NEPOZABNE ALBANSKE CESTE

12 Jun 2019 | Nina Jazbec

Za vse ljubitelje cest je Albanija obljubljena dežela. A le če vaš avto zmore vse to!

Tudi sama nisva pričakovala takšnih spektakularnih cest, a infrastruktura v Albaniji je še v izgradnji, pokrajina je zelo gorata in tako je skoraj vsaka cesta zgodba in izziv zase. Na srečo imava avto, ki zmore vse, in midva sva res uživala, ko sva Defenderju pretegovala ude. Razgledi, prijazni domačini in obilica živali na cesti dajo tem cestah svoj pečat. Offroad cest ni potrebno iskati, hote ali nehote GPS zapelje na cesto, kjer je potrebno vklopiti v nižje prestave. Za vas sva izbrala vsaj nekaj najinih najljubših cest.

GORSKI PRELAZ THORE

Theth je bila ena najtežje dostopnih slikovitih vasic v Albaniji, saj je do nje vodila 90 km dolga makadamska cesta. Šele leta 2015 so asfaltirali polovico prelaza na 1.685 m, ki je to vasico približal turistom, a še vedno je to ena izmed najbolj spektakularnih, a tudi zahtevnih cest v Albaniji (dangerousroads.com) in ob slabšem vremenu se brez 4×4 ne pride daleč. Vzpon na prelaz je asfaltiran, neproblematičen, na vrhu je bilo še ogromno snega, a nekako smo vsi z Vincentom vred prišli na vrh. Potem je cesta upravičila svoj sloves, saj je skrajno ozka, strma na eno stran, dva avta se zelo težko srečata. Testirat strah pred višino tu ni ravno pametno 🙂

Prvi džipi, ki so prišli naproti so nam takoj povedali, da je cesta do vasice zaradi previsokega snega zaprta. Vseeno smo še malo nadaljevali do razgledne točke nad Thethom, a sneg se je stopnjeval in naprej res ni šlo. Vincent je s svojim (večjim) Fordom vedel, da nazaj ne bo mogel priti. Pripravili smo se na morebitno vleko in res – najin Defender se je izkazal za pravi stroj ali bolje rečeno traktor. Ford je bil iz snega v sekundi! Nato sva pomagala iz godlje še Poljaku, ki je na prelaz prišel kar z navadnim Ford Mondeom (očitno imajo vsi Fordi probleme?). Ko naju je sredi enega najbolj nevarnih odsekov vprašal: “How stupid am I?”, sva ga samo pogledala in mu brž pomagala najti varno obračališče za njegov avto in familijo. Ena sekunda nepazljivosti na taki cesti te stane življenja, ni se za hecat. 

CESTA FIERZA – SKHODER

Z Vincentom smo imeli podobne plane. Vsi smo želeli na mini potniški trajekt (beri: kabina od avtobusa prišvasana na ladjico), ki vozi po umetno nastalem jezeru Koman od Fierze vse do Komana. Na večji trajekt je mogoče tudi z avtomobilom in si prihraniti 4-urno vožnjo do Komana, a cena je kar visoka. Zato smo se odločili, da gremo na 6-urno vožnjo brez avtov in se vrnemo v Fierzo (cena 12 EUR/osebo, vsak dan ob 6.00 iz Fierze), do Skhodra pa prevozimo z avti. Vožnja z ladjico je bila res spektakularna, razgledi so bili prekrasni, barve čisto fotogenične. Ladjico uporabljajo večinoma samo lokalci, ki na ladjo skočijo kar na random “postajališčih”, s seboj tovorijo robo, ki jo bodo prodali v mestu in iz mesta na ladjico privlečejo vse, kar so tam kupili (elektroniko, hrano, živali, itd.).

Prespali smo kar ob izhodišču, tako da ni bilo težko ujeti trajetka ob 6.00 zjutraj.

Po utrujajoči vožnji in slovesu od Vincenta je sledila še bolj utrujajoča vožnja iz Fierze do Skhodra. Cesta je res v slabem stanju, ozka, skrajno ovinkasta, dolga, mučna, zmanjkovalo nama je vode in hrane, to področje pa je ena velika pustinja. Lekcija: naslednjič daj avto na trajekt.

