KOSOVO

13 Apr 2019 | Nina Jazbec

Kosovo je marsikomu neznano in nikoli si nisva mislila, da bova tudi sama tukaj.

Najnovejšo državico v evropskem prostoru sva prečesala kolikor se je le dalo in preverjeno je Kosovo povsem varna država, izjemno poceni in za svojo majhnost ponuja kar lepo raznolikost. Čeprav je povsod na Balkanu opaziti posledice skrajno neodgovornega ravnanja z odpadki, je kar žalostno koliko smeti leži ob kosovskih rekah, cestah, travnikih. Mesta (kolikor jih sploh je) so še najbolj “očiščena”.

Država je majhna (morda za pol Slovenije), a šteje kar ca. 1,8 milijona prebivalcev. Po vojni v letih 1998-99 je iz države odšlo ca. 1 milijon beguncev, skoraj 90 % se jih je vrnilo v svoje domove in danes živijo v neodvisni državi, ki jo je priznalo veliko svetovnih držav, Srbija pa še vedno ne, pridružuje se ji denimo Španija in Rusija. O vojni za razliko od Bosne ne govorijo veliko, pravijo, da naj preteklost ostane preteklost. Na ozemlju Kosova je še vedno kar nekaj mednarodnih mirovnih skupin KFOR (tudi iz Slovenije), ki so nama dali vedeti, da situacija na Kosovem še vedno ni povsem stabilna. Malce pretresljivo je bilo videti vojaške konvoje, ki šibajo sem in tja z najnovejšo vojaško opremo.

KFOR mirovne sile so vozile direktno pred nama v smeri Visokih Dećanov.

KOKTEJL SVETOV

Po še enem neproblematičem prečkanju meje med Črno Goro in Kosovim (plačati sva morala 15 € zavarovanja za avto, Darjo je moral zbuditi blagajnika), sva po mirni in neposeljeni Črni Gori doživela prvi šok, ko sva prispela v živahno in prometno mesto Peja. Nekakšen koktejl evropske, turške in azijske kulture, vse je migetalo in se svetilo.

Kupila sva SIM (8 € za 6GB podatkov) in napolnila zaloge. Peja je lepa, a razen bazarja z večinoma kitajsko robo ni dosti za videt. Je pa zato njena okolica lepša. Pa gremo po vrsti.
Slap Belega Drina. Največji slap na Kosovem! Zelo verjetno bi ga spregledala, saj zanj ni niti ene same oznake ob cesti ali kje drugje. Na srečo sem prečesala vse bloge in informacije o Kosovem. Morda uporabno za koga. Slap je kar velik, lep, motijo le kupi smeti naokrog.
Dolina Rugove. V smeri Črne Gore se razprostira čudovita dolina, ki jo je bilo užitek prevoziti. Tukaj je mogoče tudi plezati, hoditi naokrog, zipline, a žal je bilo vse zaprto in sva tukaj samo prespala. Spet smeti.
Patriarhat v Peću. Eden lepših samostanov na Kosovem, ki ga tvorijo kar 4 cerkvene ladje. Res lepe poslikave in prijazne nune. Na vhodu sva morala oddati potne liste, saj je objekt pod varstvom mednarodnih sil.
Visoki Dećani. Še en čudovit pravoslavni samostan, ki je prav tako varovan. Bil je namreč večkrat napaden s strani kosovskih Albancev, nazadnje leta 2016 celo s strani islamskih skrajnežev.

DAN 26: ISKANJE MEHANIKA

Pa smo spet tam. Defender naju je tokrat kar malo prestrašil, saj sva na poti iz Peje v Prištino ubrala neke lokalne ceste. Na vrhu enega hribčka je avto preprosto crknil. Kot sva spet zaštartala, je sicer vžgal, a na naslednjem hribčku spet crknil. Spomnila sva se, da sva nekaj kilometrov nazaj videla avtomehanično delavnico in komaj prikihala do tja. Mislila sva, da nama je zmanjkalo dizla in prosila za nekaj litrov. Dali so nama 5 litrov – brezplačno. In vizitko.

Na srečo imajo na Kosovem mehanike s švicarsko izobrazbo.

