V oktobru in novembru 2022 sva se udeležila relija Budapest-Bamako. 6000 kilometrov po Afriki v 17 dneh.

Čeprav se reli imenuje Budapest-Bamako, je bil njegov končni cilj v Freetownu, glavnem mestu zahodnoafriške države Sierre Leone. Namreč Bamako se nahaja v državi Mali, kjer že od leta 2020 divja državljanska vojna in v državo ni mogoče vstopiti, tudi če bi si to kdo v teh razmerah slučajno želel.

Prijave na reli so bile v avgustu 2021 že zdavnaj zapolnjene, a Darjo je vseeno poskusil in dobila sva mesto v čakalni vrsti, po dveh dneh pa že potrditev prijave. Reli je bil sprva načrtovan za marec 2022, a je bil zaradi covida in zaprtja meja v Maroku prestavljen na oktober 2022. Reli ima nekaj različnih kategorij, odvisno od tega, kaj želiš in česa je sposoben tvoj avto. Midva sva sodelovala v kategoriji 4×4 touring, kar pomeni, da nisva tekmovala na čas oz. točke, sva pa dobila koordinate njihovih poti na dnevnih brifingih. Skupno se je relija udeležilo približno 250 vozil, največ jih je bilo z Madžarske, v manjšini smo bili udeleženci s Slovaške, Litve, Romunije, … iz Slovenije se je relija udeležilo 6 avtomobilov: najin Defender, dva Subaruja Foresterja, ena Toyota Land Cruiser, Ford Ranger in en Volkswagen Passat. Med sabo smo dosti sodelovali in si pomagali, kolikor smo le lahko. Več o tehnikalijah, organizaciji in pripravah bova zapisala v ločenem prispevku – kmalu.

DAN 1-2: Trajekt Genova – Tangier

Uradni začetek relija je bil 21. oktobra 2022 v Budimpešti. Nato je sledil “maraton” do Tangierja v Maroku. Midva sva se odločila, da prihraniva moči in si za pot do Maroka rezervirava trajekt iz Genove, kar je bila res pametna odločitev. Za ceno cca. 700€ sva si prihranila 3200 km vožnje. Na sever Maroka sva priplula v 52 urah in 30 minutah. Plovba je bila zelo prijetna, imela sva celo svojo suito, ki sva jo poimenovala predsedniški apartma. In še super slovensko družbo sva imela. Na trajektu se je že pokazalo, kakšne količine alkohola lahko spijejo Madžari in kako glasni so lahko ob in po tem.

Na trajektu smo že med plovbo dobili štampiljke za vstop in uredili carino. V Tangierju smo preprosto odpeljali s trajekta, najprej dvignili nekaj gotovine, nato pa se odpeljali do uradnega hotela relija. V bližini smo kupili SIM kartico.

Skupaj s Slovenci smo med postankom v Barceloni rezervirali apartma v Tangierju. Ko smo zvečer prispeli do apartmaja, se je izkazalo, da sobe za nas nimajo. Želeli smo iskati dalje, a so bile nastanitve ali predrage ali zasedene. Zato so štirje Slovenci sami našli namestitev, midva pa sva spala na varovanem parkirišču le streljaj od uradnega hotela.

DAN 3: Tangier – Errachidia 673 km

Na prvem jutranjem brifingu sem se šele zavedla, kako ogromen dogodek je ta reli! Prvič smo bili vsi skupaj. Že prvi dan se je nakazala malce nerodna organizacija, saj sistem za nalaganje koordinatnih točk ni deloval – tehnične motnje. Kakorkoli, podali smo se na 670 km dolgo pot proti gorovju Atlas.

Nekje blizu Meknesa sva se ustavila na kosilo in pojedla prvi tagine – tipično maroško jed. Čez kakšno uro smo dosegli prvo zanimivejšo točko, in sicer slap, ki je žal v obdobju po poletju presahnil. Le nekaj deset kilometrov naprej smo v Nacionalnem parku Agelma Azigza prišli do visokogorskega jezera sredi cedrovega gozda. Obisk so nam popestrile še opice, privoščili smo si celo hitro malico na prijetnih gorskih temperaturah.