NAKLJUČNI MOSTOVI

Kepi i Rodonit je polotok s spektakularnim starim gradom in razgledi na morje, kamor smo prihajali iz smeri Skhodra. Pot do polotoka ni bila dolga, je pa bila kar malo ekstremna, saj smo morali prečkati en most (spet hvala, Google Maps!). Najprej sva most prečkala midva, most je spuščal takšne škripajoče zvoke, da ni bilo nič kaj prijetno. Vincent je pa s svojim okornim kombijem privozil prek na milimetre . Med drugim je butnil ogledalo, drugače pa varno prečkal most. Na Kepi i Rodonit smo srečali koga drugega kot belgijski par, s katerim smo se srečali že v Valboni! Njun kamper sem prepoznala že na daleč in vsi smo bili veseli ponovnega snidenja. Parkirali smo se na obali z obilico krav, zakurili ogenj, opazovali ribiče pri njihovem nočnem lovu in se skupaj s še dvema nemškima terencema zagovorili dokler ni začelo deževati (in ja, spili smo vse zaloge alkohola, kar smo jih premogli).

Glej z zvokom nujno! Bogi Vincent.

Poslovila sva se od Vincenta in Belgijcev, ter si ogledala bližnji Kalaja e Rodonit – zelo pristna utrba čisto na koncu polotoka! Kakšni razgledi na utrbo, bujno rastje in tam sva bila povsem sama.

CESTA ČEZ NACIONALNI PARK DAJTI

Iz mesteca Krujë sva se čez Nacionalni park Dajti odpeljala do Tirane. Vmes je bilo ca. 15 km offroada in na satelitu je zgledalo kar vprašujoče. Darjo ni mogel, da ne bi. Nekega natakarja vprašal, ali je cesta prevozna. ” No!” – “We have 4×4.” – “Ok, then yes.” Šlo je res počasi, cesta je bila tipično albanska, peljala je čez nekaj vasic, druge civilizacije ni bilo naokrog vse do jeza na reki Bovilla. Neverjetno, da je takšna cesta samo kakšnih 10 km od glavnega mesta!

GORSKI PRELAZ LLOGARA

Proti jugu države se južno od mesta Vlorë gorski prelaz v Nacionalnem parku Llogara vzpne na 1.043 metrov nad morjem (tudi ta je na dangerousroads.com). Cesta je povsem prevozna in primerna za vsako vozilo. Prevozi jo tudi večina turistov, saj ni prav nič nevarna ali dramatična, dramatični so samo razgledi na Jonsko morje in otok Krf! Na vrhu so restavracije, kampi, bari, pa tudi nekaj izhodiščnih točk za vzpon na bližnje gore (Mount Qores, Mount Cikes), kamor sva se povzpela tudi midva!

Na žalost ceste nisva slikala, sva pa slikala pot proti najinemu divjemu prenočišču.

GJIPE PLAŽA

Verjetno je bila to ena izmed najbolj zahtevnih offroad cest, a z najboljšo nagrado na koncu, saj vodi do prekrasne plaže Gjipe. Plaža je vpeta med kanjon, posuta z drobnimi kamenčki, nič kaj obljudena, skratka sanjska. Do plaže je bilo potrebnih 15 minut butkajoče vožnje po skalnati, zahtevni cesti (če jo lahko tako imenujemo). Spodaj na plaži sva srečala Nizozemca z defenderjem in še en drug terenec, ostali obiskovalci plaže so se primatrali peš. Zvečer so vsi odšli, plažo sva imela čisto zase, prvič sva se tudi vrgla v morje. Ostala sva kar dva dni, ko pa sva odhajala, sta naju dva Nemca prosila, če jima lahko peljeva rukzake nazaj gor, onadva pa sta prehodila peš hitreje kot sva jo midva lahko prevozila.

Noro, kako na videu cesta izgleda precej dobra, v resnici je pa z navadnim avtom ni mogoče prevoziti sploh.

VOŽNJA PO PLAŽI

Na čudovitem polotoku Zvërnec sva se vkampirala na super spotu in v družbi sorodnih overlanderskih duš so spet pošle vse zaloge alkohola (za vse so krivi Poljaki!). Ceste ni kaj dosti okrog, vsekakor pa sva z Defenderjem splezala na razgledno točko ob klifu za fotošuting. Potem je sledila najina prva vožnja po peščeni obali, čisto nor občutek.

Seveda na nujno pranje podvozja hitro po takšnih podvigih!

Za konec še varnostno opozorilo: vedno dobro premislite in presodite, katerim izzivom boste vi in vaš avto kos. Če imate kako 4×4 zver doma, ki zmore vse takšne ceste, pa velja: počasi in po pameti 🙂

Še več sprotnih fotk in videjev se najde na Instagramu @dalec.si.Čaga na pune 🙂