Spet v azijo? Zakaj pa ne!
Začel bom s podatkom, da tega tripa nisem opravil z Nino, temveč s prijatelji iz bivše službe, prijateljem iz otroštva in dvema prijateljema, s katerima sem se ravno spoznal.
Potovali smo v skupini 7-8 ljudi, kar je bil vsekakor izziv z logističnega vidika usklajevanja mnenj, želja in drugih navad. Omenil bi še aplikacijo za deljenje stroškov SplitWise, brez katere je finančna logistika praktično nemogoča v večjih skupinah. Pa še na koncu izleta dobiš okvirno številko koliko si zapravil.
Dan 0-1:
Kot vsak izlet z letalom se je tudi ta začel z nadležno dolgim transportom, ki se nikoli ne bom navadil ali vzljubil. GoOpti do Zagreba, od tam let v Doho (Qatar), ultra-hiter prestop in že letimo proti Bangkoku z nadpovprečno udobnim Airbus A388, odlična hrana in 4 močni gin-toniki let prijetno skrajšajo. V Bangkoku pristanem zgodaj zjutraj – še pred sončnim vzhodom. Najcenejša opcija za transport, ki ne vključuje pregovarjanja s taksisti je avtobus S1, direkt z letališča do tja za pičlih 60 bahtov. Omeniti je vredno, da začne z vožnjo ob 5.00. Prispemo na Khao San Road – najbolj turistična ulica v Bangkoku, kjer ob tej uri nič ne dogaja. Premaknemo se do Everyday Hostel-a, kjer pustimo prtljago in opazujemo veverice, ki se pogumno plazijo po električnem kablovju. Z željo po zajtrku se odpravimo nazaj proti Khao San, najkrajša pot nas vodi čez vedno ožjo ulico, na koncu katere se pojavi “boss” – velika podgana, ki se je bolj prestrašila nas kot mi nje. Jaz niti nisem začuden, navajen sem (ne)higiene jugovzhodne Azije, za nekatere v naši družbi je bila pa to prva izkušnja z Bangkokom. Prvotni šok v družbi ni pustil zaupanja v higienske razmere, zato se na zajtrk odpravijo kar v Burger King, meni je pa do eksperimentiranja, zato nas nekaj gre na juho z nudli – preveč je pekoča za 7. uro zjutraj!
Kot vsak izlet z letalom se je tudi ta začel z nadležno dolgim transportom, ki se nikoli ne bom navadil ali vzljubil. GoOpti do Zagreba, od tam let v Doho (Qatar), ultra-hiter prestop in že letimo proti Bangkoku z nadpovprečno udobnim Airbus A388, odlična hrana in 4 močni gin-toniki let prijetno skrajšajo. V Bangkoku pristanem zgodaj zjutraj – še pred sončnim vzhodom. Najcenejša opcija za transport, ki ne vključuje pregovarjanja s taksisti je avtobus S1, direkt z letališča do tja za pičlih 60 bahtov. Omeniti je vredno, da začne z vožnjo ob 5.00. Prispemo na Khao San Road – najbolj turistična ulica v Bangkoku, kjer ob tej uri nič ne dogaja. Premaknemo se do Everyday Hostel-a, kjer pustimo prtljago in opazujemo veverice, ki se pogumno plazijo po električnem kablovju. Z željo po zajtrku se odpravimo nazaj proti Khao San, najkrajša pot nas vodi čez vedno ožjo ulico, na koncu katere se pojavi “boss” – velika podgana, ki se je bolj prestrašila nas kot mi nje. Jaz niti nisem začuden, navajen sem (ne)higiene jugovzhodne Azije, za nekatere v naši družbi je bila pa to prva izkušnja z Bangkokom. Prvotni šok v družbi ni pustil zaupanja v higienske razmere, zato se na zajtrk odpravijo kar v Burger King, meni je pa do eksperimentiranja, zato nas nekaj gre na juho z nudli – preveč je pekoča za 7. uro zjutraj!
