GALIPOLI

15 Aug 2019 | Nina Jazbec

Vožnja po polotoku Galipoli je vožnja v spomin in opomin na enega večjih “spodrsljajev” v zgodovini človeštva.

Če pogledate na zemljevid, boste hitro ugotovili, zakaj se je na polotoku Galipoli prelilo toliko krvi. Leži namreč ob ožini Dardanele, ki je strateško zelo pomembno območje, saj ločuje Evropo od Azije. A ne samo to. Ravno čez to ožino pridejo ladje do Istanbula in dalje čez ožino Bospor do Črnega morja. Za marsikatero državo ob Črnem morju je to edina možna transportna pot po morju (recimo za Bolgarijo, Romunijo, Ukrajino, Gruzijo). Od te ožine je odvisna oskrba v teh državah, kar pomeni, da imajo Turki z nadzorom nad ožino tudi “nadzor” nad državami v regiji. Ko takole z obale polotoka pogledaš ožino se kar malce začudiš, kako ozka je (široka le 1 km do največ 6 km). Tukaj čez ne gre nič nenadzorovano.

Najin Defender prvič vidi Azijo čez ožino Dardanele

Dardanele so imele v zgodovini izjemno pomembno vlogo. Že Aleksander Veliki je prav tukaj vkorakal v Azijo, v I. svetovni vojni pa se je na Galipoliju bila ena bolj krvavih bitk v zgodovini človeštva. Čeprav so Otomani v vojni najprej zavzeli nevtralno pozicijo, so leta 1914 pristopili k centralnim silam. Dardanele so zaprli in tako blokirali pot antantnim silam do njihovega zaveznika – Rusije.

Zavezniške sile so želele zavzeti ožino in Istanbul, s tem ohromiti Otomansko cesarstvo, prisiliti Otomane k predaji in odpreti pot do Rusije. Idejna zasnova operacije je bila, da se zavzame Istanbul v treh dneh in da noben mož ne stopi na kopno. S tem naj bi angleške sile zadale silovit udarec nemškemu imperiju in ustavile status-quo, ki je potekal že leta na obalah Francije.

Prve akcije so se pričele marca 1915 z britanskim ladijskim napadom. Izvedba je bila s strateškega vidika dokaj klavrna. Prav akcija, ki bi morala ostati skrita pred Otomani, je bila že tako raztrobljena, da so imele čas priti na bojišče celo enote iz Sarajeva (več kot 1000 km oddaljen!). Neuspešnemu pomorskemu preboju je sledila kopenska invazija, ki ni bila nikoli v načrtu. Zavezniki so vpoklicali vojake iz svojih takratnih kolonij, recimo iz Nove Zelandije, Avstralije, Indije, Afrike … saj svojih enot niso imeli več na voljo. Vse skupaj je bilo izvedeno “na horuk” in kaj kmalu se je vse spet končalo v jarkih, kar je vse preveč spominjalo na evropsko fronto.

Klanje se je končalo šele januarja 1916, ko je Winston Churchill končno umaknil svoje sile s polotoka. V bitki je umrlo približno 36.000 britanskih, 8700 avstralskih, 2700 novozelandskih in 8800 francoskih mož. Na turški strani je bilo 86.700 smrtnih žrtev. To niso samo številke. To so možje in očetje, ki so umirali v brezglavi vojni, v bitki, ki bi jo morali odgovorni končati mnogo prej kot so jo. S tem bi morda preprečili tolikšno število smrtnih žrtev, ki niso podlegla samo strelom, temveč tudi lakoti, dehidraciji, podhladitvi, izčrpanosti, slabim higienskih razmeram.

Polotok je eno veliko grobišče. Vsako leto grobove padlih obišče na tisoče turških, avstralskih, novozelandskih in drugih turistov, svojcev, prijateljev. In obisk je presunljiv. Ko vidiš vsa imena, posvetila, grob pri grobu. In ko pomisliš koliko vojakov groba niti nima. Občutki so podobni kot pri obisku Auschwitza, pretresenost, sočustvovanje z vojaki in njihomi žrtvami, vprašanja.

Ari Burnu pokopališče

Gallipoli Simulation Centre je nedavno odprt muzej, ki prikazuje bitko za Galipoli s številnimi simulacijami, uniformami, primeri orožja. V enournem 3D filmu je prikazan potek bitke, a s poudarjenim poveličevanjem turških junakov, predvsem Mustafe Kemala Atatürka, ki je po “zmagi” v bitki utrl pot moderne Turčije. Njegov najbolj znani rek iz te bitke je: “Ne ukazujem ti, da se boriš; ukazujem ti, da umreš.”

V simulation centru so nekatere makete zelo nazorne
Definitivno eden najboljših muzejev na poti

Blizu centra se nahaja znana obala Anzac Cove (Anzac je kratica za Australian and New Zealand Army Corps), na katero se je brez pravih navodil in strategije izkrcalo ogromno novozelandskih vojakov. Večino so postrelili turški vojaki pod poveljem Atatürka. Nedaleč stran od obale je Lone Pine – pokopališče več kot 4000 vojakov (večinoma Avstralcev), ki so padli v bitki avgusta 1915. Pokopališč je še mnogo, samo zapeljati se moraš kakšen kilometer in že si pri naslednjem. Na jugu polotoka je Cape Helles British Memorial. Obelisk je posvečen več kot 20.000 britanskim in avstralskim vojakom brez lastnega groba.

Pokopališče osamljenega bora “Lone Pine”

Za obisk polotoka potrebujete en dan in ja – po celem dnevu grobov je še tisti en dan preveč. Vseeno je prav, da v spomin in opomin
obeležujemo takšne dogodke.

In še nekaj praktičnih. Odpočila sva si v Bigaliju, kjer je ugodna in dokaj dobra restavracija, angleško žal ne govori nobeden. Prespala pa sva na parkirišču Boomerang Cafe Bara v Eceabatu. Do Istanbula je približno 4 ure vožnje in vmes med Sarkoyem in Tekirdagom se najde prijetna plaža s padalskim centrom, kjer sva preživela kar 2 noči in spoznala zanimivega Švicarja, ki prav tako potuje s kombijem.

Kampiranje ob morju Mermara

Galipoli je bil najina prva postojanka v Turčiji. V nastajanju so objave o norem Istanbulu, centralni Anatoliji, Kapadokiji in kurdskem delu Turčije, ki je na naju pustil še poseben vtis. Vse aktualne peripetije pa na Instagramu, kjer sva @dalec.si.