A kaj ko nismo vedeli, kaj nas še čaka! Cca. 100 km, sicer lepega, a zahtevnega offroada čez drn in strn. Potem pa še cca. 200 km nočne vožnje po asfaltu. Na cilj etape smo prispeli ob 23. uri, pri čemer so preostali Slovenci še morali poiskati prenočitev, midva pa sva se z večino ostalih udeležencev parkirala pred Hotel Riad v Errachidiji. To je bil zaresen dan, ko sva se zavedla, kako dolgi in naporni so afriški kilometri.

DAN 4: Errachidia – Erg Chigaga 634 km

Promet se je v smeri proti Zagori povsem razredčil, še vedno smo videli nekaj gorovja, a sipine so se vedno bolj vztrajno kazale v daljavi. Vožnja je bila res spektakularna. Kar nekaj dopoldanskega offroada smo brez slabe vesti izpustili.

V Zagori sva celo obiskala lokalno tržnico, ki poteka samo ob sredah. Sicer pa je bilo mestece kar precej polno turistov, saj je to super izhodišče za obisk puščave. Privoščila sva si lokalno verzijo pice, napolnila zaloge in se v Mhamidu pridružila Slovencem, s katerimi smo pičili sipinam naproti. Vsi smo uživali v prvih kilometrih po pesku, nakar smo na žalost izbrali “varnejšo” pot in vozili po kamniti utrjeni poti, namesto po čisto pravih sipinah. Nismo hoteli voziti kot norci še v noč tako kot prejšnji dan. V kamp v Erg Chigagi smo prispeli celo še pred sončnim zahodom. Darjo je moral preizkusiti nekaj sipin v varni razdalji od kampa. Vsi smo pojedli svojo večerjo in predebatirali, kako bomo vozili naprej. Lahko rečem, da je bil to eden najljubših dni na poti!

DAN 5: Erg Chigaga – Icht (Guelmim) 548 km

Po jutranjem brifingu in sončnem vzhodu sredi sipin smo ponovno presekali offroad, a tokrat odpeljali le dopoldanski del, ki je bil res čudovit. Dolge, ravne planjave s perfektnim peskom so se vmes prelevile v sipine, ki so jih fantje vozili z veseljem in se kdaj zakopali tudi zanalašč. Vedno smo si hitro pomagali in nadaljevali pot. Še nekaj deset kilometrov peska do glavne ceste. Ker smo bili zelo blizu alžirske meje, smo morali večkrat pokazati “fiche”. Fiche je list papirja z podatki o osebah, avtomobilu in cilju, katerega si pripraviš vnaprej, da ne zgubljaš časa z kontrolami – tako samo predaš listek in pelješ naprej. Ustavili nas niso samo policaji, temveč tudi kamele, ki se niso čisto nič bale naše bližine. Le ko je mimo peljal Defender, so odskočile. Za poslastico nas je še čakalo prvo prečkanje reke na poti. In to sredi puščave! Ni bila grozno globoka, ampak vseeno zanimivo za videt.

Offroad bi lahko še nadaljevali po starih pistah, kjer so vozili rally Dakar, a smo imeli dovolj in zavili na glavno cesto. Sledilo je še približno 250 km zelo vročega asfalta do kampa v Ichtu. Tam sva spila pivo in kavo ter se odločila, da prevoziva še dodatnih 100 km, saj sva vedela, da naju naslednji dan čaka zelo dolga asfaltna etapa do Dakhle.

Na Park4Night sva našla prijeten in majhen lokalni kamp blizu mesta Guelmim. Prav čudovito se je bilo odmakniti od direndaja velike skupine udeležencev v to oazo. Naročila sva večerjo, se stuširala in rezervirala hotel za naslednji dan v Dakhli.

