Zbrala sva najbolj uporabne informacije, ki jih je dobro vedeti predvsem če se v Iran odpravljate z lastnim vozilom ali po kopenski meji.

Iran morda ni prva ali povsem očitna izbira. Politična ureditev in močna prisotnost religije na vseh področjih niso najboljša spodbuda za obisk države. Nedavni “mednarodni spori” in medijsko poročanje o tem je strah pred potovanjem v Iran še poglobilo. A Iran je kljub vsemu varna država, ljudje so ekstremno prijazni (včasih celo preveč), takšne gostoljubnosti nisva doživela nikoli prej in nikoli kasneje.

Iran niti ni najlažji kar se tiče potovanja sploh pa overlandanja, a je vreden vsega napora in preglavic. Stanje v državi se hitro spreminja in tudi informacije v tem članku morda že čez nekaj tednov ne bodo več uporabne in / ali točne. Verjameva pa, da boste dobili vsaj okviren kompas na kaj morate biti pozorni pred in med potovanjem.

VIZA

Iransko vizo se da brez večjih problemov urediti na poti. Midva sva jo uredila v Tbilisiju. Najprej sva se prek e-sistema prijavila za vizo, a so nama jo zavrnili, češ da potrebujeva povabilno pismo. Nato sva prek izjemno uporabne spletne strani caravanistan.com dobila kontakt agencije Key2Persia  in z doplačilom 30 € povabilno pismo in avtorizacijsko kodo dobila v roku enega dneva. Na iranski ambasadi v Tbilisiju sva s to kodo in izpolnjenim obrazcem dobila vizo v roku 2 dnevov. Plačala sva 50 € na osebo. Če v Iran letite, uredite vizo v Sloveniji brez problema, imate pa 3 mesece časa za vstop v državo. Lahko pa tudi dobite visa-on-arrival na večjih letališčih, če potujete v Iran za manj kot 14 dni. A na to se ne gre vedno zanesti.

VSTOP V DRŽAVO Z VOZILOM IN OMEJITVE

V Iran sva vstopila na meji z Armenijo in presenetljivo je bil to eden bolj enostavnih mejnih prehodov na celotni poti v Centralno Azijo. Sopotnica sem bila čez mejo v manj kot minuti, pregledali niso nobene osebne prtljage. Žig za vstop v državo sem dobila na ločen list papirja oz. na vizo in ne v svoj potni list. Namreč z iranskim žigom vam je kasneje onemogočen vstop v številne države, denimo Izrael, ZDA.

Lastnik vozila je moral najprej po štempiljko za svojo vizo, potem pa še čez pregled z avtom. V bistvu so samo odprli vrata Defenderja in vprašali po alkoholu, drogah in naju nato spustili naprej. Kar nama je vzelo več časa je bila ureditev carnet du passaga. V edini stavbi na meji so nama v roku 1 ure prepisali karnet in nama zabičali, da potrebujeva iranske tablice. Števke v perzijščini so namreč drugačne kot naše v latinici, zato bi naj vozila, ki bodo v državi več kot 14 dni, potrebovala iranske tablice. Prevzela naj bi jih na policijski postaji v Jolfi naslednji dan, a tam so naju odslovili češ da tablic ne potrebujeva. Srečala nisva nobenega overlanderja, ki bi imel iranske tablice. Skrb glede tega je torej odveč.

Brez karneta vstop v državo ni mogoč in v Sloveniji smo kar se tiče pridobitve in cene tega dokumenta izjemno priviligirani. Na AMZS-ju se ga da urediti zelo hitro in poceni. Mnogi tuji overlanderji imajo s karnetom več preglavic, saj morajo za pridobitev karneta položiti varščino v višini dvojne (ali celo do sedemkratne!) vrednosti vozila. Ogromno jih karneta nima in grejo čez mejo “na črno” s pomočjo g. Husseina. Ta starejši možakar je nekoč delal na carini in si danes tako služi svoj zajeten dodatek k penziji. Pozor: obstajata dva Husseina. Ne nasedajte mlajšemu.

