Za pobeg od morja in obljudenih plaž je območje Zagori z največjim kanjonom na svetu direkt perfekten.
Ko je govora o Grčiji najprej pomislimo na morje, otoke, hrano, obilno grško poroko … Na gore in hribe pa niti ne. V resnici je večina Grčije gorata in tudi zelo zelena, severni oz. severozahodni del te tipično sredozemske države pa je praktično kot kakšne Haloze 🙂 No, malo večji. Na google maps in v Lonley Planetu sva videla, da je blizu albansko-grške meje Nacionalni park Zagorohoria. Nikoli prej še nisva slišala za ta park, a območje s približno 50 slikovitimi gorskimi vasicami in neštetimi kamnitimi mostovi naju je takoj prepričalo.
Najbolj dih jemajoč in skratka izjemen v vseh pogledih pa je kanjon Vikos – najglobji kanjon na svetu, če primerjamo njegovo višino in širino. Kanjon je ponosno in zasluženo vpisan tudi v Guinessovo knjigo rekordov. Žal zaradi vremena nisva uspela prehoditi kakšnega hriba ali preveslati kakšne reke, a vso zelenje in mostovi so čarobni, eden je lepši od drugega. Tukaj je nekaj sladkih!
RDEČI ALARM
Vse vasice v parku so strnjene in majhne, zgrajene iz kamna in lesa, pokrite s kamnito kritino. Kot zanimivost: najprej so me spomnile na albanski Gjirokaster, kjer je bila zelo podobna arhitektura, mesto podobno vpeto v hrib. Večina stavb v vasicah je obnovljenih in dobro ohranjenih. Marsikje se grejo butičnega turizma, ki je kar dobro umeščen v to skoraj pravljično idilo. Škoda, malce predrago za najin popotniški žep!
Nisva točno vedela, kaj pričakovati, a hitro so naju pozdravile odlične ceste z razgledi na hribe in doline. Po super ovinkasti cesti in edinem prevoznem starem mostu na tem območju sva se povzpela v Mikro Papingko in Megalo Papingko – najbolj oddaljeni vasici v tem območju in zato tudi najbolj slikoviti. Celo lične restavracije se najdejo tukaj in tudi midva sva si privoščila oddih v prikupni kavarnici z obilico ročno narejenih izdelkov. Brez pomisleka sva naročila grško kavo, ouzo (če sva že v Grčiji, a ne!?) in dve tortici. Okusno, lepo, prijetno, manj prijeten je bil edino račun na koncu: 13 €! Po 2 mesecih zelo nizkih cen na Balkanu je bil tole rdeči alarm: Grčija bo draga! 🙂
Med vasicama je le kakšen kilometer in en zanimiv pojav imenovan Papingo Rock Polls. Gre za naravno izoblikovane bazenčke v ozkem kanjonu, po katerem se lahko kar nekaj časa peš vzpenjate in zgleda, da bi bilo poleti primerno tudi za kopanje. V vlažnem vremenu (kot sva ga imela midva) lahko samo nehote zdrsnete v mrzlo vodo, o kopanju si nisva upala niti razmišljati! Iz Mikro Papingka sva prvič od daleč videla kanjon Vikos, prespala pa sva z razgledom na pokrajino.
MOSTOVI
Med vasicami je le nekaj kilometrov vožnje in z avtom lahko vse brez problema obiščete. Nekoč so ljudje med njimi hodili peš (nekateri tudi danes!) in posledično je v 19. stoletju tukaj zraslo ogromno prikupnih mostov z enim, dvema in celo tremi loki! Ko sva se naslednji dan odpeljala na lov za temi znamenitimi mostovi, ni bilo treba daleč. V bližini vasice Kipoi jih je bilo kar nekaj na kupu! Ustavila sva se skoraj na nekaj sto metrov, saj je bil most spet lep in potem naslednji še lepši.
SOTESKA ZA DOL PAST’
Dobesedno. Ko sva se odpeljala na razgledno točko Oxya se nama je kar malce zvrtelo. Gledala sva 900 m navpično dol na ogromno sotesko! Kar brez pretiranih varnostnih preprek se lahko sprehodite ob robu smrtonosnega prepada in občudujete ta razgled. Verjetno ena najlepših točk v Grčiji! Res škoda, da vreme ni sodelovalo in bi se lahko podala na 6 urni pohod po soteski, ki poteka od vasice Monodentri do vasice Papingko. Le še en razlog več, da prideva nazaj! Prespala sva tik ob razgledni točki in se nisva najbolj zavedala kako visoko sva, dokler nisva zjutraj videla ledu in slane na šotoru.
PRVI GUMIDEFEKT
Pred slabim vremenom in temperaturami sva se za eno noč zatekla v AirBnB v bližnje mesto Ioannina. Tukaj sva predvsem nakupovala za bližajočo se poletno sezono (poletni sandali, čepice, nekaj opreme za gril, brezveznosti in mesne kroglice v Ikei, itd.). Odkrila sva dobro športno trgovino Fifth Element, kjer imajo res kvalitetno pohodniško opremo, celo zemljevidi nacionalnega parka se najdejo in še mnogo uporabnih stvari. Ioannina je sicer kar veliko, a prijetno mesto z bližnjim jezerom in verjetno bi se dalo tu marsikaj početi.
Nič hudega sluteč sva šla tankat in prijazen uslužbenec na bencinski nama je povedal, da imava prazno gumo! O-o! Gumo sva videla puščati že v Albaniji in jo napumpala, a še vedno je počasi in skoraj neopazno puščala. Na poti na Krf sva sklenila hitro rešiti problem in sva zavila k vulkanizerju v Igoumenitsi. Na srečo je znal odlično angleško in z “vodnim” testom smo hitro ugotovili, kje je problem! Našli smo par centimetrov dolg žebelj, ga odstranili, gumo pa pobrusili, 10 € in čao! Obožujem te najine defekte, ki so rešeni v pol ure! 🙂
Musakastičo 
Sezut 
Lej ga hudiča
Grčija je velika država in Nacionalni park Zagori je samo ena izmed mnogih grških lepot, prihaja še nekaj člankov o Grčiji, medtem ko se midva že potepava po Gruziji. Kot vedno nama lahko sledite na instagramu, kjer se redno objavljajo “štorije”.