Prevozila sva že kar nekaj kilometrov, a iskreno, prišla nisva še prav daleč 🙂

Pot nama gre po planih (kolikor sva jih pač imela), a počasneje kot sva pričakovala. Tako je to, ko nimaš časovnih omejitev in si vzameš čas, se ustaviš, kjer se ti zdi. Predvsem sva omejena z dnevno svetlobo, ki je je v tem letnem času kar malce manj kot poleti. In pa z vremenom. A vseeno je bila pot do sedaj (skoraj) neproblematična, polna pozitivnih presenečenj in učenja življenja na poti. In kako je potekala pot? No, tukaj je nekaj najbolj zanimivih dogodivščin in odkritij najinega dosedanjega potovanja.

DAN 1: ISKANJE MEHANIKA

Logično. Najprej sva krenila ob morju, da se naužijeva sončnih žarkov, morja in morskih dobrot. No, sončne žarke in morje sva videla, a namesto brezskrbnosti zaskrbljeno poslušala čudne zvoke izpod avta. Že prvi večer sva v Senju iskala mehanika, ki bi nama bil pripravljen “posoditi” delavnico. Namreč rezervni del – kardanski križ – sva imela s seboj. Šele drugi mehanik, ki sva ga našla nekje na bregu, se je strinjal, da lahko prideva naslednji dan ob 08.00. Tam sva bila ob 08.00 po čudno (ne)prespani prvi noči v avtu. Mehanikov seveda ni bilo ob uri, vsi smo morali počakati, da so se fantje pripeljali na kup. Darju so dali škatlo z orodjem in evo, tu maš in šraufaj. Po dveh urah sva bila že uspešno na poti, mehaniki so na koncu le (brezplačno) pomagali in nama zaželeli srečno pot. Če bodo samo taki defekti na poti, se nimava ničesar bati!

MALO PLITVIC NIKOLI NE ŠKODI

Sledila je čudovita vožnja do Nacionalnega parka Plitvice. V park sem vedno prišla iz smeri Zagreba, lahko pa zagotovim, da je vožnja iz druge smeri (Senj) precej lepša. Priporočam. Priporočam pa tudi kratek postanek v kraju Otočac in postrv pri Ribiču! Njam! Boljše kot pri Vinetuju, zares.

Kakorkoli so Plitvice blizu in bila sem že dvakrat … tokrat je bilo spet čisto drugače. Razen peščice turistov (kitajskih seveda), sva bila v parku skoraj sama. Za 9€/osebo je bila odprta samo polovica parka, a to za naju ni bil problem, saj sva preprosto prehodila razdalje ob jezerih in videla večino. Ustavila sva se, kjer sva hotela, pomalicala sama ob enem izmed jezer. Večina kampov je izven sezone zaprtih, vseeno sva našla en odprt kamp, naproti katerega je bil sicer zaprt, a res vrhunski Kamp Korana! Naslednjič ko prideva bova tukaj z razgledom na reko!

• 

• 

• 

BOSNA OD KOD LEPOTE TVOJE

Povsem brez problemov sva prečkala mejo z Bosno in prišla v drug svet. Svet poceni piva, hrane, nastanitev in nasploh življenja. Mesto Bihać zaznamuje reka Una, ki se vije vse gor do in čez Nacionalni park Una. In migranti, žal. Jasno nama je postalo, zakaj je povsod toliko policije. Tukaj marsikdo čaka na svojo svetlo evropsko prihodnost in to je bilo v mestu na nedeljsko popoldne brez problema opaziti. Kupila sva bosansko SIM kartico in prespala v Campu Rafting Center, kjer nama je napol slečen gospod (lastnik) prijazno ponudil ceno 12 namesto 20. O valuti nismo prav govorili, prepričana sva bila, da so bili evri. V bistvu so bile marke (12 mark je 6 evrov) in midva norca sva dejansko plačala 12 evrov! Malo presenečen je denar vzel in nama hotel vrniti, a nekako se nismo razumeli, vsi zmedeni. Kakorkoli, gospod si zasluži, res se trudi in v poletnem času je razgled na reko verjetno še veličastnejši, spust po reki Uni pa tudi.

