Če bi morala izbrati najljubšo državo do sedaj, je to z veliko prednostjo Albanija. Kako nepričakovano naju je posrkala!

Čisto iskreno: kaj veste o Albaniji? Verjetno ful malo, ne? No, midva nisva vedela nič oz. zelo malo. Lonely Planet na borih 10 straneh ni ravno dal pravega občutka, kaj videti in kako. Verjetno je to še en pokazatelj, kako podcenjena in neznana je Albanija. Upam, da bo ta prispevek razbil vsaj nekaj predsodkov in mitov o Albaniji. Tudi midva sva potrebovala mesec dni, da sva dojela to največjo neznanko na Balkanu in jo sestavila v smiselno celoto. Tu je 10 dejstev o Albaniji, najboljše ceste in podrobno o Tirani pa je še v nastajanju 🙂

1: Albanija je bila dolgo izolirana država

O bunkerjih sva prebrala nekaj vnaprej in nisva mogla verjeti, ko sva po nekaj kilometrih že videla prvega na enem hribčku. Vsak vir govori drugače, a v državi naj bi bilo okrog 400.000 bunkerjev, ki so na daleč videti kot ene gobice. So živ odsev enega “temnejših” obdobij albanske zgodovine. Med leti 1941 in 1985 je bila Albanija ena izmed najbolj izoliranih držav na svetu, vladala je diktatura pod vodstvom enega in edinega Enver Hoxha. Takratno Albanijo po izoliranosti in sistemu primerjajo z današnjo Severno Korejo. Država je najprej simpatizirala z drugimi komunističnimi državami, a je Hoxha hitro označil Tita kot “premalo” komunističnega, isto je čez nekaj let očital Stalinu. Edina zaveznica v tem času je bila Kitajska, iz katere so uvažali orožje, vlake in ostalo. Tako so minevala desetletja, ko ljudje niso vedeli, da obstaja zunanji svet, niso poznali ne banan, ne Coca-Cole, avtomobili so bili privilegij ljudi na vodstvenih položajih, medije so manipulirali komunisti in namerno prikazovali, kako slabo živijo ljudje drugod. Recimo iz ZDA so pokazali brezdomce, češ poglejte, kako dobro vam gre tukaj v Albaniji.

• 

• 

Hoxha ni imel zaveznikov, zato je v svoji paranoji dal zgraditi tisoče in tisoče bunkerjev za primer napada na Albanijo. En bunker na 5 prebivalcev. Zase in svoje sodelavce je v bližini Tirane zgradil en gigantki bunker (podobno kot Tito v Konjicu), danes je v njem BunkArt muzej. A sovražnika ni in ni bilo, saj je bila Albanija v resnici dosti manj pomembna kot je mislil Hoxha. Bunkerjev nikoli niso uporabili. Danes so nekateri bunkerji umetniški primerki ali celo AirBnB-ji, večina pa jih propada in klavrno kvari lepo pokrajino.

2: Več Albancev živi izven Albanije kot v Albaniji

Ko je umrl Hoxha, se je država končno odprla, nepripravljeni ljudje pa so naenkrat bili soočeni z zunanjim svetom. Baje so zato Albanci tako slabi vozniki. Nenadoma so dobili avtomobile, izpita ni imel nobeden, a so kar vozili. A v resnici ne vozijo tako grozno kot recimo Črnogorci. Najbolj pogost avto na albanskih cestah je mercedes, tisti tastari nezgrešljiv mercedes. Prav očitno je videti, da se je tukaj vse zgodilo in zgradilo v zadnjih 30 letih. In država se še razvija, gradi se ogromno stavb, cest, resortov, itd. Ogromno Albancev je odšlo v tujino takoj, ko je to bilo mogoče, saj je bila država v razsulu, revna, niso hoteli še enkrat čez vse to. Albanska diaspora je ogromna v Italiji, Turčiji, Švici, Angliji, celo v Sloveniji … v Albaniji živi približno 3 milijone ljudi, izven nje pa kar 7 milijonov! Nekateri se počasi vračajo, saj tudi sami vidijo, da se je iz nekdanje diktature razcvetela nova država, ki nudi nove priložnosti.

