(Couch)Surfing USA! Za moje prvo potovanje v ZDA sem izbrala Sunshine State oz. Florido in to z zelo dobrim razlogom. 

Namreč tekom moje prakse v Budimpešti sem spoznala Glorio, pol Američanko, pol Madžarko, s katero sem se spoprijateljila in jo večkrat gostila v Sloveniji. Seveda je logično nadaljevanje sledilo. V “land of opportunities” sem se odpravila odpravila – sama. In bilo je neponovljivo, čisto moje. Z dobro mero izjemnih ljudi na poti.

Kar instinktivno sem se lotila iskanja gostiteljev.  In prav ti so ključno zaznamovali moje potovanje, določali njegovo smer in hitrost. Morda za vse, ki CouchSurfinga še ne poznate: gre za spletno platformo, kjer nekomu ponudiš brezplačno prenočitev, a v zameno dobiš izjemne zgodbe, pristne prijatelje, nora doživetja. Moj profil si lahko ogledate tukaj. 

Miami: Daniel, fotograf

Po več kot 10-urnem letu iz Dunaja v Miami, sem pristala v Miamiju in doživela prvi šok. Če ste kdaj mislili, da v ZDA govorijo angleško … žal. Tukaj, no vsaj v Miamiju, so osnove španščine osnova za preživetje. Po Kubancih v času kubanske revolucije so sem prišli vsi možni narodi iz latinske Amerike (Haiti, Honduras, Karibi, Kolumbija, Mehika, …) in Miami naredili za “prestolnico latinske Amerike”. Od 2,5 milijona prebivalcev je kar 70 % hispaničnega rodu. To se čuti na vsakem koraku in vidi v poplesavanju salse na ulicah, odlični mehiški hrani, kubanski kavi, “Little Havana” pa je predel mesta, kjer ne veš točno, ali si na Kubi ali v ZDA. 

V Miamiju me je gostil priseljenec druge vrste. Daniel je bil novinar v Iranu, ki je moral zaradi revolucionarnih idej zapustiti Iran, bil nekaj časa v Turčiji na begu, azil so mu poiskali v ZDA. Danes je uspešen fotograf v MIamiju, ki mi je velikodušno pripravil topel obrok po dolgem potovanju in prebijanju čez nepopisno gnečo na cestah Miamija. Zagovorila sva se o vsem mogočem, bil je čudovit gostitelj. Najbolj cenim njegovo nočno vožnjo na Key Biscayne, od koder je bilo videti nočno veduto Miamija. Je pa Miami mesto plaž, razgaljenih teles, pregrešno dragih avtomobilov, moderne umetnosti (predvsem Wynwood Walls) in mesto izjemnih razsežnosti, priložnosti. Za prevoz sem uporabljala avtobuse, za katere vozni red vse samo google, in Uber, ki je cenejši kot taksi, a še vedno drag.

Miami je tudi odlična izhodiščna točka za obisk nacionalnega parka Everglades, kjer pobližje vidite in spoznate enega najbolj markantnih simbolov Floride – severnoameriškega aligatorja.  Čeprav na prvi pogled zgleda, da je Everglades močvirje, so že indijanci pravilno ugotovili, da gre za zelo zelo zelo počasi premikajočo se reko (poimenovali so jo River of Grass), ki se potem zelo počasi izliva v Mehiški zaliv. Ker sem po ZDA potovala z javnim prevozom, sem morala za obisk parka rezervirati organiziran enodnevni turistični izlet v park, ki je vključeval vožnjo z airboatom (ja, to je tisto, kar vidite v filmih. super hitra zadeva z velikih ventilatorjem zadaj), “gater wrestling” (borbe človeka z aligatorjem, kjer seveda vedno zmaga človek) in prevoz tja in nazaj. Spoznala sem zanimive starejše argentinske gospe, s katerimi smo se imele kar super. Vsekakor vredno ogleda.

Tampa: Kyle, IT-jevec

Po uničujoči nočni vožnji z Greyhoundom v Tampo je sledilo prvo razočaranje. Lonely Planet mesto opisuje kot zanimivo, turistično, lepo. Nič od tega to mesto ni. Podnevi samo poslovneži v blazno dragih oblekah, ponoči brezdomci, mesto duhov. Gostil me je Kyle. Kyle je IT-jevec, ki trenutno s svojo punco potuje po svetu! Bravo, Kyle! Ugodja in luksuza mi na tej CS izkušnji ni primanjkovalo. Kyle me je peljal na večerjo in mi premierno predstavil “valet parking” (jaz sem skoraj klicala 911, ko so mu vzeli ključe od avta in ga odpeljali!) , jaz pa sem mu prijazno zračunala, da njegov ogromen terenec kuri 16L/100km 🙂 Edina stvar, ki je v ZDA res poceni, je bencin. 