• 

• 

• 

V okolici Bihaća sva odkrila 1001 stvar za počet. Recimo Japodske otoce – otočke, nekakšno oazo sredi reke Une, kjer je majhen kamp, kopališče, plaža … Bilo je nepredstavljivo lepo, kakšno je šele poleti! Da ne omenjamo Nacionalnega parka ob reki Uni. Eden najlepših in največjih slapov v Bosni, Štrbački buk, se nahaja čisto na hrvaški meji in mogoče ga je videti z obeh strani. Če moram oceniti, je to najlepši slap takoj za Niagarskimi slapovi v ZDA! Darjo je bil seveda najbolj navdušen nad makadamsko cesto, ki je bila res raj za Defenderja. Uživala sva še v razgledu na Kulen Vakuf, ogledala pa sva si še Martin Brod in tam prespala v zaprtem in praznem kampu. Tam ni bilo nič razen hrvaškega signala.

VERJETNO STE SPREGLEDALI – JAJCE

Verjetno ste se o tem mestecu učili v šoli, saj je tam potekalo II. zasedanje AVNOJ-a – Antifašističnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije. Prav na tem srečanju so Josipu Brozu nadeli naziv maršal. V Jajcu si lahko ogledate muzej na to temo (4 KM/osebo), a gospa je morala prav za naju prižgati luči v muzeju, mrzlo je bilo kot v ledenici in ni si upala zaračunati vstopnine. In zaradi tega bi naj bilo mesto zanimivo? V bistvu se v Jajcu skriva dosti več kot to! Mesto se ponaša z utrdbo (2KM/osebo) od koder je čudovit razgled; s katakombami, kjer se bi naj zadrževal celo Tito.

V centru mesta je še kar lep slap, ki ga ne morete spregledati. Vseeno so v Jajcu najlepši Mlinovi, slap, na katerem so tako kot na mnogih drugih rekah v Bosni nekoč bili mlini. Še danes je mogoče videti simpatične hiške, ki so nekoč imele pomembno vlogo, danes pa so predvsem turistična atrakcija. Ob Plivskem jezeru je lep kamp (zaprt pozimi seveda) in verjetno ogromno lepega okrog v toplejših časih. Zaradi grdega vremena sva spala v AirBnB-ju prav ob jezeru.

 SARAJ=palača, EVO=polje

Prvi postanek v Sarajevu ni bil v čevabdžnici, temveč v Land Rover trgovini, kjer sva nabavila kardanski križ. Najin Defender so takoj hiteli slikat in naju opozorili, da morava res paziti, kam in kako parkirava. Bojda je to najbolj zaželjen avto na Balkanu!

Po prvih obveznostih sva šla na bližnji Trebeviž in si ogledala ostanke bob steze, ki je bila zgrajena za namen zimskih OI leta 1984. Res je surrealno! Polno grafitov, razpadajoča infrastruktura in turisti. Na hrib od lani vozi tudi gondola in verjetno je izkušnja kar impresivna, razgledi na mesto za dih jemajoči že tako ali tako.

No, potem sva avto sva avto končno parkirala globoko v parkirno hišo Skenderija in se podala temu izjemnemu mestu naproti. Sarajevo se je ponovno izkazalo kot čudovita destinacija, kulturno bogata, raznolika, cenovno ugodna, z obilico dogajanja, zabave, zanimivih ljudi. Spala sva v Hostelu City Center Sarajevo za pičlih 6,25€/osebo z (obilnim) zajtrkom. Za parkirno hišo sva dala več kot za spanje! Oba sva že bila v Sarajevu, a tokrat je bil res lep, barvit, čudovito prazen in nič preveč turističen. Vseeno sva našla vse, kar sva iskala, od čevapov do baklave in zgodovinskih dejstev.