• 

• 

3: Turisti so ponekod še vedno čudo

Tudi turisti počasi šele odkrivajo Albanijo in lokalci so še vedno začudeni, ko vidijo turiste. Vedno ti pomahajo, se nasmejijo, te ogovorijo, so radovedni. Albanija je zelo avtentična, ceste so načeloma dobre (infrastruktura je v izgradnji), a še vedno je to raj za overlanderje (o tem več v naslednjem prispevku!). Divje kampiranje je tolerirano, v resnici to pomeni, da lahko divje kampiraš kjerkoli. Večkrat smo tudi pripravili ogenj za druženje in tudi za dat kaj gor. Albanija ponuja ogromno in vsak bo našel nekaj zase. Od turističnih resortov ob morju do visokih gora in morskih plitvin, ki nudijo dom številnim živalskim in rastlinskim vrstam. Verjamem, da bo čez pet let Albanija povsem drugačna, saj se razvija ekstremno hitro. Zato obiščite Albanijo, dokler je še pristna.

• 

• 

Vesela sem, da sva šla čez nekatere pokrajine in vasice, ki turistov niti približno ne poznajo. Recimo v Albanijo sva vstopila čisto na njenem vzhodnem delu pri mestecu Peshkopi. Povsem neturističen del Albanije, ki bolj spominja na Turčijo kot na kaj drugega. Ljudje ti s pogledi dajo vedeti, da turist tu nima dosti za počet. V pekarni sva kruh kupila s pomočjo rok, s pomočjo Google prevajalnika sva nabavila SIM kartico, ki bi naj začela delovati v pol ure. Midva sva tačas že bila v Kukësu in kartica še vedno ni delovala. Ko sva šla na Vodafone, je prišlo do popolne zmede, nihče ni znal angleško, niti Google prevajalnik ni več pomagal. Na koncu je nekdo na telefonu, ki govori angleško in se nama opravičuje in nama zaželi dobrodošlico v Albaniji. Ko sva pri enem oddajniku z lepim razgledom zvečer parkirala, je prišel mimo starejši možakar, ki naju je ogovoril v albanščini. Ne razumemo se, niti Google Translate ni pomagal. Ponudila sva mu viski in dal nama je svojo telefonsko številko. Kar tako.

• 

• 

4: Skenderbeg je nacionalni junak

Albanci svoji državi pravijo Shqipëria (beri: ščiperija), kar dobesedno pomeni dežela orlov. Če pogledate njihovo zastavo, je na krvavo rdeči podlagi res dvoglavi orel. Zastava je še iz časov, ko so se njihov nacionalni junak Skenderbeg (Skender je ime, beg pomeni gospod) in njegova vojska borili proti otomanski okupaciji v 15. stoletju. O Skenderbegu sva slišala že na Kosovem, a tu v Albaniji je res “velik”, saj je ogromno prispeval k oblikovanju albanske nacionalne identitete. Malega Skenderbega so Turki ujeli (pri nas bi mu rekli janičar) in ga vzgojili v odličnega vojskovodjo. A mož ni pozabil svojih korenin. Med kampanijo po Balkanu je dezertiral in se vrnil v Albanijo. Združil je albanska plemena v upor proti Turkom in prvič povezal to področje v enotno Albanijo. Uspelo mu je, a le za 25 let. Nikoli prej in še dolgo potem Albanija ni stala kot samostojna država. Kot tak je Skenderbeg prispodoba boja malega človeka proti velikemu mogočnemu imperiju in tudi vzor takratni razsvetljeni Evropi.

Skenderbeg je bil rojen v kraju Krujë, kjer se dviga mogočni grad z odličnim muzejem. Mestece ima tudi lepo staro čaršijo. Trumi turistov sva se z veseljem umaknila na goro, ki se dviga nad mestom. Teqeja e Sari Salltikut nudi super razgled na Krujë in do nje pelje lepa cesta.

5: Švica, Avstrija, … ne, to je Albanija!

