TADŽIKISTAN: PAMIRSKA CESTA

17 Feb 2020 | Darjo Vuk

Ta 1500 km dolga cesta je bila ena glavnih motivacij za dolgo vožnjo v Centralno Azijo.

Za to vijugo skozi Pamirsko visokogorje sem izvedel šele pred dvema letoma, ko jo je v svojem blogu opisal Ninin kolega Tomaž Gajser. Tomaž – haloški norec in junak – je to isto cesto prevozil s kolesom nadaljeval pa vse do Nepala. Roko na srce, na poti sva videla več kolesarjev kot overlanderjev na fosilna goriva. Kapo dol vsakemu kolesarju, ki se loti takega podviga. Medtem ko kolesarjem cesta služi kot izziv fizičnih sposobnosti, povzroča cesta avtomobilom in motorjem drugačne preglavice. Kombinacija odročnosti, dolžine, nekvalitetne ceste in vrtoglavih višinskih metrov postane glavnica vprašanja “Kaj vse lahko gre tukaj narobe?”.

Ta zemljevid predstavlja glavne turistične trase Pamirske ceste M41 in njene turistične obvoze. Vir: advantour.com
Dosti gora, ceste, ničesar. To je Pamir. Prijeten ogled 🙂

Ceste sva se lotila v smeri Dushanbe -> Osh. Pot iz te smeri je lažja z vidika počasnejšega vzpenjanja in posledično manjših težav z višinsko boleznijo. Prvih dobrih 100 kilometrov do mesta Kulob 620 m n. v. je precej vsakdanjih s super asfaltom in civilizacijo. V mestecu sva se ustavila v menzi s precej dobro in poceni hrano, nadaljnih 60 kilometrov do afganistanske meje pa prevozila še v prvem dnevu.

Tam sva noč prespala z razgledom na Afghanistan in premikanjoče svetilke vojakov ob meji. Tekom celotne meje med Tadžikistanom in Afghanistanom noč in dan korakajo mejne patrulje, ki so do turistov zelo prijazne. Vedno fehtajo za cigarete, kar jim v teh skrajnih življenjskih in vremenskih razmerah ne gre zameriti.

Darjo, a greva v Afganistan? Če sva tak blizu!

TAKO BLIZU AFGANISTANA, A TAKO DALEČ

Od tu naprej naju je pot peljala ob reki Panj vzdolž afganistanske meje do prve klasične postojanke Qalai Khumb (1210 m). V teh pamirskih mestecih ni praktično ničesar posebnega, zato odbrziva naprej. Malce pred mestom Qalai Khumb se cesta poslabša iz kvalitetnega novega asfalta na luknjasto nočno moro avtomobilskih amortizerjev.

Pogled na afghanistansko vas iz najinega divjega kampa.

Ampak kljub temu je dolina prelepa in se pogosto ustaviva za kakšno fotko. Še vedno se nisva otresla občutka avanture, ko čez reko opazujeva življenje na drugi strani meje. Marsikoga bližina Afghanistana straši, ampak v resnici gre za odročno področje, ki ni v interesu Talibanov ali vlade. Tako ostaja to območje zelo varno in brez konfliktov. Tukajšnje območje je edina znana lokacija, kjer droge prečkajo afghanistansko mejo, saj je reka tako ozka, da lahko beli paketki poletijo čez če le znate dobro vreči. Nama je bilo sicer zatrjeno, da je ta problem bil razrešen v zadnjih letih in da naj bi bila trgovina z drogo praktično zatrta. Kljub temu sva bila priča zelo sumljivemu izmenjevanju paketov izpod kamiona na drugega. Kakšno blago so izmenjevali, ne bomo vedeli nikoli. Veva le, da so bili njihovi pogledi vse prej kot prijazni.

Štiri- in pettisočaki v ozadju.

IZLET V DOLINO BARTANG

Druga mirna, a rahlo vetrovna prespana noč z razgledom na afghanistansko razsvetljavo. Baje so te vasi ob meji dobile elektriko šele lani, ko so jim jo začeli prodajati iz Tadžikistana. Še najbolj pa svetijo zvezde, kakršnih nisva videla že od Irana. Sedaj se podajava naprej proti Khorogu, največjemu mestu na pamirski poti, a se odločiva za manjši detour. Zavijeva v dolino Bartang, ki je praktično bližnjica čez Pamir, vodi pa skozi ozko rečno dolino Bartang. Znana je kot najtežja trasa na Pamirju, predvsem zaradi pogostih plazov in poplavljanja reke. V poletnem času je potrebno z vozilom prečkati reko globoko tudi do 70 cm. Čeprav bi bilo dolino super prevoziti, to ni bila najina izbrana pot.