DAN 6: Icht – Dakhla (ship wreck) 627 km

To je bil dan, s katerim sva začela cca. 1000-kilometrsko prečenje Zahodne Sahare. Za ta dan sva si zadala večino poti, cca. 600 km, tako nama je za naslednji dan ostalo le še pičlih 250 km do Dakhle. Najin cilj je bil točka, kjer je mogoče videti dve nasedli ladji ob Atlantskem oceanu.

Končno sva dosegla območje Zahodne Sahare in pogleda na ocean sva bila zelo vesela. Nenavadno je videti, kako puščava preide preko strmega klifa direktno v mogočen ocean. Lokalni ribiči so na klifih lovili ribe, kljub močnemu vetru. Midva pa sva počasi, a vztrajno premagovala kilometre, pri čemer sva spustila offroad po Plage Blanche. Območje je bilo kot že zadnja dva dni puščavsko, cesta in gas. Ustavila sva se v mestu Laayoune, kjer sva za pičlih 2,5 evra dobila eno odlično in obilno maroško jed s kuskusom. Tukaj sva tudi založila hladilnik, saj nikoli ne veš, kje bo naslednja dobra trgovina.

Proti večeru sva dosegla ship wreck, nekaj deset kilometrov južno od Boudourja. Tam smo divje kampirali skupaj s slovensko ekipo iz Toyote Landcruiser. Na območju Zahodne Sahare naj ne bi bilo dovoljeno divje kampirati, saj je območje sicer maroško, a še vedno malo nestabilno. A z lokalnim paznikom smo se potem, ko smo pokazali svoje ficheje, hitro dogovorili, da bomo samo prespali in potem odidemo. Eden lepših večerov, lepših spominov s poti.

DAN 7: Dakhla (ship wreck) – Dakhla 250 km

To naj bi bil dan počitka pred vstopom v “divjo” Mavretanijo. Z lahkoto sva prevozila do Dakhle in s Slovenci smo se hitro organizirali, zapeljali čez postapokaliptično sceno do La Dune Blanche. Dakhla je v bistvu presenetljivo turističen kraj, raj za windsurferje in tudi na sipini je bilo videti kar nekaj turistov (morda lokalcev?). Ogledala sva si tudi maroški tuš, ki nama sredi puščave kljub vsemu ni zgledal prepričljivo.

Sledilo je čakanje v vrsti za covid test, ki so ga izvajali organizatorji, in ga praktično nobeden ni zahteval nikjer. Ampak več o tem in drugih “spodrsljajih” organizatorjev v drugem prispevku. Dakhlo si bova zapomnila predvsem po tem, da je zelo prijetno mesto z znosnim podnebjem, ki je posledica hladnega Kanarskega toka. In še – prvič na poti sva si privoščila čisto pravi insta hipsterski hotel! S slovensko ekipo sva šla jest v čisto pravo restavracijo in še supermarket sva našla.

Le zvečer naju je malo stisnilo, ko sva hotela avto pustiti kar na parkirišču blizu hotela. Lastnik nama je prepovedal, da parkirava na nenadzorovanem parkirišču, odstraniti sva morala tudi vse, kar bi lahko kdo ukradel (podnice, trasharoo, ipd.). Na srečo je bilo vse ok, hotel pa res nekaj, kar si bova zapomnila!

DAN 8: Dakhla – Mavretanija 526 km

Res škoda, a hotel sva zapustila ob 5. uri zjutraj in se še v popolni temi podala na pot proti maroško-mavretanski meji. In izkazalo se je, da niti nisva bila najzgodnejša, ko so ob 9. uri odprli mejni prehod. A vseeno je šlo vse gladko, mislim, da sva čakala samo kakšni dve uri. Tukaj so se organizatorji (morda edinkrat?) res izkazali, saj smo se čez no man’s land v Mavretanijo pripeljali praktično samo s prijaznim zamahom roke.

Vizo smo uredili v bivaku nekaj sto kilometrov, dobesedno sredi puščave. Tam smo tudi lahko zamenjali nekaj evrov v mavretanske uguije po milo rečeno oderuškem tečaju. Nekateri so tudi kupili SIM kartice za pičlih 30 evrov. Sicer pa smo v bivaku večinoma uživali, popravljali avte, se zakopavali v sipine.

