ARMENIJA

06 Nov 2019 | Nina Jazbec

To naj bi bila le tranzitna država do Irana. Pa sva si jo kar konkretno zapomnila.

Ko sva vprašala prijatelje overlanderje, kaj pričakovati od Armenije, so bili odgovori v smislu “ah, nič posebnega”, “ah, čez pelješ v par dneh”, “ah, brezveze.” Pričakovala torej nisva veliko. Na zemljevidu res zgleda majhna državica in planirala sva maksimalno 14 dni za vožnjo od meje z Gruzijo do iranske meje. Na koncu sva ostala dlje. Hrana je dobra in poceni. Zgodovina je zahodnemu turistu precej neznana, občasno tragična, a zelo zanimiva. Kampi so izjemno čisti in včasih bolj urejeni kot v Evropi. Alkohol je poceni. Zlomila sva polos in brez rezervnih delov obtičala v Jerevanu.

Nekoč so bile pred caravanserayji parkirane kamele, danes Defender.

VSTOP V DRŽAVO

Ojej, to je bil najbolj kaotičen in zamuden izmed vseh mejnih prehodov na poti. Armenija ima zaprto kopensko mejo s Turčijo in Azerbajdžanom, zato praktično vsi turisti vstopijo v državo na mejnem prehodu Sadakhlo z Gruzijo. Čeprav smo s še dvema overlanderjema na mejni prehod prišli s polurnim zamikom, smo birokratsko vojno končali skorajda istočasno, ko smo ugotovili, kaj in kje je potrebno urediti.

Potniki (torej jaz) in voznik z vozilom prečkata ločeno. In zgodilo se je, da sva se z Darjom na tem mejnem prehodu dobesedno izgubila. Namreč jaz sem obtičala na gruzijski strani pri pregledu potnih listov potnikov med množico lokalnih in kitajskih turistov. Darjo pa je vmes odpeljal naprej do ca. 1 km oddaljenega armenskega prehoda. Pojma nisem imela, kje je avto in kje Darjo, odšla sem peš Armeniji naproti in upala, da je Darjo tam. Avta ni bilo videti. Spet ogromno Kitajcev. Ravno v moji čakalni vrsti je carinik šel na polurno pavzo ali polurni wc, skratka nekaj polurnega. Grabila me je že panika, ko je carinik končno pogledal na svoje delovno mesto, hitro zaprl vrata nazaj in spet nekam šel. No, in potem končno počasi začel svoje delo in vrsta se je začela premikati. Ko sem prišla na armensko stran, sem končno videla Defenderja, potem pa se je od nekod vzel tudi Darjo. Urejal je še zavarovanje in vstopno dokumentacijo. Skupno sva plačala 9,35 evrov za 14-dnevno zavarovanje. 18 evrov je stal začasni uvoz vozila v Armenijo. SIM kartico sva kupila takoj za mejo pri VivaCell za 9,35 evra.

ARMENSKA IDENTITETA IN MEDSOSESKI ODNOSI

Ceste v Armeniji na splošno niso tako zelo slabe, a cesta po dolini kanjona Debed je res izjemno slaba oz. v izgradnji. Imela sva celo nekaj zastojev zaradi del na cesti, ki je glavna povezovalna žila med Gruzijo in Armenijo. Vseeno nama je ta del Armenije ostal v spominu kot eden lepših. Večina turistov to nekočmočnodanespropadajoče industrijsko območje samo prevozi, midva pa sva imela ta privilegij, da sva se lahko ustavila pri verjetno najlepših armenskih cerkvah in samostanih.

Letala MIG so delo armenskega znanstvenika.

Religija je pomemben del armenske identitete. Armenska cerkev ni pravoslavna, ni katoliška, armenska cerkev je armenska cerkev. Krščanstvo sta v 4. stoletju na to območje prinesla apostola Bartolomej in Tadej, kralj Trdat III pa jo je razglasil za uradno religijo takratnega kraljestva. Tako velja Armenija za prvo krščansko državo. Opozorilo: samostanov v Armeniji je ogromno in se jih hitro naveličaš. Izpostavljava tri samostane, ki jih je res vredno obiskati.

1 Samostan Akhtala. Armenski samostani so ponavadi temni in skrivnostni. A v tem samostanu na severu države so najlepše ohranjene freske, kar sva jih videla v Armeniji.

