Še pred nekaj meseci nama je bilo nepredstavljivo, da bova kdaj na potovanju za dlje časa. A zgleda je potrebna samo odločitev.
ŽIVLJENJSKA DIRKA
Še en dan v službi od zore do mraka. Tako kot že nekaj let. Maili letijo seveda tudi pred in po službi. Ne, rečem si, ne bom več odgovarjala. A vseeno raje spišem mail zvečer pred spanjem kot da še pred jutranjo kavo nekdo zganja hektiko. Še pred spanjem si nastavim obleko za naslednji dan, da zjutraj ne lovim minut. Seznam za trgovino je že presneto dolg. To moram še jutri. Knjigo moram podaljšati, saj je spet nisem uspela prebrati. Za športanje je spet zmanjkalo časa. Spet je zmanjkalo časa zame. Edini pobegi iz vsakodnevne rutine so odrešujoči vikendi, ki jih splaniram do potankosti, saj hočem izkoristiti vse proste sekunde. In potovanja. Pozitivni učinek dopusta drži ravno dva dneva, potem so misli spet pri rutini in naslednjem potovanju. Čeprav imam kar nekaj dni dopusta na leto je to definitivno premalo za vse, kar hočem videti in doživeti v življenju. Ves čas planiram in dirjam. Kam?
ŽELJA
Pri skoraj tridesetih sem se ustavila in vprašala o smiselnosti moje dirke čez življenje. Odgovor ni bil čisto takoj jasen. Seveda, želim si biti uspešna, graditi kariero, zaslužiti denar, da si lahko tu in tam kaj privoščim, vsega ne utegnem, želim si početi pa dosti stvari … saj to je vendar to, kajne? Živeti v danem času, biti zadovoljen, s tem, kar imaš, se imeti tu in tam fino in se pretvarjati, da življenje res divje živiš, a v resnici samo postopaš v varni coni udobja, kajne? Trajalo je kar nekaj časa, da sem ugotovila, da to ni zame. Da si v resnici želim biti bližje sebi in naravi, biti kreativna, uresničevati svoje ideje, verjeti, da živim življenje kot si želim, spoznati sebe in svet okrog sebe. In kje drugje počnemo to intenzivneje kot na potovanju? Misel je bila vse bolj pogosta, googlanje in youtubanje pa tudi. Naenkrat se je zdelo tako enostavno prav, da naredim točno to – odpotujem.
ODLOČITEV
Dejstvo, da z Darjom deliva isto željo po izkušnji dolgotrajnejšega potovanja, je seveda ogromno pripomogla k temu, da sva se odločila za ta podvig. Odločitev je bila logična, a ni bila lahka. Ali sva res pripravljena za nekaj časa pustiti za sabo življenje v Sloveniji, družino, prijatelje, ustaljene vzorce in relativno komfortno življenje?
Čeprav je bila predstava o izvedbi potovanja pri obeh različna, sva se po nekaj časa le odločila, da si drzneva pustiti vse in odpotovati. Verjetno se on brez mene ne bi odločil za odhod, jaz pa brez njega zaenkrat tudi ne. Torej kdaj, kam, kako? Darjo me je počaaaasi prepričal, da potovanje s terencem vseeno ni tako mimo, kot sem sprva mislila! Nobeden od naju ni niti m od mehanika, a počasi je Defender začel dobivati obliko dnevne sobe, kuhinje, kopalnice in terase, skratka celega doma v enem. Voila! Čeprav avto predstavlja velik strošek, ogromno dela, odgovornosti, nevarnosti in dodatne birokracije, prinaša tudi ogromno prednosti: vedno razpoložljivo prenočišče, neodvisnost glede poti, spontanost, dostopnost tudi manj dostopnih točk, močno skupnost overlanderjev, itd. Glede na prevozno sredstvo sva praktično povsem svobodna glede izbire poti in časa potovanja (omejuje naju veljavnost prometne, karneti in omejitve glede vstopa v nekatere države, ampak to še vedno ni odločilnega pomena). Odločila sva se za pot proti vzhodu, saj so te države overlanderjem prijazne in poceni, marsikdo je to pot že prevozil, kar pomeni, da jo lahko tudi midva 🙂 Najbolj pogosto vprašanje, ki ga slišiva je: Kako dolgo pa bosta na poti? Dejansko imava prvič v življenju ta privilegij, da imava čas. Glede trajanja poti se nočeva omejevati, niti preveč predvidevati, saj je na takšni poti nemogoče in nesmiselno predvidevati.
NAČIN ŽIVLJENJA
Narobe gre lahko vse. Pokvari se lahko avto, lahko nama zavrnejo vize v zadnjem trenutku, lahko resno zboliva, lahko naju okradejo, lahko se skregava na smrt, lahko se zgodi potres in bova ujeta na kakšnem osamljenem otoku. Živela bova z osnovnimi potrebščinami, najin dom bo Defender brez klime in brez centralnega zaklepanja. Narobe gre lahko vse. A veva, da bo čisto vsaka izkušnja lekcija za življenje in seme za osebnostno rast. Vsaka napaka bo najina napaka in vedela bova, da morava naslednjič narediti drugače in boljše. Vsaka dobra odločitev bo pravtako najina. Spoznala bova nove kraje, nove jedi, nove vremenske razmere in nove kontinente. Spoznala bova obilico novih izjemnih ljudi in jih za vedno zapisala v najino knjigo obrazov. Najbolj pa bova spoznala sebe in drug drugega. Nazaj ne bova prišla enaka. Že zdaj sva se vsak po svoje naučila ogromno praktičnih in manj praktičnih veščin pa še sploh nisva na poti!
Čeprav se zdi takšno potovanje neverjeten podvig, je v bistvu preprost prehod nazaj k bistvu človeka in življenja samega. Vsak ga lahko izvede, če si le želi in je dovolj pogumen. V želji, da to najino ekspedicijo ovekovečiva in jo nekoč pokaževa najinim vnukom, piševa ta blog in deliva najine izkušnje. Hkrati je blog odličen evalvacijski pripomoček, kjer doživeto osmisliva, premisliva, strukturirava. Upava pa tudi, da opogumiva še koga, da neha sanjati in namesto tega svoje sanje končno uresniči. Spremljajte naju! 🙂
I know I was born and I know that I’ll die
the in between is mine.