DAN 9: Mavretanija bivak – Boutilimit 569 km

Spet brifing in na pot. Tokrat smo se odpravili na offroad s Slovenci in še enim hrvaškim Defenderjem. Scene so bile spet kar neponovljive, vendar je tako kot ponavadi začelo okrog 11. ure neznosno pripekati, sploh nama, ki sva bila edina brez klime. Drugo polovico offroada smo že prvotno želeli izpustiti in ugotovili smo, da je marsikdo ostal vkopan v sipine.

Midva sva šla v smeri proti glavnemu mestu Nouakchott in našla nekakšen “market” na obrobju mesta. Market sva si najbolj zapomnila po še enem prastarem parkiranem mercedesu in gospodu, ki je spal zleknjen na skrinjah v trgovini. Glede na kaos, zaprašene ceste, vročino in utrujenost sva sklenila, da greva direktno v 155 km oddaljen Boutilimit. A tudi tam je bil tako kot v večini Mavretanije en velik nič in pregrešno drag kamp (30€ na noč) s še bolj pregrešno dragim tušem, ki sva si ga kot že večino večerov na poti raje privoščila kar brezplačno ob avtu. Boutilimit, ki bi lahko bil prisrčno lokalno mestece, ni bil popolnoma nič posebnega.

DAN 10: Boutilimit – Saint Louis (Senegal) 339 km

Kot po navadi se je dan začel zgodaj, saj nas je čakalo kar nekaj kilometrov. Po skoraj enem tednu puščave smo se na pot podali v pričakovanju menjave pokrajine – puščavo naj bi počasi krasilo vedno več dreves in obetala se je savana, pa tudi vstop v novo državo Senegal. In res se je pokrajina že po nekaj deset kilometrov spremenila v travnato, vedno več je bilo grmičkov. Darjo je izredno užival v vožnji, saj je lahko dirjal po nizkem, varnem pesku. Za stepo je značilno, da ni ene same poti, temveč ogromno poti, ki pripeljejo na isti cilj, zato smo se s Slovenci zelo hitro porazgubili in vsak udarili svoj tempo, a se potem nekajkrat srečali na poti. Prečkali smo kar nekaj lokalnih vasic, kjer so se naju otroci kar bali, ko sva hotela deliti zvezke in kulice. Bojda je na teh območjih pogosto ugrabljanje otrok, ki jih “preprodajo”.

Smer je vodila do Rossa, kjer sva po zmernih pogajanjih natankala dizel, a mejo smo morali prečkati na 100 km oddaljenem mejnem prehodu, saj bi naj bilo v Rossu ogromno korupcije in problemov. T. i. cesta v izredno slabem stanju je tekla tik ob mavretansko-senegalski meji, čez nacionalni park, kjer sva celo uspela videti krokodila, svinje bradavičarke in ogromno ptic. Proti koncu te ceste sva začela srečevati vedno več udeležencev relija, saj so se združile poti tistih, ki smo šli na offroad in tistih, ki so šli po normalnih cestah. Luknjasta in naporna cesta nas je vse malce ustavila. No, naju je tik pred mejnim prehodom s Senegalom popolnoma ustavilo. Sredi žgočega sonca so nama najprej pomagali neki Madžari, avto je spet vžgal, a samo za 100 metrov. Nato sva popolnoma obstala. Na srečo so mimo šli praktično vsi udeleženci, ki so nama avto pomagali spraviti v senco, le redki pa so nama lahko pomagali zamenjati filter za dizel, ki bi naj bil vzrok najinemu problemu. Ko so mimo pripeljali Slovenci, sva jih prosila, da ostanejo, saj bova morda potrebovala vleko. Namreč mejni prehod se je zaprl ob 18. uri, popoldne pa je ob popravljanju zelo hitro bežalo mimo.

