Iran kot ga vidite na razglednicah ali v 1001 noči. 

OHLAJANJE S STILOM

Iz tehranske gneče sva se v vročini in v poblaznelem prazničnem prometu prebila ven iz mesta. Bilo je zelo vroče, čutilo se je, da peljeva proti jugu. Avtoceste v Iranu so odlične, a do tradicionalnih perzijskih vrtov pri Kashanu je bila pot vseeno precej daljša kot se je zdelo na prvi pogled.

Ko sva prispela v Fin vrtove pri Kashanu, sva po zgledu lokalcev z neverjetnim olajšanjem porinila noge v fontano. Očitno sva izgledala zelo utrujena, saj sva takoj tudi dobila lubenico od domačih obiskovalcev, ki so prav tako rahlo umirali na neznosno vroč dan. Ko sva zadihala, sva lahko dojela lepoto teh vrtov. Fin vrtovi so najstarejši vrtovi v Iranu, dokončani davnega leta 1590, danes pa so upravičeno del UNESCO svetovne dediščine. Neverjetna mešanice dovršene arhitekture in vodnih sistemov, ki jih napaja močan izvir tik za vrtovi. Perzijski vrtovi so postala najina obvezna postojanka na poti po Iranu in eden ljubših kotičkov z obilico vode, sence cipres, lepe arhitekture, prijaznih domačinov.

• 

• 

PRVA IRANSKA POSTOJANKA ZA KARAVANE

Na isti dan sva potegnila še 200 km dlje, saj sva bila dogovorjena, da se dobiva z nizozemskima overlanderjema. Poznava ju je že iz Gruzije, videli smo se v Armeniji in sedaj končno tudi v Iranu. Faci sta, ogromno si imamo povedati. Vsi smo bili v iskanju sence tisti dan in onadva sta našla čudovito zapuščeno postajanko za karavane, ki so nekoč potovale čez dolge in vroče iranske puščave. Parkirali smo se na notranjem dvorišču, v zavetju pred soncem, vetrom in radovednimi pogledi domačinov.

Pojedli smo večerjo medtem ko se je na nebu narisalo milijone zvezd. Takšnega nočnega neba kot v Iranu nisva videla nikjer drugje.

Spali smo perfektno in se zjutraj pogostili s pravim kapučinom, nato pa odpeljali vsak v svojo smer preden je začelo spet kuriti. 

ISFAHAN

Nekoč sem videla fotografije iz Irana in nisem se zavedala točno, od kod so in kaj predstavljajo. No, sedaj vem, da je na tisti fotografiji bil Isfahan in njegovi mostovi.

Tretje največje mesto v Iranu naju ni pozdravilo nič kaj lepo. Na obrobju mesta je ogromno območje, kjer še vedno izvajajo jedrske poskuse z uranom, prav tako je v mestu ogromno naftne in jeklarske industrije. Mesto je veliko, a obvladljivo. Nastanila sva se v overlanderjem prijaznem guesthousu Nargol, ki je z granatnimi jabolki, prijetnim dvoriščem in klimatizirano sobo ohlajajoča oaza sredi vročega mesta.

Isfahan velja za mesto s “hladnejšim” podnebjem, saj je locirano na približno 1500 m n. v. in obdano z gorovjem Zagros. Ker je locirano prav na sredini med severom in jugom, vzhodom in zahodom Irana, je bilo mesto vedno pomembno, večkrat je bil Isfahan tudi perzijska prestolnica. Veličina nekdanje slave se vidi in čuti tudi danes. Recimo osrednji trg Naghsh-e-Jahan je bojda največji trg na svetu, na njem pa je skoncentriranih kar nekaj najlepših primerkov perzijske arhitekture. Z avdio-vodčem sva si od znotraj ogledala Shah Mosque. Nešteto detajlov, ogromna kupola, eno veliko čudo.

• 

• 

V hladu večera sva se odpravila do znamenitih pokritih mostov na reki Zayanderud. Ogromno domačinov se je tako kot midva odpravilo na večerni sprehod in brez problema sva se zlila v množico. Najdaljši most Si-o-Seh Pol je dolg kar 295m in ima 33 čudovitih arkad, ki z odsevom v vodi tvorijo neponovljivo sceno. Samo strmiš in ne moreš verjeti, da so Perzijci kaj takega zgradili že v 3. stoletju.