2 Noravank. Bolj kot samostan sam je dih jemajoča njegova dramatična lokacija sredi rdeče obarvanega kanjona, 130 km južno od Jerevana. Sredi poletne vročine se pri kratkem vzponu od parkirišča do samostana kar lepo spotiš.

3 Garni Temple. Ta popolnoma prenovljen, v osnovi helenistični samostan je posvečen bogu Mitri (poznamo mitraizem na Ptuju, kajne). Lociran le 30 km od Jerevana je znan tudi kot središče vsakoletnega vodnega festivala Vardavar, ki sva ga na srečo doživela tudi midva. Od starih babic s skodelicami do otrok z ogromnimi vodnimi pištolami, vsak sodeluje v vodnem spopadu. Brez milosti.

Kot je razvidno iz videa so Armenci živahni, dobrosrčni in odprti ljudje. Kot zanimivost se vsi njihovi priimki končajo na “-ian” in “-yan”. Podobno kot v ruščini končnica v priimku pomeni “-ov” ali “-ova”. Armenske korenine ima ogromno zvezdnikov, najbolj znane med njimi so sestre Kardash-ian. Armenska diaspora je ogromna in razpršena po celem svetu, kar je posledica otomanskega genocida nad Armenci, ki ga Turki še do danes niso priznali.

V letih 1914-1923 je bilo ubitih med 700.000 do 1.500.000 Armencev, večinoma živečih v takratnem Otomanskem imperiju, kjer so živeli pod nomadskimi Kurdi. Armenija je bila vse do srednjega veka ogromna država, katere zahodni deli so segali vse do jezera Van in dlje v današnji Turčiji. Vmes se je dogajalo veliko, a pred in tekom I. svetovne vojne so Turki z množičnimi poboji, prisilnim delom, posilstvi, uničevanjem armenskih cerkva in simbolov … hoteli obdržati prevlado nad Armenci, ki so predstavljali majhen, a pomemben del prebivalstva in so hoteli obdržati svoj del avtonomije. Tema je še danes zelo pereča in mnogi Armenci o Turčiji in Turkih ne izbirajo besed.

Armenski spomenik z obilico armenskih simbolov in vzorcev.

Tudi z vzhodno sosedo Azerbajdžanom se Armenci ne razumejo najbolje. Na današnjem ozemlju Azerbajdžana je regija Nagorno-Karabath, kjer prevladujejo Armenci in trdijo, da je to armensko ozemlje. Kopenska meja z Azerbajdžanom je zaprta, a teortično v regijo iz Armenije lahko vstopite. A pozor. Če vstopite v regijo in dobite štampiljko v vaš potni list, vas v Azerbajdžan s tem potnim listom ne bodo spustili, saj tega ozemlja ne priznavajo kot armenskega, temveč kot svojega. Mogoče boste celo pristali v zaporu zaradi ilegalnega prečkanja meje!

Armenska identiteta se lepo kaže tudi skozi druge aspekte, denimo v jeziku in kulinariki. Pisava je zelo drugačna od latinice in je prava umetnina. Razvila se je z začetkom krščanstva pred 1600 leti. Danes je abecedi in njenemu izumitelju v čast postavljenih vseh 39 ogromnih znakov abecede prav pod njihovo najvišjo goro Aragats.

Abeceda je množica variacij u-jev.

V Armeniji se je dobro in poceni. Armenska kulinarika je mešanica turške, ruske, arabske in perzijske kuhinje. To pomeni, da se tu najde vse najboljše od najboljših: od sveže zelenjave (recimo tabuleh) in sadja, odličnega mesa z žara, dolme (zavitki iz vinske trte), juh (recimo hladna jogurtova juha spas) do lavasha (zelo tanek kruh) in lahmachuna (armenska verzija pice). Vse je res zelo zelo dobro!

ARMENSKA NARAVA IN VRHOVI

A kultura in zgodovina in hrana ni vse, kar ponuja Armenija. Narava se tukaj iz gruzijsko zelene prelevi v rjavkasto-peščene tone. Večina Armenije je gorata in hitro se znajdemo nad 2000 m n. v. Nacionalni ponos je gora Aragats, ki se dviga 4090 metrov visoko. Sliši se visoko, a goro osvoji mnogo pohodnikov, saj se je mogoče pripeljati do izhodiščne točke na 3100 metrih. Midva sva se kar vkampirala pri tej izhodiščni točki in s pomočjo gruzijske čače takoj navezala stik z oskrbnikoma bližnje vremenske postaje. Povabila sta naju na obilno večerjo in ogromno alkohola.