Nekje ob 16. uri smo menjali filter, a avto še vedno ni vžgal, zato so naju Slovenci potegnili do meje, kjer je bil tisti pravi afriški kaos. Ogromno ljudi, kaos, ogromno goljufov, ki bi radi zaslužili … bila sva dehidrirana, lačna, utrujena. Na srečo so se ostali Slovenci spomnili, da bi zaradi izrednih razmer in težav morda lahko preskočili ogromno vrsto in šli hitreje preko. To je bila odlična ideja. Darjo je urejal papirje, jaz sem menjala denar (po slabem tečaju seveda) in kupila SIM kartico (ki kasneje ni delala). Skratka, uspelo se nam je prebiti čez, a ko sem se hotela navigirati do prvega mehanika, sem ugotovila, da nimam telefona. Pozabila sem ga pri gospe, kjer sem menjavala denar, saj ženska ni imela kalkulatorja. To je bil kar največji napad panike v mojem življenju. Odklopili smo vlečno vrv in ekipa me je peljala nazaj na mejni prehod, z obilo panike in malo upanja sem oddirjala do prvega carinika, da mu razložim situacijo. Ta me je pogledal v obupane oči in mi izročil moj telefon!!! V navalu navdušenja sem mu hotela plačati, dati nek denar, saj vem, da v Afriki ni nič “zastonj”. Odklonil je in rekel samo “Don’t worry”. Bog obstaja. In moje srce je v teh nekaj minutah izgubilo nekaj let življenjske dobe.

A dneva in skrbi še ni bilo konec. Po številnih ležečih policajih so naju prijatelji le privlekli do prvega mehanika v predmestu Saint Louisa in naju tam tudi pustili. Vmes se je že stemnilo in vsi smo bili skrajno izčrpani. Ko sva otroke povprašala po mehaniku, se je ta res prikazal. Po nekaj minutah je natrpal Darjota v taksi in se odpravil iskat rezervni del v mesto. Jaz sem ostala sama pri avtu, ki ga je vmes popravljal nek mladenič. Po kakšni uri čakanja sta prišla mehanik in Darjo – inštalirali so ročno pumpo za dizel in tako rešili problem! Avto je dejansko funkcioniral in v popolni temi sva se odpeljala do končne postaje za tisti dan – Zebra bar, ki ga vodi nemški par in je res bil ena neverjetna oaza s pivom. V kampu je bilo prijetno vzdušje, celo stuširali smo se lahko. Skoraj neverjetno. Kakšen dan!

DAN 11: Saint Louis – Tambacounda 644 km

Zjutraj sva kar hitro spakirala in se v želji, da morda celo kje zares popraviva avto, najprej podala do Saint Louisa, kjer sva najprej oprala avto in kupila nekaj zalog hrane. Čakala naju je dolga, vroča pot čez skoraj cel Senegal. Izbrala sva normalne ceste, saj v avto nisva preveč zaupala. Neskončna cesta s številnimi ležečimi policaji, kjer so vedno čakali otroci in vpili na ves glas. Na poti sva prvič videla tudi opičji kruhovec ali baobab, tudi znano kot drevo življenja. Gre za drevesa s tipično odebeljenim deblom, ki jih lahko vidimo v Afriki, na Arabskem polotoku in Avstraliji. Znana so po tem, da v svojem deblu hranijo ogromne količine vode, da preživijo dolga sušna obdobja. Prav tako so njihovi plodovi zelo hranilni in iz njih pripravljajo osvežilen sok.

Tambacounda je prijetno mestece na križišču pomembnih cest in priložnost se je zdela prava, da poskušava popraviti avto. Našla sva super mehanika, ki naju je pospremil v sicer sumljivo ulico, a fantje so popravili staro pumpo za dizel in jo tudi montirali nazaj. V vmesnem času sva kupila še bageto – simbol francoske zgodovine – in odlične lokalne banane po smešni ceni.