Nekateri mostovi so namreč služili tudi kot akvedukti, prav ta most pa je Isfahan povezal z njegom armenskim delom mesta. Ja, na najino veliko presenečenje se sredi Irana da videti armensko cerkev. In ne samo to. Armenski del imenovan “New Julfa” mesta je zelo prijeten, umirjen, lokalci so radovedni in sramežljivi obenem. Iran je že v 16. stoletju ta del mesta rezerviral za Armence, ki so bežali pred otomansko represijo. Perzijci pa so vedeli tudi, da so Armenci zelo dobri trgovci in obrtniki, zato so jih spoštovali in jim dali veliko svobode. Armenci tukaj se sicer oblačijo po črki zakona, a ohranjajo svoj jezik, kulinariko in navade. No, pa da ni bilo vse samo pohajkovanje in občudovanje, sva v Isfahanu opravila manjši tehnični pregled, nabavila nekaj rezervnih delov.

• 

• 

• 

Naslednji dan sva si ogledala še eno izjemno mošejo Jameh Mosque in bazar, kjer se najde vse od strašljivih otroških lutk do začimb. In poceni piščančjega kebaba.

• 

• 

Od overlanderjev sva slišala, da se v Yazd splača peljati po prevozni in manj obljudeni lokalni cesti. Peljala sva mimo slanih jezer in vulkanskih kraterjev, pa tudi mimo ogromnih golobnjakov. Ti danes niso več v uporabi, so pa nekoč služili za pridobivanje golobjega dreka, za katerega so verjeli, da je odlično gnojilo.

Golobnjaki so ogleda in plazenja vredni. Namreč vanje vodi le ena odprtina in še vedno se sprašujeva, kako so te golobnjake zgradili. V nekaterih so danes čajnice in v golobnjaku sva spila najdražji čaj v Iranu. Nateg dneva.

• 

• 

PRVA PUŠČAVSKA IZKUŠNJA ZA NAJU IN DEFENDERJA

Nekaj kilometrov južno od kraja Varzaneh sva zasledila enostavno dostopne sipine in kamping ob njih. Minimalno vstopnino sva še znižala in že pri vhodu videla štiri terence. Ustavili so in mislila sva, da so samo turisti na turi v puščavo. “S prijatelji gremo v puščavo. Se želita pridružiti?” so naju nagovorili. Spogledala sva se in si mislila, da nama hoče mladenič sigurno nekaj prodati ali podtakniti. Odklonila sva, saj so zgledali profiji, midva pa popolna amaterja kar se sipin tiče. Pri sipinah sva varno zapeljala nekajkrat naokrog, naredila par fotk. Na izi.

Spet so pripeljali isti terenci in bilo jih je vedno več in več. Zbralo se je kakšnih 15 avtov in morda 30 Irancev, vsi so bili člani off-road kluba iz Esfahana. Ponovno so naju povabili v puščavo, nekateri so govorili angleško in še zdaj ne vem od kod sva našla pogum, da se dejansko pridruživa tem neznancem, norcem, ki delajo salte po sipinah. Pomagali so nama spustiti tlak v pnevmatikah, nato pa nama določili vodjo, najbolj izkušenega izmed voznikov.

In že čez nekaj trenutkov se je Defender podal na avanturo čez sipine!

Ni minilo 5 minut, ko sva naenkrat pričela lesti navzdol po sipini in obtičala na dnu sipine, kjer je pesek najmehkejši.

• 

Vodja je takoj ustavil in nama s preprostimi navodili pomagal ven. Za lokalce je puščava hobi in zabava. Za naju pa nor izziv! Dobro sva vozila vse do konca in kar malo sva si oddahnila, ko sva prispela do improviziranega kampa pri največji sipini. Ostali so se prav zanalašč zakopavali v pesek, divjali po robu sipin in dajali duška svojem notranjemu adrenalinskemu džankiju.