Kakorkoli, Tampa je vseeno ponudila nekaj točk, vrednih omembe. Prvi je Tampa Riverwalk – sprehajalna pot speljana na obregih zaliva, ki ponuja kar lepe razglede na obe strani zaliva.  V oči mi je padel Henry B. Plant Museum, ki ga nisem obiskala, a pobližje pogledala, saj izstopa s svojo prefinjenostjo, zgodovinskostjo, medtem ko večinoma Downtowna predstavljajo stolpnice in moderne stavbe. Res impresiven je Tampa Museum of Art, ki je takrat ponujal odpičene primerke konceptualne umetnosti, med drugim predstavitev dela Christa in Jeanne-Claude, katera so nastala prav tukaj na Floridi (recimo Surrounded Islands). Zvečer bližnji Clearwater Beach ponuja super koncerte v živo in res amazing amazing razglede nad Mehiškim zalivom. Seveda vedno z Budweiserjem v roki. 

 Tampa je super izhodiščna točka za pobeg do lepšega, prijaznejšega, v glavnem mega St Petersburga, kamor vas odpelje avtobus za nekaj $ ali Uber za malce več $. St Petersburg s svojo obmorsko lego ob Mehiškem zalivu najbolj spominja na Španijo – morje je toplo, mirno, sočni zahodi so prelepi, pristanišče, kavarnice, … A plaža ni vse, kar to mesto ponuja. Obvezen je obisk Dalijevega muzeja! Dali je med II. svetovno vojno pobegnil v ZDA, kjer so mu številni premožni Američani pomagali, da je ustvarjal in bil že za časa svojega življenja zelo cenjen, s svojim delom pa je zagotovo zaznamoval umetnost, če ne celo vso človeštvo, za zmeraj. Tukaj vidite ene njegovih bolj markantnih del, predvsem pa je viden razvoj od njegovih impresionističnih začetkov do ekspresionizma. In zakaj hudiča je Dali za svojo galerijo izbral ravno St Petersburg? No, jasno, ker je  zelo zelo podoben njegovi rodni Španiji! Vstopnina 24$ se splača (slučajno sem na zemljevidu, ki sem ga dobila mimogrede imela kupon za 5$ popusta!). Čez galerijo sem šla trikrat. Prvič sama, drugič z vodnico, tretjič še enkrat sama. In še bi šla. Že stavba sama je markantna. Zgradili so jo tako, da jo lahko v primeru poplave ali hurikana, ki nad Mehiškim zalivom pogosto divjajo, v nekaj sekundah spremenijo v neprodušno, nedotakljivo kocko. Če pride do vesoljnega potopa, bodo Dalijeve umetnine sigurno edine preživele! 

Ena posebna izkušnja v Tampi je bil javni promet. Nihče nikoli in nikdar ne ve voznega reda, niti kje je avtobusna postaja. Zanašala sem se na google maps in šoferje. En (ponovno) zamujajoči avtobus me je prisilil, da sem odštopala iz predmestja Tampe do avtobusne. Prijazen čistilec greznic je bil edini, ki je dejansko ustavil. Drugače štopa v ZDA ne priporočam ravno, sploh če potujete sami in ste ženska, seveda pa ni nič nemogoče. 

Kyle mi je priporočil obisk Caladesi Islanda, ki ga brez dvoma lahko ocenim kot vrhunec mojega potovanja. Peljal me je do vstopa v ta nacionalni park in Honeymoon Island, ki sem ga v celoti prehodila, nabirala školjke, potem pa odpešačila do mesta, od koder mala ladjica nekajkrat na dan pelje na otoček, kjer je vsega skupaj 20 turistov, na plaži pa morda 3. Prvič kopanje v Mehiškem zalivu – in to sredi decembra! Plaža je za razliko od večine ostalih plaž na Floridi naravna, neskončna. Ves dan v družbi najrazličnejših ptic, zvoka valov in Hemingwayjeve literature. Em, se ne bi človek preselil sem? Zvečer sva s Kylom posedela v luštnem mestecu Dunedin, kjer sem prvič dobila občutek domačnosti in izjemne prijaznosti domačinov.