Ker sem bil v Bangkoku 3 mesece nazaj, se javim za improviziranega vodiča po nekaj bližnjih znamenitostih. Najprej se z oranžno ladjico (imejte nekaj potrpljenja in se izognite modrim turističnim ladjicam, katere so 8x dražje kot identične ostale) odpravimo od Khao Sana proti Grand Palace. Ko sem bil tukaj nazadnje je bila zaprta, tokrat pa je tako polna kitajskih turistov. Da bi dal 500 bahtov (PREVEČ!) za ogled notranjosti v kitajskem vlakcu turistov mi niti na pamet ne pade. Vseeno pa si na hitro ogledamo park pred palačo. Pot nadaljujemo peš do Wat Pho-ja, tale tempelj je zelo prijeten in priporočam ogled, tudi turistov je dosti manj. Temperature se v popoldnevu dvignejo na neznosne, s tuk-tuki se podamo nazaj do Khao Sana, kjer družbo peljem v SuperFlow. Z Nino sva tukaj v zadnje maznila odličen Tom Yam, tokrat pa jem Pad Thai. Hostel je zdaj že uredil sobe, tako da se brez obotavljanja spravimo v postelje in zaspimo do večera, pot pač terja svoj davek. Zvečer se odpravimo ven, najprej v ulico preko ceste od Khao San, ki ima zelo prijeten vibe. Odločimo se za bar Mademe Musur, kjer smo dogovorjeni še z dvema kolegoma iz Slovenije, ki sta tudi ravnokar prispela v Bangkok. Žur se nadaljuje z bucketi alkohola na ulici, ki se ponoči spremeni v disko na prostem – to je nekaj, kar je treba videt.
Dan 2: Končno Kambodža:
V hostlu se dogovorimo za popoldanski prevoz na DMK letališče (450 bahtov na avto), do takrat imamo pa še cel dan, ampak zjebani kot smo od prejšnega dneva. Vzamemo si ga bolj na izi. V blizini Madame Musur bara je ena kul restavracija, kjer jem Panang Curry (razlikuje se od klasičnega curryja, po tem da vsebuje zmlete arašide). Čeprav je porcija bila majhna, je to bil verjetno najboljši curry tega potovanja. Ponovno se vrnemo v SuperFlow, kjer naročimo en stolp piva in odigramo dve rundi biljarda, počasi bo že čas za letališče, ampak že doma sem si obljubil, da Bangkoka ne zapustim brez masaže. Na poti do hostla najprej vzamem svež pasijonkin sok (moj najljubši sadež) in iščem pristen ne-preveč-turističen salon. V isti ulici, kjer se nahaja hostel, najdem primernega – Thavorn Thai Traditional Massage – poceni (200baht/5eur za 1 uro) in zelo je prijeten od znotraj. Masaža je amazing, se boljša kot zadnjič v Chiang Mai-u. Tukaj gospa celo hodi po meni, na žalost pa zaključiva 10 min prej, saj se mi mudi na prevoz. Prevoz traja več kot uro in pol zaradi klasicnega bangkokškega rush-houra. AirAsia let je precej obupen, ampak hvala bogu kratek. Na letalu izpolnimo imigracijske papirje in za 20 dolarjev vsi brez problemov dobimo turistično vizo.
Znašli smo se v prestolnici Kambodže – mesto Phnom Phen, ki nam takoj da vedeti, da to ni več Tajska. V večernih urah ni dosti prometa, mesto je na prvi pogled zelo turobno, prometni predpisi pa tudi ne obstajajo več. Prispemo v Dynsey Flashpacker Hostel – srednja žalost, a za dva dni bo ok. Odpravimo se ven na bližnjo ulico, kjer se počutim malce preveč pogumnega in naročim sumljiv street-food – pravijo, da je piščanec. Prvi kos dam v usta.. zvečim en čas – čudno je… pljunem ven in vse skupaj odložim v smeti. Ni imelo okusa, ne teksture po piščancu, pa še dobro ni bilo – ne bi bruhal že prvi dan. Sprehodimo se do riversida, kjer vse bare že zapirajo (ura je polnoč), ampak končno najdemo ulico z dogajanjem. Zelo hitro nam je jasno zakaj – red-district! Vseeno se ustavimo na pivu v baru, ki zgleda se najbolj normalno. Potem pa imam hitro zadosti in se odpravim sam peš proti hostlu. Na poti se ustavim v trgovini, kjer si kupim nekaj vode in flossy pork crackers (amazing), po poti do hostla pa opazujem ljudi, ki spijo v tuk-tukih ob ulici – nekaj, kar ne vidis tako pogosto na Tajskem. Kasneje sem izvedel, da so to pogosto ljudje z podeželja, ki v turistični sezoni pridejo v mesto po želji za zaslužek, spijo pa kar na cesti. V postelji poklicem Nino in splaniram prihodnji dan.