Izbrala sva 5 sladkih, ki jih morate obiskati naslednjič ko boste tam:

1. Čevabdžnica Željo I in II – vedno dobri in cenovno ugodni čevapi
2. Galerija Srebrenica 11/07/95 – zelo nazoren prikaz dogajanja v Srebrenici
3. Avaz Twist Tower – novozgrajen nebotičnik z barom in razgledom
4. Meeting Point – alternativni kino in kul bar
5. Cakum Pakum – alternativni bar z lastnim pivom in izjemno pana coto

• 

• 

UPS, V GORE PA NE BO ŠLO

Imela sva skrajno optimistične plane, da bova hodila v gore in obiskala denimo Čvršnico in Hajdučka vrata (več kot 2000 m nadmorske) pa še kaj bi se našlo na najini listi. Lokalci so naju hitro postavili na realna tla, da je veter premočan, snega preveč. V Sloveniji praktično nismo imeli zime, medtem ko je tukaj sneg šopal na polno. Na priporočilo neke punce sva se odpravila na Lukomir, a do tja nisva prišla. Z avtom je šlo brez problema, asfaltna cesta pelje lepo vse do slikovite vasice Umoljani. Ko sva spila čaj pri edini lokalni odprti gostilnici, sva zagazila v sneg, ki je ponekod bil visok več kot meter. Sicer se je topil, a hoditi je bilo skoraj nemogoče. Vseeno sva prehodila okolico, odkrila nenavaden potok in njegov izvir, pomalicala in se premočena vrnila z brega. Ja, prideva še, ampak poleti.

• 

• 

Še eno ogromno presenečenje Bosne je Konjic. Če ste mislili, da je tisti znani most samo v Mostarju … ni. Tale v Konjicu je skoraj lepši! Mestece ponuja rafting na Neretvi, prespati se da ob umetno nastalem Jablaničkem jezeru. Ena najboljših stvari, videnih v Bosni, je sigurno Titov bunker (vstopnina 11 evrov/osebo, obvezne vnaprejšnje rezervacije, saj je območje še vedno pod vojnim nadzorom), ki so ga gradili ca. 25 let v popolni tajnosti, za njegov obstoj so izvedeli šele leta 1992, za javnost so ga odprli leta 2011. Bunker je popolnoma opremljen in pripravljen za nuklearni napad, a ni bil nikoli uporabljen. Vse skupaj je veliko 6000 m2 in v njem bi Tito, Jovanka in še 300 ostalih jugoslovanskih pomembnežev lahko brez problema ostali odrezani od sveta pol leta. Zaradi perfektne vlažnosti in temperature so vse stvari odlični ohranjene in bi jih z lahkoto odnesel domov in si vintage opremil stanovanje. Veliko naprav in sistemov je odlično tehnološko dovršenih, recimo inštalirana je kabelska televizija, avtomatski fit, odličen telekomunikacijski sistem, plastična vrata (nikjer drugje jih takrat še ni bilo), itd. Stole je gradila slovenska Lesnina, električne stroje Iskra, nekateri deli so celo ameriški, nekateri nemški. Vse sobe in muzej so del umetniškega projekta in vse skupaj izgleda še bolj neverjetno. V glavnem, to morate videti sami.

• 

• 

• 

Konjic je super izhodišče za obisk Nacionalnega parka Blidinje. Res lep tudi v zimskih razmerah, malce slabše prevozen z navadnim avtomobilom, a za Defenderja mala malca. Vmes postanek v Jablanici, kjer si ogledate slovit porušen most čez Neretvo.

… VRNIVA SE NA NAJINO OBALO

Pred slabim vremenom sva zbežala na hrvaško obalo. Čez čudovit Nacionalni park Blidinje (zima, zima, zima!). Vmes postanek v Imotskem pri Modrem in Rdečem jezeru. Nenavadni jezeri, vpeti v središče mesta. Sigurno vredni obiska. Nastanila sva se pri Anamariji v Tučepih. Kako se je Hrvaška spremenila odkar sem bila nazadnje tukaj pred 10 leti! Turistična infrastruktura, avtoceste, bari, … Ni da ni! No, tudi tu sva imela malce dežja in dosti burje, a vseeno sva raziskala dobršen del Nacionalnega parka Biokovo. Kakšni razgledi na poti na Sv. Jure na 1800 metrih nadmorske višine! Noro! Ko greste na morje, poglejte kdaj nazaj na gore in se odpeljite tja gor. Vredno je!

• 

• 

•