Že spet naju je ujela tema, ko sva hotela v bivak in opraviti še kovid test. Test sva opravila v minutki, sva pa ugotovila, da je lokacija bivaka prestavljena na zapuščeno letališče, kjer so nam lokalci pripravili zelo glasno zabavo. Prostor ni bil lep, niti se ni zdel pretirano varen, a ko sva parkirala polek vojaškega spremstva in slovenskih prijateljev, je bilo vse pozabljeno.

DAN 12: Tambacounda – Koundara 198 km

Na mejo z Gvinejo sva se odpravila zgodaj, saj so napovedali gnečo. In res, nekaj časa sva čakala, a vse uredila hitro (z nekaj prisiljeno plačane podkupnine).

Na poti sva prvič v življenju videla ogromno termitnjakov. Te skulpture so višje kot pričakovano in kar neverjetno je, kako zmorejo termiti zgraditi take mojstrovine.

V Koundari sva menjala v gvinejske franke in uspešno kupila SIM kartico, ki je tokrat celo delovala. Do bivaka ni bilo več daleč in ker sva bila zgodnja, sva se oglasila še v lokalni šoli, kjer sva ravnatelju predala večino zvezkov in kulijev. Otroci so dobesedno vreščali in vsi so se hoteli slikati z nama. Šola je bila res prisrčna, majhna, postavljena sredi travnika. Bivak nekaj kilometrov stran je bil eden bolj slikovitih, po dolgem času smo spet videli gore. Do bivaka smo morali prečiti kar globoko vodo. Naj omenim, da je v tej vodi marsikdo končal reli. Domačini so ponovno pripravili šov za nas in si nas skrbno ogledovali. Otroci so se kar udomačili pod našimi mizami. Bil je dober dan.

DAN 13: Koundara – Labe 299 km

Hja, 299 km, to pa je res mala malca! Žal ne v Gvineji, kjer je cestno omrežje zelo slabo, večinoma asfalt z ogromnimi luknjami ali kar blatna cesta z ogromnimi lužami. Je pa pogled na zeleno vegetacijo in hribovje toliko bolj dih jemajoč. Tudi mi smo našli eno čudovito oazo z reko in senco, kjer smo se brez pomisleka okopali.

Na poti v Labe nas je ob cesti pozdravljalo na stotine ljudi – tako odraslih kot otrok. Prispeli smo v zagrajen in varovan bivak, kjer je ponovno bil za nas pripravljen program. Ko sva se podala ven, da kupiva vodo, se nisva zavedala, da naju bodo te stotine ljudi začele oblegati … hitro sva pobegnila nazaj v kamp in uživala v dobri družbi, hladnejšem večeru. Vse bi bilo perfektno, če si le ne bi Darjo prebil prsta na nekem kamnu v temi. Še dobro, da smo v ekipi imeli zdravnika 🙂 Hvala, Rok!

DAN 14: Labe – Kindia 276 km

Spet dan s sicer malo, a bolečimi kilometri, ki so ponovno trajali ves dan. Nisva šla na offroad, a morda bi bilo bolj pametno, če bi. Cesta je bila še slabša kot dan prej. S slovensko ekipo smo vozili skupaj in nekje na poti sem videla, da je v bližini slap in odpeljali smo se do njega. Obvoz sicer ni bil dolg v kilometrih, a nam je vzel kar nekaj časa. Vseeno smo bili veseli, da smo doživeli še kaj razen ceste in bivakov na poti.

V bivak sva spet prispela zelo pozno, skorajda vsi so že bili parkirani in v tem zapuščenem kampu je skoraj zmanjkalo prostora za vse. Kamp je bil tik ob slapu, v katerem smo se lahko celo okopali. Jaz sem kopanje opustila, saj so bili pogledi lokalcev zelo zelo direktni, ko sem se prikazala v kopalkah. Opravila sva še en (nepotreben) kovid test, zvečer smo se družili v lokalnem “baru”, sledila je tista prava džungelska noč z vlago, vročino, trumami komarjev in glasnim generatorjem ob strani.