Dan 3: Grozote Phnom Phena
Danes začenjam sam, drugi niso izrazili posebne želje se zbuditi zgodaj, jaz pa imam velike načrte, če imam le en dan v mestu, ga bom izkoristil. Začnem s sprehodom proti Grand Palace, en ovinek pred palačo me ustavi en baje-tuktuk-voznik, ki mi pokaže v vodiču, da piše, da je palača ravno zaprta od 10-12ih pa da me on pelje nekam na drug konec mesta pogledat opice raje. Na te fore ne padam, v vodiču sem opazil ceno vstopa v palačo, ki je za 2 dolarja nižja kot sem bral na netu, kar mi še bolj vzbudi sum. Vseeno grem peš do palače, katera – surprise! – je odprta. Vstopnina je previsoka, a v Phnom Phenu ni preveč stvari za videt, tako da plačam $8 in si vzamem pol ure za sprehod po njej. Vedno je zanimivo videti, kako drugačna so ta mesta, ko stopiš v tempelj ali eno ulico mimo – žalostno. Sprehodim se čez bližnje parke in najdem si zajtrk v Joma. Nekaj novega – breakfast burrito z ‘pico de gallo’ solato v Kambodži, ful dobro. Zrihtam si moto-taxi (to pomeni, da ustaviš naključnega motorista na ulici, mu poveš kam bi šel, potem se s prsti zmeniš, koliko mu plačaš, da te do tja pelje in gresta) – edinstvena in nevarna izkušnja – fajn, če dobiš čelado. Pol ure vožnje – v tem času sem videl gole otroke na ulicah in Lamborghini Avantadorja na cesti… fak.. Kere družbene razlike. Prispem do famoznih Killing Fields-ov. Kraj pušča v meni podobne spomine kot Dachau – en tistih kotičkov na zemlji, ki ne bi smel obstajati. Imajo odlične avdio-vodiče, ki ti od začetka do konca dvournega ogleda rosijo očesa. Bizarno je poslušati grozote, ki so se dogajale, obenem pa se sprehajati po lepi naravi, ko človeške kosti gledajo ven iz zemlje. Reset rabim!
Izven centra genocida si privoščim tradicionalni Amok in kokakolo, za prevoz nazaj pa dobim mlado druščino popotnikov, ki se podajajo ravno proti centru in si delim stroške prevoza z njimi. Pridem do Ruske tržnice, kjer ob cesti prosim prodajalca radio-komunikacijske opreme za wi-fi geslo in tako se dogovorim s prijatelji, da se ponovno združimo. Ruska tržnica je prostor, kjer prodajajo vse, kar si lahko zamisliš, od pralnih strojev do prašičjih glav, najbolj pa fascinirajo trgovine z materialom za popravilo motorjev. Naslednja postaja je S-21, šola, ki je bila spremenjena v politični zapor in prostor za “zasliševanja” zapornikov. Spet dobri avdio-vodič in spet solze na očeh. Sedaj smo celotna druščina zbrana in gremo do obale (izliv reke v Mekong), kjer praznujejo nekakšen festival. Kot del obreda spuščajo vrabce na ‘svobodo’ – vrabce, ki so celo življenje preživeli v kletki in po 50 preletenih metrih omahnejo v smrt – asfalt ali reko. Res ne razumem! Sonce zahaja, zato se nam zalušta roof-top bar, gremo v bližnji Le Moon, kjer se hitro zatakne – dobesedno. Ostanemo v dvigalu, ki se je pokvarilo ko je naredilo pol metra. Klemen po vzoru Gordon Freemana ugotovi, kako se na silo odprejo vrata in zlezemo ven, saj zaposleni tam nimajo pojma, kaj narediti. Gremo po stopnicah in spijemo koktejle ob razgledu na reko in živahen večerni utrip mesta. Za večerjo jem kmerski curry, po nekaj pivih se spet vračamo v hostel, ne pozabim na pit-stop v trgovini, kjer spet vzamem flossy-pork krekerje.