Še zdaj ne morem verjeti, da sva celo govorila o tem, da bi Valbono in albanske Alpe preskočila, saj je bilo do te alpske doline kar nekaj vožnje. A sva šla in izkazalo se je, da je to bila ena boljših odločitev. Cesta od Kukësa do Valbone je ovinkasta in naporna, a vse je pozabljeno, ko so tiste gore, ki jih gledaš od daleč, naenkrat pred tabo kot kakšna stena. V Bajram Curriju sva napolnila zaloge in se po odlični asfaltirani cesti odpeljala v Valbono – osrednjo vasico v albanskih Alpah. Razgledi so bili sanjski, reka Valbona spomni na Sočo, gore na slovenske Alpe! Cesta se konča s parkingom, dalje gre samo še peš.

Dead end je postal srečališče overlanderjev, ki smo se primatrali v to dolino. Kako sva bila vesela, ko sva srečala čisto prave popotnike: belgijski starejši par in Vincenta – odpičenega Nizozemca, ki živi na Švedskem. Takoj smo se zagovorili, izmenjali izkušnje, podelili nasvete. Belgijca sta odpeljala naprej, mi z Vincentom pa smo zakurili ogenj v tej hladni dolini in se zagovorili ob peki hrenovk. Naslednji dan smo šli skupaj do slapa, ki je tudi izvir reke Valbone. V kakšnem toplejšem letnem času lahko v 6 urah prepešačite tudi do vasice Theth na drugi strani gora.

• 

• 

• 

Gore se vijejo čez celo Albanijo in jih zlepa ne zmanjka. Na enem lepših delov albanskih gora, v Nacionalnem parku Llogara, sva se povzpela na Mount Qores na 2018m. Celotna pot je trajala ca. 5 ur, na nekaterih točkah je bil vzpon kar težak. Žal zaradi megle nisva mogla uživati v razgledu na morje in grške otoke, a verjamem, da je poleti izjemno!

• 

• 

• 

6: In povrhu še pridih Italije

Ob Skadarskem jezeru se nahaja eden boljših kampov, v katerih sva bila na tej poti (Lake Shkodra Resort). Koga sva srečala tam? Vincenta seveda. In še mnogo drugih overlanderjev, s katerimi sva se hitro zagovorila. Tam sva se razkomotila, stuširala, naspala in naslednji dan počistila avto in si ogledala Skhoder. To prijetno, živahno mesto krasi utrdba Rozafa (200 LEK ~1.5€), s katere se vidi okoliške gore in reki Drim in Bojano. Mesto izgleda zelo benečansko oz. italijansko, samo ogromna mošeja spomni, da smo v Albaniji.

• 

• 

Prvič ugotoviva, da ogromno ljudi govori italijansko. A saj res, Italija je blizu, hop, samo 200 km prek Jadranskega morja! Do italijanskega Barija in drugih italijanskih mest redno vozi trajekt. Albanija je bila pod italijansko okupacijo in albanske antene so lovile tudi RAI I in RAI II, ki sta bila edini vpogled v civilizacijo v času diktature. Tudi hrana je mešanica turške in italijanske kuhinje. Nabor testnin in olivnega olja v trgovinah je povsem italijanski!

• 

• 

7: Albanci so potomci Ilirov

Dürres ali po slovensko Drač je eno najstarejših albanskih mest, nekaj časa je bil celo prestolnica Albanije, danes pa je pomembno pristanišče. Mesto ni lepo, na čase je v bistvu grdo, a midva sva se vseeno ustavila in si ogledala največji rimski amfiteater na Balkanskem polotoku. Danes je močno uničen, a nekoč je na njem lahko spremljalo gladiatorske bitke kar 20.000 ljudi naenkrat. Čudno je, da je amfiteater ujet v središče tako velikega mesta, a sprehod po njem še vedno da občutek takratne veličine.

Ogledala sva si tudi Appolonio v bližini mesta Fier. Zdilala sva se za vstopnino 300 LEK na osebo (namesto 400 LEK) in si ogledala to naselbino, ki so jo v 6. stoletju pr. n. št. zgradili Grki, v njej pa naj bi bili naseljeni Iliri. Številni trdijo, da so današnji Albanci neposredni potomci Ilirov, ki so na tem območju živeli pred prihodom Rimljanov in Grkov. Ti so to provinco poimenovali Ilirikum. Danes lahko vidimo ostanke foruma, slavoloka zmake, obeliska, teatra, itd., a večino najdb je še vedno pod zemljo in zato nama park ni bil tako všeč.

