Centralna Anatolija je pogosto spregledan del Turčije.
NAJBOLJŠI LANDROVER SERVIS POD SONCEM
Izmit sem imela že dolgo shranjen na zemljevidu, saj prav v tem industrijskem mestu živi Nail – couchsurfing prijatelj, ki sem ga v Ljubljani gostila že leta 2016, za njim pa še dve njegovi znanki. Obljubila sem mu, da ga neke dne zagotovo obiščem, saj se Izmit nahaja le 100 km od Istanbula. In glej ga zlomka … prav v Izmitu se nahaja Defender delavnica Dream Defender, ki jo je izbrskal Darjo. Kakšno naključje!
Najprej sva z Nailom in njegovo ženo raziskala mesto in turške dobrote (recimo kunefe, ob kateri vaš krvni sladkor skoči do neba), naslednji dan pa preživela v najbolj kul delavnici z Emretom. Medtem ko se je popravljala izpušna cev in so se menjevale tekočine, nama je Emre pomagal z načrtovanjem poti po Turčiji, naju peljal na kosilo in sladico. Do večera je bil avto porihtan, seveda je sledila še večerja z njegovo družino in hitro smo se dogovorili, da se še srečamo. Žal se v resnici nismo, a Emre nama je od takrat ogromno pomagal, ves čas smo na liniji in brez njega bi se kar s težavo izkopala iz defenderskih škripcev. Saj poznate tisti sloves Defenderjev, kajne? Razen tega, da imajo zimzeleni dizajn, so znani še potem, da rado kaj odpove. O tem več v prihodnjih prispevkih.
Izmit je pristaniško in industrijsko mesto, znano predvsem po avtomobilski industriji. Tukaj izdelujejo denimo Ford Transit, dosti je rafinerij nafte in gume kot so denimo Goodyear in Bridgestone so tukaj proizvedene po najzahtevnejših svetovnih standardih. Za turista se tukaj ne najde dosti. A če že zalutate sem, se splača obiskati muzej mornarice Gayret Gemi Museum za edinstveno izkušnjo sprehoda po podmornici in bojni ladji. Ogled je voden, a angleščine ni bilo na seznamu 🙂 Ladja in podmornica, ki sta na ogled, sta ameriški in so ju Turki dejansko uporabljali v svoji mornarici.
NEKJE VMES SREDI NIČESAR
Nekje na pol poti med Izmitom in Ankarom sva po priporočilih zavila s poti in se zapeljala mimo vasice Mudurnu. Znana po masovni proizvodnji piščancev in veliki količini ohranjenih hiš iz otomanskih časov. A v zadnjih letih privablja turiste predvsem k ogledu smešnega zapravljenega davkoplačevalskega in investitorskega denarja. Pobudnik tega “stanovanjskega projekta” je že v zaporu, saj teh “hiš kot iz 1001 noči” noče kupiti nihče. Slike govorijo zase.
A v zadnjih letih privablja turiste predvsem k ogledu smešnega zapravljenega davkoplačevalskega in investitorskega denarja. Pobudnik tega “stanovanjskega projekta” je že v zaporu, saj teh “hiš kot iz 1001 noči! noče kupiti nihče. Slike govorijo zase.
Na poti sva se še ustavila v Gulcuk Nature Park. Jezero, ujeto v zelenje mičkeno spominja na Bled, a seveda mu ni niti blizu. Prijal je hladnejši vetrič in opazovanje lokalcev pri piknikovanju ob zaključku šolskega leta.
Privoščila sva si celo malo razvajanja in kilometre do Ankare hitro prevozila po avtocesti. Na splošno so v Turčiji ceste odlične, plačati je potrebno cestnino, a ni hudega.
V Ankari sva poskusila s Couchsurfingom in gostila naju je prijetna gostiteljica z najlepšo in najbolj hiperaktivno mačko v Turčiji. Podružila sva se s še z njenima gostoma iz Libanona in Sirije, skupaj smo obiskali megalomanski mavzolej, posvečen Atatürku (vstopnine ni, potnih listov niso preverjali). Kompleks je ogromen, njegovi proporci dajo občutek majhnosti. Verjetno je to tudi namen 🙂 Muzej, ki se nahaja v stranskih dvoranah, daje na ogled ogromno Atatürkovih osebnih predmetov, zapisov, protokolarnih daril, itd. Kot vedno je celotna zgodba malce enostranska, a pustimo to. Čeprav je Ankara kar petmilijonsko mesto in nisva ostala več kot en dan, je prvi vtis načeloma dober. A v primerjavi z Istanbulom nima za burek kebab 🙂
Južno od Ankare se nahaja Tuz Gölu, kar dobesedno pomeni slano jezero. In ja, jezero je slano, v poletnih mesecih pa se skoraj vsa voda izsuši, barva jezera pa spremeni na roza ali rdeče. Jezero je tudi drugo največje v Turčiji in ni samo ena brezvezna mlakica. Veva, da ni edino slano jezero na svetu, a vseeno je bilo prvo za naju, sploh v takšnem merilu. Fascinanten naravni pojav je bil kot nalašč za igranje s fotoaparatom in odsevi. Če si jezero hočete ogledati od blizu, krenite na nasip, ki prečka jezero. Baje gosti jezero v tem času tudi ogromne jate flamingov, a nekako se nama tej roza ptiči uspejo vedno izmuzniti iz pogleda.
Nepričakovano kul je bil postanek v nepomembnem mestu Şereflikoçhisar, kjer sva na poti od jezera naletela na živahno pristno tržnico in si nakupila zalog zelenjave in oreščkov. Definitivno najboljši paradižnik v življenju. Mami sicer ne bo vesela, a je bil tudi boljši od našega domačega.
V realnosti sva Konyo obiskala po Kapadokiji, a to je produkt najinega last-minute planiranja in spreminjanja načrtov. V Konyi sva najprej uživala v super kosilu v Somatçı Fihi Ma Fih, kjer sva kovala načrte za nadaljnjo pot. Med vožnjo po avtocesti iz Kapadokije do Konye sva peljala nazaj na zahod in nekaj se je čutilo narobe. Začela sva debatirati in to nepomembno kosilo se je izkazalo za eno najpomembnejših za najino nadaljno pot. Čeprav sva v Turčiji nameravala ostati še kar nekaj časa, sva pot po Turčiji skrajšala za en mesec, se odločila, da bova izpustila Azerbaijan in pot nadaljevala vse do Kirgizije. Po kosilu sva na hitro obiskala Mevlanov muzej moških plesočih vrtavk in islamskega misticizma. Zanimivo, a brez vodiča je težko razumeti kaj se dogaja in kaj naj bi ta muzej točno predstavljal.
Malce sva torej pospešila najino pot v Turčiji, a nič ne de. Videla sva še precejšen del Kapadokije in jugovzhodnega dela države. Se beremo 🙂