Dan 4: Gremo na morje
Zbudimo se ob 8:30, pojemo zajtrk in že nas čaka dogovorjen prevoz do Sihanoukvilla, obalnega mesta 150 km oddaljenega od Phnom Phena. Voznik je celo prinesel pivo, ki smo si ga izpogajali v ceno prevoza! Vožnja je trajala mukotrpnih 5 in pol ur, vročina, gužva, slaba klima, slabe ceste.. vse! Vozimo pa se z kitajskim kombijem, na katerem so zamenjani logotipi, tako da izgleda kao Mercedes. Hostel (Jurassic Garden), ki smo ga rezervirali, se nahaja na Otres Beach. Na žalost je hostel, razen lokacije, pod pričakovanji. Sprehodimo se po plaži, malce polenarimo, spijemo spet kakšno pivo, se vržemo v morje! Zvečer se podamo v center Sihanoukvilla na večerjo, odločimo se za @home restavracijo z odlicnimi TripAdvisor ocenami. Jem ribji Tom Yum, dober, ampak neklasičen. Kasneje spijemo še nekaj piv na peščeni obali, kjer se okoli preganjajo otroci in bi na vse načine radi gledali spidermana na YouTube. Za pot nazaj izberemo tuk-tuk, ki noče pognati, naša dva dežurna mehanika, ga probata popravit – a brez orodja ne gre. Najdemo drug prevoz.
Dan 5: Ojoj
Ob 5:30 letim na WC, bruham. Odlicno – zastrupitev! Večino dneva preležim v hostlu, okoli kosila grem malce na obalo pogledat prijatelje, se zmeraj se počutim zanič. V hostlu pogledam Big Little Lies sezono do konca na telefonu. Se nekaj bruhanja vmes, a z vsako uro se počutim bolje in zvečer sem že skoraj vredu.
Dan 6: Jet Ski bananza
Woo, počutim se dobro, gremo na plažo v najljubši bar Papa Pippo, odlične pice in hlajene kokose imajo. Po plaži se sprehajajo tete, ki na glavi nosijo pečene škampe, vzamemo jih eno porcijo. Za nekoga, ki je prejšnji dan cel preživel v postelji zaradi zastrupitve je to kar pogumna izbira! Ful so dobri, nikoli nisem še takšnih jedel! Rentamo 3 vodne skuterje za eno uro, sploh ni poceni, a jih obožujem. Zapelješ se lahko v bližino manjših otokov – izgledajo kot sanjski privatni otočki. Vseeno skrb zbuja količina plastičnih smeti, ki se nahaja na odprtem morju. Sprobam dva različna skuterja, enega večjega in močnejšega, potem pa se manjšega okretnejšega. Oba sta zabavna, iz malega me vrže v morje, ker ob prehodu iz enega na druge nisem pričakoval takšne razlike – na srečo brez poškodb. Na obali kupimo povratne vozovnice za speed-boat do Koh Rong otoka za $19, kamor se odpravljamo naslednji dan.
Zvečer se spet odpravimo proti centru. Ob neprometni cesti probamo dobiti tuk-tuk prevoz – po 15 minutah čakanja nam ustavi možakar z družino. Žena z otroci gredo ven in bodo ob cesti počakali da se vrne (vsaj 40 minut) – malce imam slabe vesti, a vseeno bo zaslužil, da jih nahrani za nakaj dni. V centru gremo na večerjo v Monkey Republic, western pub, kjer jim ni še jasno da predjed prineseš pred glavno jedjo, ampak hrana je super – jem file barakude. Noč zaključimo v istem baru kot dva dni prej.
Dan 7: Na videz rajski otok
Zbudim se nenormalno zjutraj – že ob 8.40! Haha! Danes gremo na Koh Rong – otok na začetku razvoja turizma. Le dve leti nazaj je dobil stalno elektriko, cest in prevoznih sredstev razen ladij še ni, takšna stopnja razvitosti infrastrukture ima pa tudi svoje slabe strani – kanalizacija gre direktno v morje in otok je v zadnjih letih znan po otoški-bolezni, za katero zboli kar nekaj turistov. Nekaj podobnega kot sem jaz imel pred nekaj dnevi. Za ta otok se je treba pripraviti, bankomatov ni, zato dvignemo vsi nekaj denarja na bankomatih, na pomolu pa kupim nekaj svežega sadja (dragon-fruit in banane)! Vožnja s hitrim čolnom traja 40 minut in je presenetljivo udobna. Na otoku spimo v fantastičnih Tree House Bungalows, imajo hiške na drevesih in tleh, niso poceni, ampak sobe so odlične, naš ima celo visečo mrežo, v kateri pošljem par slik Nini in sestri, ki doma uživata v službi. Kopat se gremo na 4K beach (2km dolga plaža), ki je zadosti oddaljena od nastanitev, da je morje čistejše. Lokacija je rajska.