Prišla nisva niti do bencinske, ko sva spet obstala. Darjo je prepešačil do 100 m oddaljene bencinske, spet sva dotankala in se privlekla do bencinske. Že med tankanjem sva ugotovila, da tank vseeno ni bil tako prazen kot sva predvidevala. Hmnja, šment. Takoj sva se odpravila nazaj do mehanika in ko naju je videl, je vedel, da ni bil kriv dizel. Na srečo je mehanik govoril nemško, rojen in šolan je v Švici kot ogromno drugih Kosovcev. V naključni vasici danes uvaja “švicarske standarde”, delavnica je bila tipi topi. In na srečo je imel izkušnje s kmetijsko mehanizacijo in je poznal delovanje Defenderja. In na še večjo srečo sva imela s seboj rezervno pumpo za gorivo, ki jo je mehanik v roku ene ure zamenjal. Defender je zapel, midva pa sva iz hvaležnosti polek 10 € pustila še slovensko viljamovko!

Podobno kot ljudje ima Defender probleme s prebavo 🙂

Ko sva peljala v Prištino, je Darjo ob cesti videl velik Land Rover znak, ob tem pa kup Defenderjev. Morda pa imajo rezervne dele? V perfektni angleščini in z ogromno radovednosti so nama hitro dali del, prečesali avto in vse naprave ter nama zaželeli srečno pot.

PRIŠTINA JE IGRA

Priština! Poceni, živahna, ogromno mladih ljudi, barčki, qebaptore … obilica mladine je vzpostavila tudi nekaj alternativnih barov, kino, itd. Takoj sva vedela, da bo to perfekten kraj za malo počitka in polnjenje baterij, saj sva bila na poti že slab mesec dni. Najela sva povsem novo 65 m2 stanovanje za 24 €/dan, kjer sva oprala perilo, pisala blog, kuhala, Defender pa je bil na varnem (brezplačnem) parkirišču. Kdo ne bi ostal!

V Prištini je ogromno ljudi z vsega sveta, predvsem iz ZDA, ki so v vojni Kosovu pomagale. Bill Clinton si je celo prislužil poseben spomenik v Prištini. Otroci med igro na ulici govorijo angleško, v pekarni ali v kavarni vas vsak ogovori v angleščini, le starejši govorijo srbo-hrvaško. Ljudje so izjemno prijazni, in to iskreno prijazni. Pravijo, da vse najprej pripada bogu, potem gostom in šele nato njim. Super za nas 🙂

Po free walking tour sva dobila občutek za mesto in v nekaj dneh sva postala kar domačina. Priština ni velika, morda se primerja z velikostjo Ljubljane. Počela in videla sva dosti, a tukaj sva izbrala sladkih 5, če se morda kdaj znajdete v tam:

1 brezplačna jazz balet predstava v Nacionalem teatru (vsak četrtek je baletna predstava brezplačna, razen če je premiera). Drugače stane vstopnica 3 €, kar je smešno poceni v vsakem primeru.
2 Mana Boardgame Bar. En večer sva slučajno šla mimo, potem pa tam preživela kar dva večera, se zaigrala z lokalci, pomenkovala. Igrala sva obilico novih iger, denimo Love Letter, Photosynthesis, Carccassone, Blokus, Ingenious.
3 Grafiti na ulici Rruga B. Priporočili so jih lokalci v Mani in res so izjemno dodelani, prave umetniške kreacije.
4 Katedrala Matere Tereze. Zgrajena šele leta 2016 in glede na nizek delež katoličanov na Kosovem večinoma prazna, a ogromna in z modernimi detajli. Mati Tereza je Albanka, rojena v Skopju, a si jo vsi malo sposojajo. Za 1 € se lahko z dvigalom povzpnete tudi na turn.
5 Fast food Fati. Čeprav nad hrano na Kosovem nisva bila navdušena, si ta burger edini zasluži mesto na lestvici.

Najin najljubši kotiček v Prištini.