Ravno v času najinega obiska v Iranu so opustili pravilo, da lahko v državo vstopijo samo vozila s prostornino do 2.5L in motorna vozila z maksimalno prostornino 250 ccm. Ta omejitev ne velja več. Za vse aktualne informacije, rešitve in probleme je zelo koristna FB skupina Overland in Iran.

VALUTA IN MENJEVANJE DENARJA

Najprej najbolj pomembna informacija. V Iranu mednarodne kreditne kartice ne delujejo, kar pomeni, da denarja ni mogoče dvigniti na bankomatu, niti ni mogoče brezgotovinsko plačevati z našimi karticami. Sistem SWIFT je ameriški in ga iranske oblasti bojkotirajo. Vsi turisti morajo tako s seboj imeti dovolj gotovine, najbolje v dolarjih ali evrih. Turist z vsem denarjem v gotovini je vabljiva tarča za roparje, zato si marsikdo omisli mahcard, na katero naložijo svojo gotovino v dolarjih in ta jo po svojem tečaju pretvori v riale. Kartica stane 20 dolarjev, z njo pa lahko plačujete skoraj povsod po Iranu, kjer imajo napravo za brezstično plačevanje. Midva tega nisva uporabila. Premislite, ali se vam res splača ali boste raje bolje pazili na svojo gotovino.

Uradna valuta v Iranu je rial, a vsi razmišljajo in govorijo v tomanih. Če znesku v rialih odvzamemo 1 ničlo, dobimo tomane. Govori se, da bi naj Iran svoji valuti odvzel par ničel v prihodnosti, saj je na rialih preprosto preveč ničel. V zadnjih dveh letih je vrednost riala zelo nestabilna in marsikdo (recimo nastanitve) raje vidijo dolarje kot riale.

Menjevanje denarja je kar svojevrsten podvig. Dolgo časa je bila razlika med uradno vrednostjo riala (tudi vrednost, ki jo navaja Google!) in njegovo vrednostjo na črnem trgu ogromna, sedaj se stanje normalizira. Denar lahko menjate na bazarjih (torej na črnem trgu), kjer bo tečaj verjetno najboljši, je pa takšno menjevanje uradno prepovedano. Moški stojijo na ulici in vas skrivoma nagovorijo “dollars, euro, money change” in seveda se za menjalni tečaj pogajate. Če niste zadovoljni s tečajem, menjajte kje drugje. Najbolj varno je menjati v guesthousu ali hostlu, tudi menjalnice imajo včasih dober tečaj. Za vrednost 100 dolarjev dobite cel šop denarja, a kljub temu ga vedno preštejte in preglejte bankovce. Da raje menjujejo evre kot dolarje ne drži – menjajo vse, samo da so bankovci nepoškodovani in nepopisani.

KAKO DO GORIVA

Iran je kar se tiče cen goriva raj za overlanderje. Cena enega litra dizla za lokalce je bila 0,03 €. A čeprav je Iran četrta država na svetu z največjimi zalogami nafte, dizla ni tako lahko dobiti kot bi si mislili.

Na bencinskih črpalkah lahko brez problema tankate bencin, na katerega vozi večina osebnih avtov v Iranu. Na dizel vozijo samo tovornjakarji in tudi ti tankajo samo s posebno kartico. Na večini bencinskih črpalk imajo zaposleni dostop do njihove kartice za dizel in če prijazno vprašate, vam bodo dizel tankali na to kartico. Za ceno se morate dogovoriti vnaprej in ponavadi znaša dvojno ali trojno ceno za turiste kot je njihova redna cena (pridemo na recimo 0,05 € pa tja do 0,08 € na liter). Problem nastane v odročnejših predelih, denimo na vzhodu, jugovzhodu in jugu države, kjer je tudi dosti prekupčevanja z dizlom. Tudi dovažanje dizla ni redno in marsikdaj tovornjakarji čakajo pred zaprto črpalko. Na jugovzhodu (recimo v bližini Kermana) sva morala prevoziti tudi do 150 km, da sva našla črpalko, ki je dizel imela, in človeka, ki nama nama ga je tudi prodal.