Žal žurati nismo mogli dolgo, saj je Darjo zgodaj zjutraj vzel pod pod noge na vrh. Gora ima štiri vrhove, pri čemer je severni vrh najvišji in najtežje osvojljiv. Južni in zahodni vrh sta popolnoma izvedljiva tudi za manj pripravljene pohodnike, a moje koleno žal še ni okrevalo od gruzijskih vzponov. Vrhova je v pičlih 4 urah prepričljivo osvojil Darjo z manjšimi posledicami višinske bolezni.

V poletni vročini je zelo prijalo jezero Sevan na 1900 m n. v., ki s svojo turkizno barvo kar vabi med svoje valove. Nekatere plaže so prav lepe in glede na to, da Armenija nima morja, Armenci tretirajo jezero kot svoje lastno morje.

Tudi Defenderju se lušta ohladitev.

Na severnem delu jezera je hribovito območje z obilico zelenja in samostanov. Obiskala sva denimo Dilijan, jezero Parz in samostan v Goshu. A vse skupaj ni bilo pretirano dih jemajoče. Še najbolj scenska vožnja je bila iz Jerevana proti iranski meji, tik ob meji z Azerbajdžanom. Točno takšna pokrajina se je pojavljala kasneje v Iranu, celo v Tajikistanu.

Tipična armenska pokrajina, ki ostane v spominu za vedno.

Čeprav sva v Armeniji dosti kampirala divje, sva neizmerno uživala v kampih, ki so v tem delu sveta prava redkost. Blizu samostana Garni in Geghard je pogumna Nizozemka ustvarila raj na zemlji ali Camp 3GS.

Dve razkošno opremljeni kuhinji, pravi gril, bazen, sterilno čiste kopalnice, obilo prostora za sprostitev in druženje, skratka … nepozabno. Za ta kamp sva dobila kar tri priporočila in lahko ga samo priporočiva naprej. Tu se sreča ogromno popotnikov in kot strela z jasnega sta tja prišla tudi Slovaka, ki sva ju srečala v Gruziji! Kako prijetno je videti znane obraze 🙂

V smeri juga pa je še en kamp Crossroads, kjer je prav tako senčno, prijetno, ohladitev v bazenu obvezna. Edini neljubi dogodek v kampu je bil, da mi je sicer prijeten kuža ponoči odnesel en sandal, ki ga nikoli več nismo našli 🙁 A tako sem imela dober razlog za nakup novih Ecco sandalov na poletnih razprodajah!

UVOD V JEREVAN

In da ne pozabimo armenske prestolnice, ki jo na vseh fotkah krasi gora Ararat v ozadju (to ni Aragats, temveč najvišja turška gora Ararat!).

Razgled na turško goro Aragat iz Jerevana.

Lociran res blizu Turčije, a iz Turčije nedostopen zaradi prej omenjenih zgodovinskih neprilik. Jerevan je zelo moderen, prijeten in poln dogajanja. Nastanjena sva bila v AirBnB-ju pri super gostiteljici, ki nama je ogromno pomagala. Šla sva na zelo informativen Free Walking Tour, ki se je končal s Pub Crawlom in najboljšim žurom v zadnjih par mesecih!

Party animals. Najboljši party na poti!

Srečala sva Nizozemca s Toyoto Land Cruiser, ki sva ju spoznala že v Gruziji, oddala dokumente za turkmenistansko vizo, skratka Jerevan je bil super. Izpostavim lahko pivnico Dargett Craft Beer, kjer sva uživala v odličnih burgerjih in craft pivih, ki so v teh krajih res redkost. Za prevoz po mestu sva uporabljala mašrutke in taxi aplikacijo GG.

TA NESREČNI DAN ALI KAKO SVA POLOMILA POLOS

Bilo je tako super, da sva po slabem tednu prišla nazaj. A ne po svoji volji, temveč je tako hotel Defender. V smeri proti Iranu sva na off-road cesti do termalnega vrelca Jermuk zlomila polos.