• 

• 

Ko so se umirili, so skuhali čaj, spekli piščanca … ga poplaknili z “doma kuhanim” in plesali. Skratka veselica. Bila sva prava atrakcija, vsi so hoteli govoriti z nama in slišati o najini poti. Skupaj smo opazovali lunin vzhod,  kar je v pučšavi posebno doživetje. Zbudili smo se zgodaj, sledil je obilen svež zajtrk in ponovna doza atrakcij na sipinah. Na poti iz sipin sva zarila samo enkrat, kar je odličen dosežek! Na koncu sva razdelila najine nalepke in se zahvalila za nepozabno izkušnjo. In za ponovno brezpogojno iransko gostoljubje.

LJUBEZEN V CARAVANSERAYU

Končno sva lahko nadaljevala proti Yazdu, a bila sva utrujena in zavetje pred vročino sva ponovno našla v zapuščenem caravanserayu. Ta je bil še večji in še lepši, sredi ničesar.

Presenetljivo je v caravanseray prišlo celo nekaj turistov in lokalcev. Skuhala sva pozno kosilo, zvečer pa pod zvezdnim nebom praznovala 3. obletnico najine zveze. Na prvi zmenek sva šla v kino na prostem na Kongresnem trgu v Ljubljani, kamor od takrat greva vsako leto. Tokrat sva imela ekskluzivni Kino brez stropa na strehi caravanseraya pod iranskim nebom. Kakšna romantika!

YAZD

No, tukaj pa se je pričela prava puščavska scena. Mesta, zgrajena iz blata in slame, mehko izoblikovana od vetra. Niti ene ravne linije ni, a vse zgleda neizmerno lepo, naravno, popolnoma v sožitju z okolico in neusmiljeno vročino. 

Pred Yazdom sva se na hitro ustavila pri trdnjavi Narin Qal’he, ki je bila zgrajena pred več kot 2000 leti in je še danes v zavidljivo dobrem stanju. Najvišji zidovi so visoki tudi do 40 m. V tem majhnem kraju sva spet glodala piščančji kebab, drugega nisva našla.

V neznosni vročini sva prispela v Yazd, kjer sva poiskala lastnika Rest Up hostela in se dogovorila za super ceno. Drugih gostov praktično ni bilo.
Ko je zvečer vročina spustila, sva šla raziskovat mesto, ki velja kot ena najstarejših naselbin na svetu. O njej je pisal že Marco Polo. Mesto je v stoletjih kljubovanja vročini razvilo posebno arhitekturo, med drugim prastaro tehniko klimatskih naprav, t. i. “lovilce vetra”. Visok steber lovi veter iz vseh možnih smeri. Tako ujame res prav vsak še tako majhen vetrič, ki po cevi pride do prostorov v hiši.

Uličice so ozke, hiše večinoma iz blata in slame, urejenih, a naravnih oblik. Domačini so izjemni obrtniki: mojstri keramike, poslikave, šivanja, kovaštva … brez problema pokukamo v njihove delavnice, kjer ustvarjajo čisto prave umetnine. Zanje so povsem vsakdanje, ročno izdelane dovršene izdelke prodajajo po smešnih cenah.

• 

• 

V Yazdu sva si ogledala nezgrešljiv Amir Chakhmaq Complex in obiskala osrednjo mošejo Jameh Mosque, ki ima tudi manjšo knjižnico.

Po naključju sva ugotovila, da sta v mestu overlanderja na motorju iz Nemčije, s katerima smo si privoščili večerjo z razgledom v restavraciji Marco Polo. Nepozabni trenutki.

Ob največji vročini sva se hladila v vrtovih Dowlat Abad in ob sladoledu z žafranom. In ja, mogoče je očitno, da sem se zaljubila v Yazd. Res. Prevzel me je z detajli, pristnostjo, čarobnostjo in povsem puščavskim pridihom.

• 

• 

Mesto je res prav posebno, povsem umirjeno, starejši posedajo na ulicah ali pred delavnicami. Dobro vedo, da se s hitenjem v tej vročini ne pride daleč. 

Na žalost čarov mest dalje proti jugu nisva videla. Obrnila sva se namreč proti Kermanu in eni najbolj vročih puščav na svetu. In spoznala še en povsem drugačen obraz Irana. Več o iskanju dizla, premagovanju največje puščavske vročine in konzervativnosti na (jugo)vzhodu Irana pa kmalu!