Po že tako lepi in gostoljubni Turčiji sva kar malo slučajno prečkala jugovzhodni del Turčije.
Začelo se je v Adiyamanu. Ustavila sva se le za kosilo in trgovino. A čisto nepomembno mesto je pripravilo uvod v kulinarično izkušnjo te regije. V restavraciji Alim Sofrasi naju je pozdravil nemško in angleško govoreči lastnik. Naročila sva juho in piščanca na žaru. In bilo je presneto začinjeno, a izjemno okusno. Poceni pa tudi. Tako torej v tej regiji!
RIMSKA ZGODOVINA SREDI TURČIJE
Pot na sloviti Nemrut Dag naju je peljala mimo rumenih žitnih polj, začelo je postajati res vroče in cesta se je ožala in ožala. Te “slike” so tudi prva asociacija, če danes pomislim na jugovzhod Turčije. Peljala sva tudi mimo starega rimskega mostu Cendere, ki je kar ogromen in nenavadno je bilo videti prekrasno ohranjen rimski most tako daleč od Rima. Pri urah zgodovine v šoli nekako nisem dojela, da je bil Rimski imperij res tako ogromen. Bližnja reka in kanjon sta vabila, tam sva se kar zakampirala, kopala v ledeno mrzli vodi in prijazna (in zelo religiozna) družina nama je postregla s čajem in lubenico. Ta gostoljubost je postala standard v tej regiji in nič nisva imela proti.
Naslednji dan je sledilo še več rimskih ostankov, denimo Arsameia z razgledi na dolino in okoliške gore. Seveda je bil vrhunec rimske lekcije obisk Nemrut Dag-a. Kralj Antiokus je na vrhu te gore (več kot 2000 m. n. v.) zgradil svojo grobnico, in sicer ogromne 8-9 metrske kipe vključno s svojo lastno podobo, levoma, orloma in številnimi grškimi, armenskimi in perzijskimi bogovi. Glave teh skulptur so bile ločene od teles in so danes ohranjene in na ogled za ca. 2 EUR za vstopnino in minibus.
KO TE ZADANE VROČINA
Defender je na 2000 metrov visoko goro “grdo” kuhal. Ustaviti sva morala vsaj petkrat, da sva prisopihala na vrh. Vedela sva, da te vročine in celotnega poletja ne bova prevozila z avtom v takšnem stanju. Kontaktirala sva najinega turškega eksperta za Defenderje Emreta iz Dream Defenders, ki je hitro našel primeren servis v Diyarbakırju.
Po vroči vožnji sva na večer prispela v to milijonsko mesto in poskušala najti kakšno mesto za kampiranje ob reki Tigris, nato ob piknik placu, a nikjer ni zgledalo preveč prepričljivo. V bistvu so bili prvi vtisi mesta malce nenavadni, saj je bilo nepričakovano dosti policijskih patrulj, check-pointov, itd. Tega nisva vedela vnaprej, a Diyarbakır je neuradna prestolnica kurdskih Turkov. Svojo kurdsko pripadnost tu ljudje tudi večkrat poudarijo. Mesto je jedro turško-kurdskega spora in v spopadih leta 2016 je bilo ubitih mnogo pripadnikov kurdske etnične manjšine. Ob najinem obisku razen opozorila otrok “This place is dangerous”, ko sva hotela parkirati kar na ulici, nisva zasledila nobenega znaka nesoglasij. Življenje je potekalo mirno, turistov praktično ni, ljudje so izjemno prijazni, le presenečeni so, ko vidijo turista v teh krajih. Na prvi pogled se zdi mesto povsem brezvezno, a Diyarbakır je bil pomembno mesto na svilni poti, o čemer priča ohranjen caravansaray (postojanka za karavane) in ogromno 6-kilometrsko mestno obzidje, ki celo slovi kot drugi najdaljši zid na svetu za Kitajskim zidom.
Odločila sva se za spanje v AirBnB, kar se je izkazalo za pametno odločitev. Gostiteljica Aishe ni govorila angleško, a njen angleško govoreči brat Ahmet je bil na vroči liniji iz Istanbula. Ostala sva kar 3 noči in vsaj malce pozabila na vročino in probleme z avtom, ko sva uživala v kurdski gostoljubnosti. Aishe je skuhala odlično kurdsko večerjo, nama priporočila odličnega frizerja za Darja, naju peljala na družinsko rojstnodnevno zabavo … tukaj bi lahko ostala še kakšen dan!
V mestu sva se mogla slikati za iransko vizo in fotograf (Ahmetov prijatelj) nama ni hotel računati! Polek tega so majstri v delavnici v 9 urah trdega dela na 42 stopinjah in neštetih čajih najin avto popravili za pičlih 200 € (pri nas bi servis stal dosti več!). Vročina, ti samo haraj, midva imava inštaliran nov veliko večji ventilator od Ford Transita!