Najlepši in najbolj ohranjen pa je arheološki park v Butrintu (vstopnina 700 LEK na osebo) čisto na jugu države. Obdan je s kanalom in jezerom, bogate arheološke najdbe so še lepše v objemu zanimive flore in favne tega območja. Sprehod po arheološkem parku traja kakšno uro, a brez problema bi tam preživela tudi cel dan. Tukaj se nahaja res odlično ohranjen rimski amfiteater, ostanki gimnazije, akvedukta, templji, … Na nekdanji akropoli danes stoji grad z lepim muzejem o Butrintu in arheološkimi najdbami.

• 

• 

• 

8: Streljanje ptic je prepovedano šele od leta 2014

Z Vincentom smo se odpeljali do Shëngjina in otoka Kunë, ki je pravzaprav obdan s plitko laguno in kot tak idealen življenjski habitat za številne ptice, kače, rakce, in še kaj smo našli! Vincent je imel s seboj daljnogled in prvič sva lahko opazovala ptice z ekspertom ob strani in dobrim daljnogledom! Bilo je zelo zanimivo, Vincent je ena potujoča enciklopedija. Ob albanski obali se najde kar nekaj nacionalnih parkov in lagun, kjer je mogoče opazovati ptice, denimo Nacionalni park Divjake-Karavasta in drugi. Lov na ptice je bil dovoljen vse do leta 2014 (link). Lov je bil privilegij elite v času Hoxhejeve diktature, ta “dediščina” pa je ostala in ljudje so veselo pokali milijone ptic, ki ob svojih selitvah prečkajo to omočje ali živijo tukaj.

9: Plaže, polotoki, morska hrana

Ob Jadranskem in Jonskem morju se razprostira dolga albanska obala.
Čeprav je plaž ogromno in lahko prav vsak najde košček zase, so si vseeno malo podobne, od Vlorë južno so peščene plaže začeli zastirati ogromni resorti, ki še kar rastejo. A vseeno sva našla pristne plaže, najbolj všeč pa nama je bila težko dostopna Gjipe plaža.

Ob morju se ob podrobnem pogledu na zemljevid pokaže kar nekaj polotočkov, ki so pravzaprav zelo zanimivi, ponavadi so malce skriti, manj obljudeni. S svojimi klifi, izjemno vegetacijo in pristno utrdbo naju je prepričal Kepi i Rodoni. Ko sva ugotovila, da so ti polotočki zelo lepi, sva šla še na polotok Zvërnec v bližini Vlorë. Spektakularno! Vožnja po plaži, lepo vreme, prijazni overlanderji, domačini so ravno piknikovali ob 1. maju.

• 

• 

Morje pomeni tudi obilico morske hrane 🙂 Čeprav je restavracij z morsko hrano povsod ogromno, sva najbolje jedla v Sarandë, in sicer v restavraciji Mare Noustrum Cousine. Noro!

10: Prikupna albanska mesteca

Albanija nima ogromno velikih mest (razen Tirane in Dürresa), veliko več je majhnih mestec. Najbolj slikoviti sta recimo Berat in Gjirokaster, Krujë sem že omenila. Mesta so si nekako podobna po velikosti, vsa imajo turški pridih, hišice ujete v hrib, trdnjavo, … a od vseh nama je bil najbolj všeč Gjirokaster. Mogočen grad je res vreden ogleda, kamnite strehe dajo mestu čisto svoj izgled, pa še najedla sva se tradicionalnih riževih, mesnih in paradižnikovih čuft v tradicionalni restavraciji Odeja. V bližini Gjirokastra se nahaja tudi Blue Eye – izvir pitne vode, ki sega kar 50 metrov globoko.

• 

• 

V bližini Berata velja omeniti vinsko klet Cobo (ja, spet rinem v vinske kleti!). Kar prikazala sva se na vratih in dobila brezplačno kratko vodenje po tej čudoviti kleti in tudi pokušnjo vin. Seveda sva liter rdečega in orehovec kupila za na pot!

Kot rečeno prispevki o Albaniji še sledijo. Medtem se dogaja na pune. Instagram @dalec.si in v živo na najinem blogu!