Orlando: Jeremy, učitelj angleščine

Po še eni čudni Greyhound izkušnji sem naletela na zastrašujoče mesto – Orlando, ki slovi po bližnjem Disney Worldu. Jeremy mi je zabičal, da me gosti samo, če tega slovitega parka – poosebljanja kapitalizma – ne obiščem. Seveda sem preverila za kaj gre in ko sem videla blazne cene vstopnin, sem pritrdila, obenem pa dobila super zanimivega gostitelja, s katerim sem celo zažurala v Orlandu. Še dobro, da je bil Jeremy cool, drugače bi iz Orlanda kar zbežala. Mesto brez duše, res nevarna območja ghettov, praktično nič, kar bi me prepričalo. Jeremy me je peljal na rock koncert, potem pa še v cool diskač v Downtown. Vsekakor je Orlando lepši ponoči kot podnevi. 

Daytona Beach: Stasi, fotografinja

V Orlandu sem se končno srečala z Glorio! Najprej sva obiskali Thornton Park in njenega brata, ki je delal v bližnji galeriji. No, pa zgleda Orlando vseeno malo lepši kot na prvi pogled! V galeriji smo naleteli na zanimivo razstavo s portreti transspolnih oseb. Del razstave, ki jo je urejal Adam, je tudi v bližnjem dih jemajočem hotelu. No, potem sem lonely planet porinila globoko v rukzak in se prepustila Glorijinemu vodenju. Kot ljubiteljica narave me je peljala na eno avtentično izkušnjo. Vožnja s kajaki v Alexander Springs. Ogromno območje močvirij, včasih zelo plitko in nikoli ne veš, ali si z veslom zadel kos lesa ali aligatorja. Ljudje tukaj plavajo v vodi in tu pa tam je v lokalnem časopisju novica, da je kdo tu ostal brez roke ali noge, včasih kdo tudi izgine. Tukaj sem se res bala za življenje, priznam. A je bilo nepozabno! V naravnem okolju sem videla želvo, ki ti brez problema s čeljustmi zlomi roko. Aligatorja. V  gozdu mangrov pa tudi čudovito srno! Gostila naju je Glorijina dobra prijateljica Stasi, ki je zjutraj pripravila čist taprave ameriške palačinke (beri: zmiksala ekstrakt z mlekom) . 

Z Glorijo sem obiskala tudi animal shelter za morske živali (delfine, morske pse, želve) in St. Augustine – najstarejše mesto na območju današnjih ZDA, ki so ga ustanovili španski osvajalci leta 1565. Mesto deluje zelo evropsko, majhne trgovinice, barčki, ročno izdelani spominki … vsekakor pa je destilarna tisto, česar ob obisku tega mesteca ne smete zamuditi. Obiskala sem njeno rodno mestece Flagler Beach, kjer je tale sončni vzhod nad Atlantikom naredil vtis za zmeraj. Ker jaz, nevednica, še nikoli nisem slišala za Walmart, me je peljala tudi tja. Ja. 

Orlando: Adam, kustos 

Iz Flagler Beacha me je odpeljal Glorijin brat, ki me je na zadnjo noč na ameriških tleh tudi gostil. Še me travmatizira iskanje njegove mačke, ki sem jo pomotoma spustila iz hiše, ko sem odhajala ob 4h zjutraj 🙂 Oprosti in hvala! 

Düsseldorf: Alenka, specialna pedagoginja

Na letu nazaj sem prestopala v Düsseldorfu, kjer sem se srečala z Alenko, ki me ni gostila, a mi je delala družbo cele 4 ure čakanja na let za Dunaj. Hvala, Alenka!

---

FAKTI: 

Trajanje potovanja: 10 dni
Let: Dunaj – Düsseldorf – Miami – Düsseldorf – Dunaj (cena povratne karte 420 EUR)
Prevoz: javni transport (bus Greyhound, lokalni in mestni busi), Uber, štop, GoOpti, avto
Spanje: Couchsurfing

SLADKIH 5:

1 prijetno sredozemsko, subtropsko podnebje in čudovite plaže ob Mehiškem zalivu
2 edinstveno rastlinstvo in živalstvo (mangrova, aligatorji, morski psi, močvirja, …)
3 potovanje sama s sabo in poslušanje celotne diskografije Creedence Clearwater Revival, branje Hemingwaya
4 kubanska kava
5 uber in uber vozniki

KISLIH 5:
1 javni promet. ojoj, poraz. obvezno rentat avto. 
2 nevarni predeli mest, za katere popotnik niti ne sluti, kako nevarni so lahko
3 razsežnosti mest in razdalje med mesti
4 nasprotja med bogatimi in revnimi – med tistimi, ki imajo $$$, in tistimi ki nimajo.
5 McDonalds je bojda ameriški, a v ZDA izgleda res slabše kot najslabša menza.