Dan 8: Čez greben
Sončni vzhod direktno v okno bungalova ob 7ih zjutraj, vstanemo ob 7:30 in se pripravimo na pohod. Pot nas vodi najprej 15 min do mesta, kjer oddam vrečko z umazanimi cunjami v pranje in nakupimo primerno količino vode in prigrizkov za pot. V mestu vprašamo za smer čez greben na drugo stran otoka, vzpon je kratek in preprost, na vrhu nas pot vodi skozi džunglo. Tukaj prvič v življenju vidim rasti ananas. Pot vodi do Windy Rock-a, prelom grebena na drugo stran, spust je težji, a zabaven. Na vznožju pridemo do 7 kilometrov dolge peščene plaže. Amazing razgled, a vseeno dosti plastike napravljene na obalo. Vržem se v morje in spočijemo se na peščeni obali. Potem se odpravimo in prehodimo v eni uri 4 kilometre po mivki in vročem soncu do Coconut Boulevard Resorta, ko imamo zadosti, vse že glava boli od sončarice. Bar ima super vibe, počutiš se kot da si na koncu sveta in vseeno ti je za vse, kar se dogaja okrog. V baru odigramo rundo taroka in se nahranimo – svež ananasov sok mi bo ostal kar še nekaj časa v spominu. Nato z Klemnom rentava kajak in se malce razgibava ob razgledih na sončnih zahod.
Dan 9: Iz bungalova v šotor
Selitveni dan, ker v bungalovih ni bilo možnosti podaljšati rezervacije, sem nekaj dni prej rezerviral še dva ekstra dneva prenočišča na otoku. Izbire praktično ni bilo, ampak na srečo sta bila prosta še dva šotora na 4K beach – Reef on the Beach. Imajo več velikih šotorov, ki so postavljeni direktno na plaži – šotori čez dan zaradi vročine niso primerni za uporabo, ampak itak nisem navajen uporabljati prenočišča čez dan. Otok ima vse kapacitete zapolnjene, tako da tudi tej šotori se oddajajo po ne-preveč ugodni ceni $50 na dan za dva. Druščina se ta dan tudi razpolovi. Nekaj jih že odhaja proti Siem Reapu, kjer se bomo srečali ponovno čez nekaj dni. Preostanek dneva ostane za relaksiranje, v večerni čas si pa krajšamo z igranjem Jenge. Fajn je. Ta otok ti res da občutek, da bi brez hitrega modernega načina življenja bilo marsikaj boljše.
Dan 10: Plankton je zakon
Dopoldne igramo tarok, popoldne pa nas čaka boat-trip po “atrakcijah” otoka. Ladja zamuja že klasičnih kambodžskih 30 minut in seveda nabašejo preveč ljudi na en čoln. Ko ena turistka vpraša, če bo sploh mogoče, da se vsi zbašemo na čoln, vodič v smehu samo reče “Of course, this is Cambodia!”. Najprej nas odpeljejo ne daleč stran na snorkling, vsakemu dajo obrabljeno masko in poženemo se v morje. Življenja pod vodo je dosti, a ne pretirano – vidim korale, ogromne ježke in jate rib. Pot nadaljujemo proti dolgi plaži, na obljubljeno ribarjenje organizatorji “pozabijo” – verjetno zaradi začetne zamude. Na plaži pričakamo spektakularen sončni zahod in na čolnu nas pogostijo z obupnim žarom. Čaka pa nas še zadnji del dneva, to je plavanje z svetlečim plankotonom! Čoln se ustavi sredi zaliva – dober kilometer od plaže, ugasnejo vse luči, mi se pa podamo z maskami spet v črno morje. Ko se oči privadijo na temo zagledam nekaj magičnega! Ob rokah in nogah v vodi se pojavijo svetleči mikro delci, ki se odzivajo na vse premike. Bolj kot zamahnem, svetlejši postanejo. Narava 4+, organizacija šus! (Three Brothers Boat)
Dan 11: Ščurki plešejo