VARNOST V PROMETU

Iranski promet (sploh v mestih in na področju bazarjev) je eden najbolj nadležnih, kar sva jih doživela. Bencin je poceni, avtov pa ogromno. Ustavljanje sredi ceste ali malce ob strani brez smernih kazalcev je nekaj povsem normalnega. Prehitevanje, menjevanje pasov, nenadno zavijanje, vožnja v nasprotno smer. Vse normalno. Rdeča luč za motoriste ne velja. Da ne omenjamo pešcev, ki cesto samozavestno prečkajo kjerkoli in kadarkoli. V glavnem kaos. Za obiske centra mest sva po slabih izkušnjah s prometom začela uporabljati taxi aplikacijo SNAPP, ki je zelo podobna Uberju. Avto sva tačas parkirala na varovanih parkiriščih izven strogega centra.

Ceste v Iranu so sicer odlične, asfaltirane tudi v najbolj oddaljene vasice. Razen na enem prelazu, kjer sva imela dobro vozen makadam. Tudi avtoceste so ponekod in potrebno je plačati cestnino. Kar z gotovino, cene avtocest so bizarno nizke (npr. 20 ali 30 centov).

DIVJE KAMPIRANJE

V času enega meseca sva približno 50 % noči prekampirala divje, pri čemer sva si pomagala z aplikacijo iOverlander (tj. biblija za overlanderje). Ostale noči sva bila v guesthousih ali hostlih, nekajkrat tudi v ecolodgih, ki so bili vedno odlični. Rezervirala nisva vnaprej, vedno sva se pripeljala in se vse dogovorila, tudi ceno se je dalo včasih predebatirati. Morda uporabna stran je homestay.com, če želite najti in rezervirati namestitve vnaprej.

Niti enkrat samkrat nisva imela problema z oblastmi zaradi spanja na prostem. Spala sva v puščavi, v starih caravansarayih, med grmički, pri vhodu v park, itd. Iranci radi piknikujejo kjerkoli je pač možno (1 drevo ob glavni prometni cesti je recimo zanje super piknikplac). Posledično nimajo nič proti, če tudi sam parkiraš in se vkampiraš. Večkrat sva bila povabljena h komu domov ali so nama ponudili hrano.

Problemi nastanejo, če se zapeljete na kakšno vojaško območje, saj ta niso posebej označena. Če divje kampirate in sami iščete mesta, vedno povprašajte lokalce, ali se strinjajo, da ste tam. Nedaven je primer overlanderjev, ki sta se (nevede) na vojnem območju kampirala in spuščala drona, za kar sta pristala v zaporu. Uporaba dronov v Iranu je prepovedana.

OSEBNA VARNOST

Načeloma ste v Iranu varni, ne glede na vse, kar ste slišali in kar si mislite. Stopnja uličnega kriminala je nizka, a vseeno ne škodi, če svoj denar in dragocene dokumente čuvate. Morda je to še bolj pomembno denimo na bazarju ali kjer je večja količina ljudi. V Iranu sva se počutila varno in dobrodošlo, a vseeno sva bila edinkrat na poti oropana prav v Iranu. In to sredi puščave. Morda malce po najini krivdi so nama odprli vrata avta in odtujili 200 dolarjev in parfum (ja, dejansko Chanel parfum). Potne liste, fotoaparat, gopro, laptop in vse ostalo so pustili nedotaknjeno. Dogodek sva prijavila na policiji, kjer so se nama za neprijetnost celo opravičili.

Ves čas morate imeti pri sebi potni list in vizo, zelo dobrodošle so tudi kopije obojega v primeru, da spite v hotelu, kjer zahtevajo, da eno ali drugo pustite na recepciji. Nikoli ne puščajte originalnega potnega lista, kopija bo dovolj.

Zelo pomembno je, da spoštujete pravila in zakone, ste spoštljivi do države, njenih državljanov in oblasti. Namreč v Iranu je t. i. verska policija, ki skrbi, da se državljani vedejo v skladu z državnimi / verskimi zakoni. Sploh v bolj vernih delih države, denimo na vzhodu. Tudi midva sva na najino presenečenje imela izkušnjo s tovrstno policijo, a se je vse dobro končalo.

