike, knjižnice, term, itd. Ohranjen je tudi mozaik v krstilnici, kjer je videti pava in jelena – prispodobi večnega življenja. Ta isti pav je še danes na makedonskem bankovcu za 10 denarjev.

Spodaj levo se vidi pav, ki je prepoznaven znak Makedonije še danes.

PRIJATLI, OBRODILE SO TRTE VINCE NAM SLADKO

Haložanka sem in šele ob Darju sem ugotovila, da ni čisto “normalno”, da me vedno (hote ali nehote) vleče v vinorodna območja kamorkoli po svetu greva. Srce mi je spet hitreje utripalo, ko sva se peljala v eno najpomembnejših vinorodnih območij v Makedoniji. Vinogradov je “mičkeno” več kot v Halozah in zgledajo kot ogromna polja za masovno proizvodnjo, a vseeno, vino je vino. Sadove vinorodnega območja ob Vardarju sva užila v Popovi Kuli – vinski kleti z nastanitvenimi kapacitetami v kraju Demir Kapija. Brezplačno vam tudi pokažejo klet in v kratkem vodenem ogledu povedo, da so na njihovi posesti odkrili avtohtono sorto “stanušina” in še danes iz nje pridelujejo odlična vina. Nama je bil najbolj všeč rose, pa temjanika in aristokrat. In ja, obvezno si kupite nekaj za s sabo, ker so cene smešno nizke, okusi pa izjemni.

SPET PRI MEHANIKU

Hja, z avtom pa nimava sreče. Google Maps naju je vodil po čudoviti ovinkasti cesti iz Kuklice do Velesa, a ceste je naenkrat zmanjkalo in pred nama je bila njiva, ob strani pa sledi mogoče traktorja ali mogoče kakšnih živali. Pa sva šla vseeno. Po ca. 30 minutah kar intenzivnega off-roada sva tik pred glavno cesto ponovno obstala. Defender je vseeno prikihal do 10 km oddaljenega mehanika v Velesu, ki nama je hotel popraviti filter goriva tako da ga odstrani iz sistema, a je Darjo vstrajal pri tem, da filter zamenjamo. Filter so menjali brezplačno in že sva bila nazaj na poti. Nato sva napolnila zaloge v supermarketu in ob Vardarju spekla čevape. Na koncu je bil super dan in zaspala sva z eno željo – naj avto zdrži vsaj do Albanije 🙂

Pa smo spet tam!

OD TOŠETA DO TOŠETA

Med vožnjo proti Kruševemu in Bitoli sva se slučajno ustavila na eni izmed vnešenih lokacij v aplikaciji Park4Night in bilo nama je tako všeč, da sva kar ostala. Ob potočku, izviru pitne vode in lepem ravnem terenu sva zakurila ogenj. Žal nisva imela pri sebi niti ene hrenovke, da bi kaj spekla, a vsaj ogrela sva se. Če bi naju ne pregnal dež sredi noči iz šotora v avto, bi bilo skoraj perfektno.

Eden lepših večerov, a brez hrenovk.

Pa sva pičila dalje. Skozi Prilep do Kruševega, ki je znano predvsem kot rojstni kraj največjega makedonskega svetnika – Tošeta Proeskega. Toše je bil zvezda na celem Balkanu, a v Makedoniji je tale mladenič še danes tretiran kot nekakšno božanstvo. Njegovo sliko lahko vidite v marsikateri restavraciji (zgleda kot da visi namesto Tita). V Kruševem so mu postavili tudi muzej, kjer si lahko Tošeta ogledate v naravni velikosti. Midva ga nisva videla, ker je bil muzej v ponedeljek zaprt.

Makedonium. A ni kot ena vesoljska ladja?

A v resnici naju ni zanimal njegov muzej, saj sva si hotela ogledati enega izmed bolj markantnih primerkov brutalistične umetnosti Makedonium. Gre za spomenik Ilindške vstaje proti otomanski vladavini leta 1903 in pa padlim v II. svetovni vojni. Spomenik spominja na vesoljsko ladjo in celotna konstalacija je odličen primerek umetniškega ustvarjanja iz 70. let. A Kruševo je še kaj več kot samo Toše in Makedonium. Mestece je najvišje ležeče makedonsko mesto, vpeto v hrib in z obilico smučišč v okolici. Znano pa je tudi po sladici lokum – sladica, ki so jo iz Kruševega izvažali celo v Istanbul! In res je odlična in poceni. Za prodajalno lokuma vprašajte na glavnem trgu in lokalci vas bodo hitro poslali na pravo mesto.

En navaden dan v Bitoli.