Jermuk je bilo zelo znano letovisčše v sovjetskih časih in še danes je dosti domačih in ruskih turistov. Tudi ena izmed mineralnih voda je polnjena prav tukaj v Jermuku. Prepričal naju je slap Jermuk, ki pada v obliki ženski las, ogledala pa sva si tudi lokalno umetnostno galerijo, kjer so razstavljena dela armenskih umetnikov. Končno sva odpeljala do vročih vrelcev, ki so največja atrakcija in so dostopni samo s 4×4 vozilom. Hja, kakopak, greva! Cesta, če jo smemo tako imenovati, je bila zelo zahtevna, kamnita, prečkala sva kar nekaj potokov. Vkampirala sva se, napela visečo mrežo in se namočila v vrelcu. Ko so že vsi turisti odšli sva prestavila avto, da postaviva avto na raven teren. Ampak, opa! Avto je peljal samo, ko je bil vklopljen diferencial. Kar pomeni, da je deloval samo sprednji pogon. Avto je bil vozen, a z občutno manj moči. Kar malo naju je stisnilo … kako bova prišla ven iz tega? Ali lahko to popraviva v vasi? Kaj če bova morala nazaj v Jerevan? Misli so rojile po glavi vse do zgodnjega jutra, ko sva zaštartala avto in potihem upala, da prideva nazaj do vasi po off-roadu.

Defender naju ni pustil povsem na cedilu, saj sva samo s sprednjim pogonom uspešno premagala off-road in pripeljala do vasi Jermuk. Naj omenim, da je vas sredi ničesar in ko sva vprašala za pomoč v je bil odgovor samo: “O-o. Ploha. Yerevan.” Defender je zgleda neuničljiv, saj sva pripeljala še do 120 km oddaljenega Land Rover servisa v Jerevanu. Tam nama niso mogli dosti pomagati, a naslednji dan so avto razšraufali in ugotovili, da sva dobesedno prelomila polos. To pa niso dobre novice!

Grdo zlomljena polos.

IN KAKO SVA POPRAVILA POLOS?

Na srečo je vodja servisa govoril angleško in smo lahko skupaj stuhtali, katere dele potrebujemo. Če bi jih naročila pri njihovem uradnem dobavitelju, bi dobava trajala 2-4 tedne. Darjo je celo razmišljal, da bi letel v Turčijo k najinemu mehaniku Emretu in prišel nazaj z deli, a cenovno in logistično se je še najbolj splačalo dele naročiti iz Velike Britanije. Za ekspresno dostavo in dele sva plačala ca. 140 evrov, kar je smešno malo. Deli so v Jerevan prispeli v dveh dneh, a tu se je zapletlo na carini.

Razštelan Defender.

Darjo je kot naslovnika napisal kar Land Rover servis (plačnik je bil on kot fizična oseba), saj je hotel, da deli čimprej pridejo na servis. Pri račununjenu pa so predvidevali, da je plačnik pravna oseba (tj. servis) in mora biti plačana carina, zato so paket zadržali. Po klicarjenju na DHL in številnih dezinformacijah sva končno ugotovila, da potrebujeva dopis s strani Land Rover servisa, da paket ni zanje, temveč za Darja. Tega naprej niso hoteli izdati, saj jim ni bilo sploh jasno kaj se dogaja. Po doolgem prepričevanju so dokument izdali in šla sva na carino. Ti so naju poslali na DHL, ti pa spet na carino … skratka. Na koncu sva po uspešno dobila dele in jih peljala direktno do servisa. Kakšno veselje! Še mehaniki so se smejali in delali do poznih ur, da so do naslednjega dne popravili avto. Za servis sva plačala dodatnih 270 evrov. Skupno naju je torej ta nesrečna polos stala ca. 410 evrov, prišteti pa morava še strošek dodatno preživetih dni v Jerevanu, kar znese ca. 500 evrov. Po enem tednu čakanja, obupovanja, klicarjenju, taxi vožnjah in spanju v hostlu sva končno odpeljala Iranu naproti.

Udeleženci Mongol Rallyja vedno impresionirajo.

Celotna izkušnja ni bila najbolj prijetna, a na takšni poti so tudi večje okvare nekaj povsem normalnega. Bilo je kar nekaj stresnih momentov in dobra šola armenskih carinskih upravnih pravil. Sedaj še bolj ceniva tiste mini okvare, ki jih rešiva z najino zalogo rezervnih delov.