DAN 15: Kindia – Masiaka 322 km

Ufff, tole bo pa še en dolg, predolg dan! Ker se je reli bližal koncu, sva se odločila tvegati in odpeljati enega zadnjih offroadov. Prečkali smo neštete reke, luže, ogromno improviziranih mostov … no med drugim smo brez problema prečili tudi gvinejsko-leonsko mejo. Nakar smo prispeli do “slavnega” broda, ki ga domačini vlečejo kar na roke. Na brod gre naenkrat samo en avtomobil, ena vožnja pa v eno smer traja 10 min. Kar hitro smo se sprijaznili, da bo čakanje na prečenje dolgo … in nadležno. Namreč v vas ob brodu so pridirjali domačini iz sosednjih vasi in začel se je lov na darove. Zaradi majice, ki jo je podaril nek Litvanec, so se domačini celo stepli. Prav tako mi je v tej vasi ena domačinka ponudila svojega otroka, vsaj tako je se je zdelo. Skratka, na vrsto sva prišla šele ob mraku in s slabimi lučmi na defenderju nadaljevala prečenje rek in luž. Šlo je še kar dobro, dokler nisva hotela obvoziti ene izmed njih in pristala v jarku, in to ornk. V trenutku je bilo okrog cca. 20 domačinov, na srečo pa je za nama pripeljal tudi Madžar, ki je bil pripravljen pomagati. Zelo zelo na tesno je šlo, a Darju je uspelo pripeti vitel na Madžarov avto in se uspešno odvitlal ven. Naj omenim, da je tudi Madžar skoraj ostal notri … in tudi midva sva slišala nenavaden zvok čez nekaj metrov. Ko je Darjo pogledal, kaj je narobe, je videl, da imava okrog kardana ovito ogromno trave. Pri tem si je svetil s telefonom … spet sva po 5 minutah vožnje ugotovila, da telefona ni in da je ostal tam, nekje na cesti v travi. Odpeljala sva nazaj in v trdi temi našla telefon po sami sreči, ko je Darjo stopil nanj. Vmes so naju dohiteli tudi Slovenci in sama sreča je bila, da so bili oni dovolj zbrani in umirjeni, da so peljali pred nama in nama osvetljevali pot naprej. Sicer bi morda nekje parkirala in prespala sredi ničesar, saj sva bila že na smrt utrujena.

Morda 5 km pred bivakom pa sva začela spet slišati nenavaden zvok, ki se je stopnjeval. Ustavila sva in videla, da imava pod havbo ognjemet, zdrizasta zmes olja in hladilne tekočine je pljuskala na plano. Vedela sva, da to ni nedolžna okvara, zato sva Slovence prosila le, da naju potegnejo do najbližje bencinske črpalke, kamor smo prispeli ob 2. uri zjutraj. Varnostnik je povedal, da smeva spati tam in da bodo zjutraj našli mehanika za naju.

DAN 16: Masiaka – Bureh Beach 204 km

V zadnji tapravi dan relija naju je ob 6.00 prebudil varnostnik, ki je povedal, da se morava malce prestaviti zaradi dostopa do črpalke. To sva tudi storila, on pa je šel poiskat mehanika. V vmesnem času sem zamenjala v leonske leone in kupila SIM kartico kar pri prodajalcu bencina oziroma njegovih prijateljih. Kupiti sva morala namreč zelo dosti olja, ki so ga na bencinski na srečo imeli, pa tudi plačati mehanika. Ta je popravljal kar sredi ceste in to z najinim orodjem. Zbudila sva ogromno pozornosti (seveda) in okrog naju je bilo morda 20 ljudi, večina jih je samo opazovala. Mimo so peljali udeleženci Bamaka, tudi Slovenci, večina jih je imela v mislih le še sanjsko plažo in konec relija.