Iz Kruševega do Bitole vodi samo ena cesta. Od tega drugega največjega makedonskega mesta sva pričakovala kar veliko, a razen zanimivega couchsurfing gostitelja Danča naju v Bitoli ni prepričalo dosti. Mesto je dobesedno napol prazno, a to ni bila samo posledica dežja. Večina mladih se je od tod odselila v Skopje ali v tujino. A vseeno sva našla par svetlih točk mesta. Morda gre omeniti lokalno specialiteto pastrmajlija, nekakšno makedonsko variacijo pice, ki sva si jo privoščila v Meze102 na glavni sprehajalnici Shirok Sokak. Dančo je glavni kuhar v bližnji restavraciji Aurum (res odlična hrana!) in tudi za naju je pripravil odlično večerjo in izkazal dobro mero gostoljubja. Skupaj smo šli na pivo, gledali fuzbal z njegovimi prijatelji in se zagovorili dolgo v noč o vsem mogočem. Če bi bila v Bitoli v kakšnem toplejšem letnem času, bi se podala tudi v Nacionalni park Pelister in na goro Baba. Pa drugič, ne!

OB OHRIDSKEM JEZERU

Razgled s trdnjave na mesto Ohrid in Ohridsko jezero.

Marsikdo ne ve, a Ohridsko jezero je eno najglobjih jezer na Balkanu (288 m globine) pa tudi eno najstarejših jezer še obstoječih jezer na svetu ob boku z Bajkalskim jezerom, Tanganjiškim jezerom in jezerom Titikako. Jezero je podzemno povezano z bližnjim jezerom Prespa in skupaj tvorita eno čudovit nadomestek morja za Makedonce. To je eden najlepših delov Makedonije, voda je izjemno čista, plaž je ogromno in midva sva tukaj zaradi slabega vremena preživela kar 4 dni v AirBnB-ju, eno noč pa divje kampirala.

Okrog jezera (in poleti tudi v jezeru) je mogoče početi ogromno (link do prispevka, ki sva mu sledila), tukaj pa je najinih TOP 5:

Nacionalni park Galičnica ponuja izjemne razglede na tri države in dve jezeri.

1 Vzpon na razgledno točko v Nacionalnem parku Galičica. Od tod je mogoče videti obe jezeri, obenem pa tudi tri države: Makedonijo, Albanijo in Grčijo. Ena urca vzpona je minila hitro v super družbi popotnikov iz Kalifornije (njun Instagram).

2 Kolesarjenje ob jezeru. Eden najlepših dni v celi Makedoniji sva preživela na kolesu, prekolesarila pa sva do bližnje Struge (vredna daljšega postanka), do malega jezera Trebenishte Lake in do ostanka vulkana Duvalo. Kar tura! Izposoja kolesa (10 €/kolo) je bila super investicija.

Ni Poli maraton, a je vseeno lepo 🙂

3 St Naum. Izjemen samostan in čudoviti pavi. Vstop v cerkvico je plačljiv in predlagava, da ga brez slabe vesti izpustite. Kratek sprehod vas popelje tudi do izvira Črnega Drima, ki napaja jezero. Lahko si pa omislite tudi izlet z ladjico do izvira.

Sv. Nauma brez pava ni.

4 Ohrid. Mesto ni ravno lepo, a vseeno morate videti: trdnjava, cerkvica sv. Kaneo – najbolj slikan objekt v Makedoniji, antični amfiteater, itd.

5 Bay of Bones.Muzej, ki je praktično rekonstrukcija naselbine na jezeru iz 12. stol. pr. n. št. in prikazuje življenje ob in na vodi. Ogled je prijeten in kratek.

Muzej na prostem ob Ohridskem jezeru.

ALBANIJI NAPROTI

V smeri Albanije sva prečesala še Nacionalni park Mavrovo, ki je prijetno poletno ohlajališče za Makedonce. Če odmislimo deževno in hladno vreme, je park zelo zanimiv in ceste lepo prevozne. Ustavila sva se ob umetno nastalem Mavrovskem jezeru in cerkvici Svetega Nikole, ki jo jezero ob višjem vodostaju poplavi in prikazuje, kako nečloveški so človeški posegi v naravo.

Pojedla in ogrela sva se v Hotelu Bistra, potem pa se ustavila v Bigorskem samostanu svetega Janeza Krstnika. V pretežno muslimanskem delu Makedonije je ta pravoslavni samostan povsem na novo obnovljen, vse se sveti in razgled na bližnje mošeje je kar malce nenavaden. Mošeje so nama dale vedeti, da sva zelo blizu najine naslednje države – Albanijo!

Če še ne veste, dogaja se na pune: @dalec.si na Instagramu in v živo na najinem blogu!