OHLAJALIŠČE OB JEZERU VAN
Obisk jezera Van nama je priporočila že prijateljica Vida in izkazalo se je, da je jezero res pika na i tej regiji. Jezero je alkalno, kar pomeni, da se kopanje v njem čuti kot plavanje v milu ali po domače “žajfnci”. Najde se veliko odmaknjenih, prikupnih mest za kampiranje. Jezero leži na 1.600 m in je bilo odlično ohlajališče v vročih junijskih dneh. Zime tukaj so zaradi višine in bližnjih gora kar ostre, a jezero zaradi svoje alkalnosti nikoli ne zamrzne. Svašta 🙂
Zaloge sva napolnila v Tatvanu in obvozila južni del jezera, nekje na polovici sva našla iOverlander točko za kampiranje in – tataratatam – prav tam sva ponovno srečala francoski par z Defenderjem, ki sva ga srečala že v Kapadokiji. Tam sicer razen krav in kakšnega lokalca ni bilo nikogar. Oh, kakšen mir in končno uživancija … a glej ga zlomka! Ko sva končno rešila problem s pregrevanjem avta, se je začel čudno obnašati hladilnik, ki ga je vročina prav tako zdelala. Naslednji sva našla še lepšo plažo ob jezeru, se vkampirala in na srečo nisva kuhala večerje, saj so nama lokalci postregli z jagnjetino in lubenico. Darjo je malo prešraufal hladilnik in zgleda se je malce spravil k sebi. Upajmo, da zdrži.
VELIČINA NEKDANJEGA ARMENSKEGA IMPERIJA
Že skoraj ob Sredozemskem morju sva v Lonely Planetu naletela na Kačji grad ali Yılankale v turščini. Grad je res speljan v dolgo in vijugasto obzidje in zgleda kot kača. In to ni navaden grad. Bil je del armenske kraljevine Cilicie oz. nižje Armenije (ang. Lesser Armenia), ki je segala vse do teh krajev v času 12. in 13. stoletja. Nikoli si nisem mislila, da je bila Armenija kadarkoli tako mogočna država!
S svojo veličino so naju presenetile tudi ruševine in ostanki mogočnega armenskega srednjeveškega mesta Ani (znano tudi kot “mesto 1001 cerkva”) , ki se nahaja na armensko-turški meji. In prav razgledi na kanjon in reko, ki razmejuje obe državi, dodajo ruševinam svoj čar. Kar predstavljam si to živahno mesto, ki je bilo celo prestolnica Armenske kraljevine in s 100.000 prebivalci eno največjih mest v tistih časih. Danes so vidni ostanki verskih objektov, utrdb in palač, ki so bili do vdora Mongolov v 13. stoletju eni najlepših primerkov svoje vrste.
OB VZNOŽJU NAJVIŠJE TURŠKE GORE
Prevoziti Turčijo z avtom je posebna izkušnja in vožnja ob vznožju najvišje turške gore je preprosto – uau! Razgledi se menjujejo iz lepšega v še lepšega. Cesta vijuga na 2000 do 2500 metrih. Prehitevava prastare iranske tovornjake, ki polni nafte sopihajo v te hribe. Ob teh razgledih se ti kar zalušta splezati na vrh Ararata, a ni tako enostavno in idejo sva hitro opustila. Središče te regije je mestece Kars, ki ni nič posebnega, a je super za napolnit zaloge, poiskat lekarno s probiotiki, kaj pojest.
Bolj sva si zapomnila Doğubayazıt. Za turške standarde majhno mesto, kjer se prav tako kot v Diyarbakırju še lahko slišijo kakšni streli. Mesto leži prav blizu iranske meje in junija letos (ravno v času najinega potepanja v bližini) so kurdski teroristi (PKK – kurdska skrajno levičarska stranka) spet napadali turško policijo (link). Prijatelji, ki so na poti, so poročali, da je bilo slišati strele, a midva nisva zaznala nič nenavadnega.V bistvu sva bila očarana nad Ishak Pasha Palace. Palača, ki jo je rodbina Pasha gradila kar 100 let, je arhitekturna mešanica otomanskih, perzijskih in armenskih vplivov. Palača se čuti povsem iransko in prav tu sva se zavedla, kako blizu Irana sva!
Doğubayazıt je za veliko overlanderjev zadnje turško mesto pred prečkanjem meje v Iran – a seveda ne za naju! Svoj sloves, da rada delava ovinke in kroge, sva upravičila z vožnjo čez Gruzijo in Armenijo.