Popravljanje sredi žgočega sonca je trajalo morda 2 ali 3 ure, počil naj bi hladilnik motorja. Nekako je zgledalo, da so za silo popravili hladilnik oz. našli drugo pot za kroženje tekočine, nato je sledila drama s plačilom. Zahtevali so 200 EUR (ogromno za afriške razmere in na pol popravljen avto), ki sva jih tudi dala, nato pa so zahtevali še več. Na silo sva zaprla vsa okna in se hitro odpeljala naprej. A žal po cca. 5 km sva spet imela isti problem. Ustavila sva se ob cesti, vsi udeleženci so že odpeljali mimo, na pomoč nisva mogla računati. Spet nekaj lokalcev, mimo pa se je pripeljal tudi terenec in ustavil, trdil, da je uradni predstavnik relija in da nama lahko pomaga. Kar malo sva bila nejeverna, a ko je ponudil, da naju potegne do ustreznega mehanika, sva kar verjela – druge izbire tudi nisva imela.

Žal se je po 20 km vleke izkazalo, da ustreznega mehanika ni v Waterlooju, pristala sva pri nekem naključnem mehaniku. Darjo je bil na vezi z mehaniki v Sloveniji, dobil je zamisel za popravilo, ki so ga nato izvedli s pomočjo lokalnega mehanika. Po nekaj urah, več različnih scenarijih in številnih klicih sva se strinjala, da naju organizatorji potegnejo do Bureh Beach in ne v Freetown. Tam je prvi mehanik, ki sva ga srečala ob cesti, dejansko pomagal končno usposobiti avto, in deloval je!

Od same sreče in vsega stresa sva po priporočilu drugih Slovencev najela kolibico tik ob obali s čisto pravim tušem, se okopala v morju, zvečer je sledila zabava, army meal in še ena večerja, … skratka le upala sva, da bova naslednji dan res lahko sama končno pripeljala do cilja.

DAN 17: Bureh Beach – Freetown 25 km

Danes nas je čakal samo zelo kratek preprost premik iz plaže do mesta! Kako sva čakala ta dan!!! Po vseh tragedijah in komedijah nama je uspelo v konvoju pripeljati iz Bureh Beacha do Freetowna, do ciljne ravnine ob plaži na Lumley Beach. Čisto zraven sva imela rezervirano tudi sobo v kitajskem kompleksu, ki je bil sicer dobro pozicioniran, a nikakor vreden svoje cene. Blizu sva spet imela Slovence in skupaj smo preživeli marsikateri večer v Freetownu.

FREETOWN IN VRNITEV DOMOV

V Freetownu sva imela 4 dni časa in najina ključna misija je bila: avto prodati, če to ne bi bilo mogoče, pa ga dostaviti na kontejner za transport domov. Avta nama kljub trudu in kljub temu, da so številni udeleženci svoje avte v Freetownu brez problema prodali, žal ni uspelo prodati. Glavna razloga sta bila previsoka cena in dejstvo, da avto nima klime. V retrospektivi je bila napaka, avto bi morala prodati tam, pa četudi za kakšnega tisočaka manj.

Oddajanje avta v prevoz je bil tudi svojevrsten izziv, v pristanišču smo bili vsaj 6ur. Na koncu avtomobila nismo naložili, ker je bil problem z papirji enega drugega avtomobila. Ker sva imela let nazaj že naslednji dan sta nama na pomoč priskočila slovenska ekipa z Ford Rangerjem, kateri so naslednji dan poskrbeli da se je najin Defender naložil v kontejner medtem ko sva midva bila že na poti na letališče.

Iz zahodne afrike nisi doma dokler nisi na letalu, ki leti ven iz Evrope. Ogromno ekip je imelo težave z njihovimi leti, iz letov z enih postankom so hitro nastali 4 leti z konkretnimi zamudami. Midva na srečo sva jo popihala brez težav.

ZAKLJUČEK

Nina: Težka preizkušnja, vesela sem, da sem jo doživela. Ampak nikoli več.
Darjo: Ta tempo je res nor, na koncu si res izmučen, če delaš to vožnjo z starejšim avtomobilom brez klime. Mislim, da je bilo Bamaka dovolj za eno življenje.

Darjo si je čez pol leta premislil…