KRIEG, GROTE, KAPUT

Če vam v Prištini postane dolgčas, se komot odpravite na kak enodnevni izlet. Taksiji in avtobusi so poceni, midva pa sva jo mahnila kar z avtom. Najbolj všeč nama je bilo zavetišče za medvede (vstopnina 1,5 €/osebo), kjer ima svoj dom približno 13 medvedov. Vsak ima svojo zgodbo, večina pa jih je svoje življenje preživela v kletkah v restavracijah, kjer so zabavali goste in tako pomagali ustvarjati dobiček. Recimo medvedko Kassandro so hranili večinoma samo s suhim kruhom, ko so zaprli restavracijo, pa so jo kar pustili v kletki. Leta 2010 so končno delegalizirali tovrstno zabavo in vsi ti medvedi so nekako morali nekam. V naravi ne bi preživeli in zato je avstrijska fundacija Four Paws ustanovila to zavetišče. Medvedi so prijazni, povsem navajeni ljudi in radi se nastavljajo fotoaparatu.

Medo pozira 🙂

Ustavila sva se tudi pri samostanu v Gračanici, ki je sicer lep, a nič dih jemajočega. Bolj zanimiva je bila jama (Marble Cave), kjer sva za vstopnino 2 €/osebo imela voden ogled jame. Vodenje je bilo v albanščini in nemščini, a vodič je vedel natanko 5 nemških besed: grote, krieg, kaput, aufwiedersehen, problem. En prijazen gospod je slišal, da sva iz Slovenije in nama začel prevajati povedano v srbo-hrvaščino, celo v slovenščino, saj je 5 let delal v Ilirski Bistrici. No, jama je tako postala dosti bolj zanimiva! Odkrili so jo slučajno leta 1966, velik del jame pa je še neraziskan. Nek pes je enkrat tekel za zajcem v jamo in prišel ven na čisto drugem koncu vasi, šele takrat so ugotovili, da je jama precej velika.

NAZAJ V PLANINSKI RAJ

Prizren je drugo največje kosovsko mesto, ki ga vojna ni pretirano prizadela in zato ponuja obilje zgodovinskih in kulturnih spomenikov iz časov 500-letne otomanske vladavine. Najbolj markanten je stari most in Shatërvan z obilico restavracij in kavarn na prostem. Brezposelnost na Kosovem je visoka in ljudje imajo čas posedati ob kavici ali sladoledu, radi tudi piknikujejo ob reki Bistrica, ki je izrezala bližnji nacionalni park Shar. Midva sva uživala ob lokalnem pivu v baru Te Kinezi. V centru mesta je dosti mošej, največja in najlepša pa je Sinan Pasha Mosque. Pashe so bili otomanski oficirji, ki so delali za sultana in vladali vsak v svojem območju. Ta sultan si je dal zgraditi čudovito mošejo, v katero sva tudi smela iti in si jo (brezplačno) ogledati. Povzpela sva se še na trdnjavo (Kalaja e Prizrenit) z lepim razgledom na mesto. A eno dopoldne v Prizrenu je bilo dovolj, zahotelo se nama je gora, ki sva jih gledala že od daleč.

Razgled na reko Bistrico in trdnjavo v Prizrenu.

Kosovo je majhna država, gosto poseljena, vas se vleče v vas in dosti je neke grmičaste pustinje. Šele pri Prizrenu se odpre pogled na Nacionalni park Shar in zasnežene gore, tam sva končno lahko zadihala v naravi. Drugače sva se počutila kar malce utesnjeno. Zato nama je bil ta nacionalni park eden najlepših delov Kosova, kjer imajo celo smučišče in “resort”, kjer rastejo počitniške hišice kot nore. Najdejo se celo izviri sveže pitne vode in smeti je občutno manj kot po večinskem delu preostale države. V parku sva prespala z razgledom na dolino in že razmišljala, kam naju bo pot vodila naprej. Bila sva namreč samo nekaj deset kilometrov od makedonske meje – Skopje čaka!

Delovna postaja Defender.
Parkirava se tam, kjer je najlepši sončni zahod.

Še več sprotnih zgodb in fotografij najdete na najinem Instagram profilu in na blogu, kjer v živo vsak dan objaviva aktualne fotografije! Dogaja na pune 😀