Kampiranje v dolini Bartang

V dolino Bartang zapeljeva le dobrih 30 km, kjer se začne krajši dvourni pohod do odročne vasice Jizaw (2470 m n. v.). Sprehod se začne z prečkanjem 30-metrskega visečega mostu čez Bartang in naprej po ledeniški dolini.

Razgledi niso nič kaj zanimivi, dokler ne prilezemo do vasice, kjer tekom celotnega leta še vedno živi nekaj družin. Tukaj življenje še vedno teče v nekakšnem arhaičem ritmu. Ni elektrike, ni strojev, ni avtomobilov. Prebivalci vasi se že leta upirajo izgradnji ceste v vas, saj menijo, da bi to ogrozilo njihov način živjenja. Čeprav nimajo dosti in niti ne govorijo angleško, ponudijo čaj, so prijazni in nasmejani. Nekateri celo ponujajo postelje za prenočitev. Po čaju in se brž vrneva do avtomobila in se zakampirava za noč ob reki.

BIROKRACIJA, TUŠ IN AFGANISTANSKI DUTY-FREE

V tretjem dnevu doseževa mesto Khorog (2100 m). To manjše mestece s 30.000 prebivalci je prestolnica avtonomne pamirske regije Gorno-Badakhstan (GBAO) in za vstop v to regijo potrebujemo t. i. dovoljenje GBAO, ki ga naročimo, ko naročamo vizo preko spleta. Cena za vizo je 50€ in dodatnih 20€ za GBAO dovoljenje. Na poti skozi pamirsko cesto je več vojaških točk, kjer moramo to dovoljenje pokazati. Najbolje je imeti s sabo dodatne kopije vize in potnega lista, ki jih pustimo na teh točkah, saj se prepisovanje podatkov lahko zavleče. Ko smo že pri birokraciji je za popotnike s svojim vozilom v Tadžikistanu ob meji izdano dovoljenje samo za 15 dni. V Khorogu ga preprosto in brezplačno lahko podaljšamo. Ko sem vstopil v vojaški objekt s to željo, so me najprej obvestili, da stane podaljšanje 100 ameriških dolarjev. Z malce vztrajanja se je cena spustila na 100 somonov (9€), potem na 15 somonov (1€) in navsezadnje na 0 somonov.

Izmenjava informacij ob srečanju z drugimi overlanderji.

Khorog je precej živahno mestece in je edini kraj na pamirski poti, kjer lahko dobimo nekaj tuje hrane. Privoščila sva si pico za kosilo in indijsko večerjo. Prespala sva v hostlu Welcome Inn, cene za nočitev se gibljejo po celotni pamirski poti okrog 10$ za posteljo z zajtrkom in nekje celo večerjo. Pred odhodom iz mesta sva si po priporočilu gostiteljice ogledala Jamat Khana center. Gre za religiozni objekt ismailske podskupine islama. Slišalo se je precej dolgočasno, a naju je ogled čisto presenetil. Ob vhodu dobiva zastonj vodiča, ki obvlada angleško, popelje naju skozi ta moderen kompleks, v katerem najdemo knjižnico z računalniki za javno uporabo, moderne učilnice, predavalnice in navsezadnje tudi sobo za molitev. Vse skupaj je zelo odprto in na voljo vsem prebivalcem mesta. Vsekakor vredno ogleda.

Ismailski center v Khorogu.

V Khorogu se je na ta dan odvijala tudi afghanistanska tržnica. Imela sva srečo, saj se ne dogaja vsako soboto. Tržnica je v vojaškem kompleksu ob mostu praktično na nikogaršnji zemlji. Gre za manjši sejem pod strogim vojaškim nadzorom, ko pridejo afganistanski trgovci prodajat stvari na mejo “ala duty free”. Turistu da sejem priložnost spoznati delček afghanistanske prijaznosti; videti, da tam ljudje niso kaj nič drugačni in mogoče kupiti kakšno malenkost. Načeloma se pa tu prodajajo čisto vsakdanje stvari od začimb do tuš gelov. Videti je tudi dosti tadžikistansko-afghanistanskih prijateljskih odnosov, ki so že celo življenje ločeni z mejo in bi verjetno raje videli, da je ne bi bilo.