Sonce me zbudi v šotoru ob 8.30, danes bom naredil nekaj, kar sem si želel odkar sem prišel v ta šotor. Navsedaznje je zadnji dan na otoku. Vstanem iz postelje, gate dol, kopalke gor, odprem zadrgo in se poženem direkt v morje! Pa še hladna voda je, amazing! V baru ga hengamo ob remiju in dobri hrani do dveh, nekajkrat se grem še vrečt v morje. Danes je dan malce slabši za Klemna, ki je obležal z podobnimi simptomi kot jaz teden nazaj. Zato gresta s punco do pristanišča z boat-taksijem, medtem ko se z Martinom podava peš. 30 minut hoje po mivki in džungli z 10kg opreme na hrbtu … v bistvu je šlo dosti lažje kot sem pričakoval. A to, da smo 15 min pred odhodom ladje na pomolu nima nobenga pomena, kajti ladja zamuja še dodatnih 30 minut. Ampak to je še bilo dobro, Martin je šel z drugo ladjo, ki je zamujala 90 minut. Spet smo v Sihanoukvillu. Jest gremo v Benetton na grško hrano, kjer jem odličen krožnik z falaflom, pijem pa ananasov shake. Spimo v hostlu Monkey Republic, kjer plačamo za sobo $14 za vse štiri, poleg tega pa dobimo še free beer kupončke za vsakega. Večer preživimo ob taroku, družbo pa nam delajo ščurki, ki plešejo po tleh okoli nog. Ko se jih nabere preveč, gremo raje spat!
Dan 12: Gostoljubni Siem Reap
Še en tranzitni dan. Zajtrkujemo v hostlu in vzamemo tuk-tuk do letališča, kjer več časa porabimo na check-inu in security checku kot traja let (30min). Prispemo v Siem Reap, verjetno najbolj turistično mesto Kambodže. Na letališču nas pričaka tuk-tuk voznik z listom “Darjo”, kajti hostel je ponujal zastonj prevoz z letališča do lokacije. Preden sploh stopimo na tuk-tuk nam že hočejo prodati celodnevni izlet po templjih, saj vedo, imajo za turiste, ki že prispejo v mesto, dosti slabše pogajalsko izhodišče (vsi ponujajo isto). Prijazno jih zavrnemo in peljejo nas do Pub Hostla v samem centru mesta. Z druščino, s katero smo se razšli na otoku, se dobimo v baru Crane (super ambient in ljudje, ampak cene so malce navite). Skupaj gremo na večerjo v The Crocodile River Bistro – na tem koraku je potrebno omeniti, da se nam je tukaj priključil še en član v družbo. V Siem Riepu ima službo in tukaj preživi večji del leta. Lokacije, ki jih obiskujemo so večinoma njegova priporočila. V tej restavraciji ponujajo odlične dunajske zrezke, sam jem škampe v pekoči omaki. Po večerji se odpeljemo do riževih polj, kjer na žalost zamudimo sončni zahod. Ampak vseeno se vležemo v viseče mreže in uživamo ob pivu. Ko se vrnemo v mestu se podamo na hitro na night-market s ciljem, da dobimo tuk-tuk voznika za templje. Izpogajamo si ceno $18, cene se vrtijo od $15-25.
Dan 13: Angkor what?
Budilka zazvoni ob 4.15, saj hočemo biti že ob sončnem vzhodu ob templjih. Čez nekaj minut se pojavi tuk-tuk pred hostlom in odpelje nas do ticket-offica, ki ni v bližini templjev. Že tukaj je ogromno gužve. Odpeljemo se do vhoda in nato nas čaka nočni sprehod skozi templje proti točki, kjer se pričakuje sončni vzhod. Ko se začne svetliti, končno zagledamo silhueto najmogočnejšega templja na zemlji – Angkor Wat. Sam sončni vzhod ni bil kaj spektakularen (slabo vreme), a jutranjo izkušnjo bi priporočil vsakemu. Sledi sprehod po templju. Ljudi je ogromno, a se nekako razporedijo, tako da vseeno dobi vsak svoj kotiček. Po uri sprehajanja se podamo nazaj proti tuk-tuku, vmes uzremo še opice, ki brskajo po smeteh za ostanki.