DOSTOP DO INTERNETA

Ko si tako dolgo na poti, se počasi sprijazniš, da interneta in wifija ni povsod. Tudi v Iranu je dober wifi redkost, zato je pametno nabaviti iransko SIM kartico. Midva sva jo kupila pri Irancellu, cena ni visoka in pokritost je načeloma ok, sploh v večjih mestih. V odročnejših krajih ali malce stran od glavne ceste je signal slab. Za overlanderje se SIM najde v praktično vsakem mestecu, za tiste, ki letite pa na letališču.

Iranska vlada posega v življenja ljudi na mnogih področjih. Tudi s cenzuro spleta. Tako je nedostopnih ca. 25 % (ali več?!) spletnih strani, denimo ogromno družbenih omrežij, novičarskih spletnih strani (tudi spletni portal RTV SLO). blogi, … Če konkretiziram so to: Wikipedia, Facebook, Facebook Messagner, Twitter, Youtube, AirBnB, Booking, WhatsApp … Kot zanimivost Instagram, ki je last Facebooka, ni blokiran in je zelo zelo razširjen. Iranci ekstremno radi pozirajo in selfirajo s turisti, kar sčasoma postane neprijetno, še posebej če ste naslednji dan zvezda njihovega IG profila.

A brez panike. Obstajajo VPN-ji, nekakšno navidezno zasebno omrežje, ki vam omogočajo dostop do vsebin, ki v vaši državi niso na voljo. Nekatere VPN-je se da dobiti zastojn v testno uporabo za kakšen teden, a če ste v Iranu dlje časa si naredite uslugo in plačajte za konkreten VPN, ki vam bo omogočal dostop do informacij in ohranjanje vašega cenjenega življenja na družbenih omrežjih. Priporočava Tunnel Bear.

PRAVILA GLEDE OBLAČENJA

Še ena pomembna zadeva, ki bo tangirala predvsem ženske, čeprav morajo tudi moški paziti na “dostojnost” svojega oblačenja v Iranu. Vsak tujec v Iranu je prava atrakcija in v vas bodo strmeli otroci, starejši in vsi vmes. Tudi če se oblečete po najbolj konservativnih standardih 🙂

Moški lahko nosijo majico ali srajco s kratkimi rokavi. Polek tega pa dolge hlače oz. hlače čez kolena. V resnici NOBEDEN Iranec ne nosi kratkih hlač in počutili se boste zelo neugodno, če se boste pojavili v krajših hlačah.

Ženkse. Hijab je obvezna oprema vsake ženske, ki je določen z zakonom. Pri hijabu ne gre samo za šal, temveč za celoten izgled. Dostojna ženska mora imeti pokrite roke do zapestij in noge do gležnjev. Polek tega je ključno, da pokrije svojo rit in se obleče kar se da vrečasto oz. neoprijeto. Tudi tujke morajo slediti tem pravilom. Najbolj praktična bo tunika do kolen ali do tal. Pajkice in oprijete kavbojke spodaj so sprejemljive, dokler imate zadnjo plat dostojno prekrito.

Šal morate imeti na sebi že ob vstopu v državo, torej ob prečkanju meje oz. ob izstopu iz letala, včasih že na letalu. Od tega trenutka dalje boste morale šal nositi VES ČAS, razen v guesthousu – če vam to dovolijo – vaši hotelski sobi, ženskem wc-ju, kopalnici in v redkih trenutkih, ko ni nikogar okrog. Tudi v avtu je šal potrebno nositi. Večina žensk nosi zaprte čevlje, a tu in tam (sploh poleti) se najde kakšna pogumna s sandali. Tudi jaz sem nosila sandale.

Iranci in Iranke so načeloma kar se hijaba tiče odprti (vsaj nekateri) in manj strogi. Eni vam bodo rekli: “Sprosti se, saj ni tako strogo,” drugi vas bodo okarali, češ da vaša srajca kao ni dovolj dolga. Skratka, nikoli ne veste pri čem ste, zato raje postopajte previdno, ravnajte se po lokalnih navadah in če niste sigurni brez sramu vprašajte domačine, kako se primerno obleči. Razumeli bodo in vam pomagali.

Tako. To je nekaj tehnikalij, več o lepotah in večdimenzionalnosti Irana pa v prihajajočih prispevkih!