ČEZ DOLINO WAKHAN

Iz Khoroga prava pamirska pot (M41) vodi direktno v Visoki Pamir, a večina popotnikov in tudi midva sva se odločila za pot skozi dolino Wakhan, ki sledi reki Panj ob afghanistanski meji še nadaljnjih 300 km. Pot naju najprej vodi do toplih vrelcev Garm Chasma (2525 m), kjer so ustvarili prave male toplice. Moški in ženske se lahko ločeno namakajo v zunanjem ali notranjem bazenu s približno 38 stopinjami za smešno nizko vstopnino. Več kot 20 minut namakanje ni priporočljivo. Tovrstnih vrelcev je v wakhanski dolini kar nekaj, midva sva obiskala še najbolj znanega Bibi Fatima, ampak nama je bil prvi bolj všeč. Spala sva divje v bližini vasice Ishkoshim (2540 m).

Tam se dolina res začne. Pričakovala sva zelo redko poseljeno pokrajino, ampak v resnici gre za pot polno manjših vasic in poljedelskih površin. Med najinim prečkanjem doline se je na veliko pobiralo krompir in pospravljalo seno. Ljudje v dolini so zelo prijazni, kaj hitro dobimo kakšno jabolko, ali pa vsaj veselo mahanje in otroški “Heloooooooo”. Za pot od Khoroga do Alichurja skozi dolino sva si vzela le 3 dni. Mislila sva da bo pot težja, ampak so kilometri zelo hitro tekli.

V retrospektivi bi si lahko vzela vse skupaj bolj na izi. Zadnjo noč v dolini sva spala nad Langarjem na 3490 m. Ta dan sva naredila malce preveč višinske razlike in zato tudi težje spala. Noči so postale zelo mrzle na tej višini in temperature so se spustile krepko pod 0°C. V rezervarju nama je zmrznilo preostalih 5L ne-pitne vode in avto je zjutraj tudi zelo sopihal ob zagonu. Po nekaj poizkusih je navsezadnje le zagnal. Nekaj je bilo narobe, zgleda da nama je tudi dizel delno “zmrznil”. Prometa v okolici ni bilo sploh dosti, tako da še dobro da je šlo!

Divje kampiranje na 3400 m.

Od Langarja se pot strmo dviga (2780 m) v Visoki Pamir čez prelaz na 4300 m po slabi makadamski, kjer se cesta združi z glavno pamirsko cesto M41 na 3850 m.

Na vrhu prelaza Khargush 4344m

Ob temu razpotju lahko sledimo tretji poti proti jezeru in vasici Bulunkul, znano po fotogeničnem jezeru in kot najhladnejši kraj v Centralni Aziji. Pozimi tukaj izmerijo tudi do -63°C, snega je pa le slabih 20 centimetrov. Ob Bulunkulu je še večje jezero Yashilkul, ampak sva ga zaradi močnega vetra le pogledala iz avtomobila in se obrnila.

Nina in jaki na paši
Jezero Yashikul na višini 3734m.
Slana močvirja in mlakuže visokega Pamirja.

Pot do Alichurja sva nadaljevala po offroadu po pašnikih, slanih mlakužah mimo gejzirja in popoldne prišla v lušno majhno naselbino Alichur (3900 m n. v.). Tam sva hitro našla skupino turistov, ki nama je odstopila malce aditiva proti zmrznjevanju dizla.

Veter na tej višini je neusmiljen.
Spanje na 3900m.

Visoka pamirska pokrajina na tej višini izgleda drugače kot sva si predstavljala. Gre za zelo ravno dolino obdano s štiri- in pettisoč metrov visokimi gorami. Alichur je odlična odskočna deska za opazovanje Marco Polo ovac. Omislila sva si pomoč zelo izkušenega rangerja, ki naju je zjutraj zapeljal v odročno dolino in nama pokazal velike črede teh izmuzljivih živali. Samci so znani po svojem rogovju, ki lahko zraste krepko čez meter in tehta do 27 kilogramov. Na žalost pa nismo videli nobenega volka, ibexa ali snežnega leoparda. Slike slednjega nama je pokazal ranger na telefonu z avtomatskih kamer, v živo ga je pa težje uzreti kot zadeti na lotu.

“Safari” na strehi sveta.