Peljemo se do naslednjega templja – Wat Bayon. Tempelj je majhen v primerjavi z mogočnim Angkorjem, a vseeno ima svoj čar, saj ga krasi nešteto kamnitih obrazov. Za malico si kupim zeleni mango z čili omako – odlična kombinacija, zeleni mango pa ni sladek. Je bolj drugačne kisle sorte. Naslednja lokacija je tempelj znan po filmu Tomb Raider – Angelinino skakanje po templju je dvignilo ta tempelj v sam vrh turističnih atrakcij Kambodže. Kar ima na žalost več minusov kot plusov. Tempelj je tako zaželjena atrakcija med kitajskimi turisti, da se po njem praktično ni mogoče normalno sprehajati zaradi mase ljudi. Vseeno je pa tempelj Ta Prohm arhitekturno čudo, ki ga je narava izpopolnila tekom tisočletja z obraščajočimi drevesi. Čaka nas še en tempelj, ampak počasi imamo že zadosti vročine in templjev, zato si ga na hitro ogledamo in se vračamo v mesto. Popoldanski spanec, nato večerja na Pub Streetu v piceriji Il Forno – odlične pice, a dražje kot v Sloveniji. Spijemo še nekaj pijač na zloglasnem Pub Streetu, polnem dogajanja, za vsakim vogalom ti ponujajo drogo ali druge popestritve noči – hja, tako je na divjem zahodu oz. vzhodu.
sdr
Dan 14: S kriptovalutami v restavracijo
Danes dneva nimamo načrtovanega. V postelji pogledam na internetu, kaj se splača pogledati in ni drago. Nato se trije odpravimo na sprehod po mestu, najprej v galerijo McDermonta, znanega fotografa, ki je obiskal templje še pred prihodom masovnega turizma. Ogled galerije je zastonj. Nato se po poti ustavimo v Hard Rock Cafeju – moj prvi! Zanimiv koncept, a ga lahko vidite kjerkoli po svetu. Sprehodimo se v Alley West ulico, ki naj bi bila med lepšimi v mestu, a ni nekaj posebnega. Vseeno je dosti fajn barčkov, kjer se v enemu ustavimo. Nadaljujemo z obiskom stare tržnice (Old Market). Tržnice v Kambodži so se mi že začele ponavljati, povsod vidiš iste stvari, a vedno je zanimivo za nekaj minut. Nato probam v bližnji restavraciji anansov curry, zanimivega okusa. Ne morem se odločiti, če mi je všeč ali ne.
Cela druščina se ponovno zberemo v baru Crane, kjer se odločimo, da probamo priti do bližnjega jezera z motorji. Rentam 125cc skuter za $9/dan. Jezero Tonle Sap je dobrih 20 kilometrov oddaljeno od mesta, klasičen način do jezera je z čolnom, za katerega hočejo $20 po osebi, kar je definitivno predrago. Po makadamski cesti z motorji se probamo približati jezeru. Vozimo skozi barakarska naselja, kjer smo hitro mi postali glavna atrakcija, otroci tekajo za nami. Do jezera ne pridemo, saj cesta ni več prevozna. Za trenutek obstanemo in se zazremo v razmere, v katerih tukaj ljudje preživijo, čista beda. Na stojnici bližnje hiše kupimo nekaj malenkosti in jim pustimo še nekaj drobiža. Za nas ta količina ne pomeni praktično nič, za njih pa ogromno.
Za večerjo se odpravimo v lokacijo na robu mesta Maom. Lokacijo sem izbral, ker je ena redkih lokacij v državi, ki sprejema plačila s kriptovalutami. Tudi hrana je odlična, še posebno predjedi! Tokrat sprobam tradicionalni kambodžski obrok Lok Lak – pečena govedina z jajcem, na vrhu pa jajce na oko. Vrnemo se v mesto, kjer gremo v Red Piano bar, znan po obiskih Angeline Jolie, kjer sprobam njej posvečen koktejl.