Iz Alichurja poteka asfaltirana, a razpokana cesta proti Murghabu. Avto je spet z muko vžgal, zgleda da mraz zelo slabo vpliva na akumulator. Po 70 kilometrih poti pa zaslišiva nov zvok. Ustaviva in opaziva, da avspuh zelo čudno visi. Ceste so terjale en nosilec, a žica reši problem začasno in takoj ko doseževa Murghab (3600 m) najdeva varilca, ki ne le to, da zavari nosilec skupaj. Vzame si celo uro časa in iz odpadnega železa naredi zelo dober ojačan nosilec, da ne bova imela tega problema slučajno ponovno. Gospod uporablja sončna očala namesto zaščite za švasanje, kladivo namesto vrtalnega stroja, še dobro da ima vsaj fleksarco.

Lokalna mladina čekira sceno.

Ker naju pozna ura preganja, se odločiva, da prespiva v Mughabu. Najdeva zelo poceni hostel, kjer jeva najslabšo večerjo in zajtrk v Centralni Aziji, ki že itak ne slovi po dobri hrani. Avto sva pa parkirala na naklonu, da zjutraj lažje zalaufa. Murghab je mestece sredi ničesar, ni lepo in ni zanimivo. Za prespat in popravit avto pa mora biti dovolj dobro.

Pot nadaljujeva po precej dobrem asfaltu čez serijo visokogorskih prelazov vse do najvišje točke pamirske ceste. Prelaz Ak Baital z vrhom na 4655 m b. v. ni težek, cesta je precej dobra, Defender ga premaga brez truda. Kljub temu bo ostal v najinem spominu za vedno, saj služi kot točka refleksije kaj vse sva preživela in dosegla skupaj v zadnjih 7,5 mesecih na poti. Fotoshoot je na mestu.

S prelaza se pot počasi spušča do jezera Karakul (3930 m), ledena pokrajina primerna za nekaj fotk. Jezero baje konkurira južno ameriškemu jezeru Titikaka kot najvišje ležeče jezero, kjer vozijo čolni/ladje. Po jezeru so organizirali celo regato.

Karakulsko jezero – 3900m


Sedaj se z vsakim kilometrom bližava kirgizijski meji in z vsakim kilometrom je pot bolj zasnežena. Prečkamo prelaz Kyzylart in dosežemo Tadžikistanski mejni prehod (4300 m).

Razen bredenja po blatnem snegu mejo hitro prečkamo in sledi 20 kilometrov spusta po nikogaršnji zemlji po zelo blatni cesti, ki je nobena od mejnih držav ne želi vzdrževati. Avto, ki so ga prekrivale sedaj že 3 plasti pamirskega prahu, prekriva sedaj še dodatna plast blata. Kirgizijska meja gre mimo tudi brez težav, več težav so imeli lokalci. Midva sva uspela mejo prečkati pred avtomobili, ki so prišli pred nama, saj so naju cariniki povabili naprej v upanju, da bodo dobili kakšno podkupnino. Motili so se. Brezplačno sva odpeljala naprej z 12 mesečnim dovoljenjem za uvoz vozila, ki ga bova potrebovala za hrambo vozila.

Kakšne pokrajine!

Prvo kirgizijsko mesto, ki ga doseževa, je Sary-Tash (3170 m), kjer je tudi prva zanesljiva lokacija po Khorogu, kjer dobiva dizel. Torej 800 km stran! V Murghabu se ga da dobiti, a ko sem povprašal po njem, ga nisem dobil na 3 različnih črpalkah. V takšnih situacijah je razširjen rezervar za gorivo zelo pomemben, drugače je potrebno imeti z sabo kakšno kantico al dve.

Defender in Peak Lenin v ozadju (7134 m).

Iz Sary-Tasha se odpraviva do Sary-Mogula in bližnjega jezera Tulpar (3530 m). Ob jezeru se pasejo jaki, postavljene so tradicionalne jurte v ozadju pa občudujeva sedemtisočak Lenin (7134 m) v Tadžikistanu. V bližini jezera se nahaja tudi bazni tabor za ekspedicije na ta vrh, midva pa noč prespiva v bližnjih hribčkih.

Prvo jutro v Kirgiziji je zgledalo takole.

Sledi poslednji dan pamirske ceste. Pritisk v gumah spet napolniva na normalne bare za asfalt in po odlični cesti prevoziva do zaključka poti v Oshu.

Potem pa prideš na asfalt in takšne serpentine … nerealno!

Seveda spet prečkamo nekaj visokogorskih prelazov, a po asfaltu gre vse lažje. Najnevarnejši del poti je noro število konjev, krav in ovac, ki se prosto sprehajajo na cesti. Defenderju, ki naju je varno pripeljal čez Pamir pa se zahvaliva z temeljitim čiščenjem v avtopralnici. Več o presenetljivo lepi Kirgiziji pa naslednjič!