Dan 15: Z skuterjem po makadamu
Ob 9ih se dobimo v baru, kjer ob 10ih štartamo z motorji na dnevni izlet proti severu. Vsak dan nas je več, tokrat nas je že 12 na 10 motorjih. Lokacija so slapovi oddaljeni 60 kilometrov, a zaplete se že na samem začetku, v mestnem vrvežu zgubimo dva člana v gužvi. Z malce iskanja in klicanja se spet zberemo. Uro in pol se vozimo do vhoda v park, nato še pol ure po makadamski cesti do slapov. Na srečo smo si prek vez z lokalci zrihtali vstop za $13, namesto klasičnih $20/osebo. Po poti do slapov nas še ustavi “čuvaj”, kateri zahteva od skupine $5 – kao zaradi motorjev. Itak je nateg, damo mu $3, da nas pusti pri miru. Plavamo pod Phnom Koulen slapovi, ena najboljših izkušenj iz tega celotnega izleta, voda je zelo prijetno mrzla. Ogledamo si še 1000 Lingas – izjemno skrbno tlakovana struga potoka. Spet pol ure prašenja z motorji in obvezni prašni selfiji. Kolega mi pusti, da sprobam njegovega krosa, ki ga je rental. Nova izkušnja zame, sicer naredim ravno 1 kilometer, ampak dovolj da ugotovim, da je takšen motor izven dosega mojega znanja – vrnem ga dokler je še v enem kosu. Po poti domov se edini ustavim v muzeju min in bomb, preprost muzej ($5), na hitro se sprehodim skozi njega, nimam pa volje poslušati avdio vodiča. Po poti domov me prevzamejo še riževa polj, a krenem z poti in se peljem okoli njih, mirno in preprosto je, ostal bi kakšen dan še tukaj. Ko se vračam mi skuša krava preprečiti izhod, na srečo so blizu domačini, ki vidijo mojo zmedeno evropsko faco in kravo odmaknejo. Hitro se vrnem spet v mestni vrvež, kjer je vijuganje v mestnem kaosu postalo že zabavna izkušnja. Motor vrnem v izposojevalnico. V centru gremo na burger, probam tudi krokodiljevega – meso je mešanica med piščancem in ribo. Pri naročanju viskija nismo pozorni in ga na veliko preplačamo – na take stvari je res treba biti pozoren in vsakič pogledati podrobno na meni preden te nategnejo.
Dan 16: Pogrešal te bom
Spomnim se, da si v Kambodži nisem še privoščil masaže, danes je zadnji dan in drugih načrtov nimam. Na poti v center srečam kolega z lokalko, tudi onadva planirata danes masažo. Najprej se posladkam z baje-najboljšim sladoledom v Siem Reapu – Gelato Lab, dela jih kuhar iz Rima, kateremu je predal recept njegov učitelj. Sprobam kepico pasijonke in kepico čokolade – sladoled je verjetno najboljši kar sem jih jedel v življenju, ali pa samo tako paše v kambodžsko vročino. Masaža po odličnem sladoledu paše ful, lokacijo nam je priporočala lokalka, ki je prav tako uredila dober popust. Ker je to zadnji dan v Kambodži še skok po nekaj suvenirjev, Nina bo dobila lokalno masažno olje. Vročina utruja in čas je za pavzo na pivu, gremo v nek bolj shady bar, kjer nam začnejo z ponujanjem trave ob pivu, nadaljujejo z ponudbami gobic, koke in navsezadnje še heroin. Prijazno odvrnemo, ampak pivo je bilo pa hladno in poceni! Večerjamo v Red Tomato restavracij, hrana ni nič posebnega, klasičen mix zahodnjaške in khmerske kuhinje. Čas je za slovo, z težkim srcem se poslavljam iz Siem Reapa, ki je ena tistih lokacij, ki mi bo ostala pri srcu. Prava mešanica kaosa in lahkotnega življenjskega sloga!
Čaka nas še zadnja vožnja z tuk-tukom v večernem vrvežu in pot domov, čaka nas še celodnevni postanek v Dohi, a o tem drugič.
Pozitivno presenečenje tripa: Siem Reap z svojim odličnim vzdušjem
Negativno presenečenje tripa: Cene – Kambodža je draga v primerjavi z sosednjimi državami
Naj spanje tripa: Reef on the Beach (Koh Rong) – šotori na plaži
Najboljša hrana tripa: Toast z jajcem in šunko v Crane bar in Flossy Pork Crackers iz trgovine
Avto tripa: Lamborghini Huracan v prašni ulici Phnom Penha
Stroški:
Viza – €16
Letalske karte (Zagreb<->Bangkok, Bangkok->Phnom Penh, Sihanoukville->Siem Reap, Siem eap -> Bangkok) – 730€
Spanje – ~€200
Ostalo (hrana, razvajanja, vstopnine, rent-a-bike, go-opti, notranji prevozi) – ~500eur
Celoten strošek izleta: ~1500eur
Za foto vsebine gredo tudi zahvale Maticu, Klemnu in Moniki!