A poznate tisti občutek, ko komaj čakaš, da se pričnejo razprodaje? No, seveda ne tiste s cunjami, ampak Ryanair razprodaje, se ve! 

Z Darjom sva po nekaj klikih ugotovila, da je 75 EUR sprejemljiva cena za povraten let v Afriko. Maroko je ena izmed držav t. i. afriškega orienta, držav, ki jih zaznamuje mešanica afriške prvinskosti in arabskega pridiha. Maroko je bil v novejši zgodovini kar nekaj časa pod Francozi in Španci, ki so za seboj pustili močne sledi: francoska stranišča, bagete in (malo manj prijetno) francoščino. In preverjeno velja tista, “da se narediš francoza”, če nekaj ne razumeš ali nočeš razumeti. Angleščino nekateri res govorijo, a skopo, pogajanja za ceno pa so na dnevni agendi. Večina domačinov te vehementno nagovori v francoščini. Velikokrat sva se sporazumela z dobro staro gestikulacijo ali se za ceno pogajala s pisanjem številk v pesek.

Na čase se Maroko z neštetimi medinami, tržnicami, ozkimi uličicami, kjer odpove vsak GPS, osli in mulami, preprostimi, velikokrat zelo revnimi ljudmi, zdi kot časovni stroj, ki popotnika ponese nazaj v srednji vek. Spet drugič presune s svojo bogatostjo naravnih virov, pristanišč in urbanimi središči predvsem na severu države. V glavnem, Maroka ni mogoče enoznačno opisati, sploh po tako intenzivnem tripu, kot sva ga naredila midva. Prevozila sva natanko 2000 kilometrov. Pfha, kaj pa je 2000 kilometrov, a ne?! V Maroku, kjer si luksuz avtocest lahko privošči samo bolj bogati sever, je 2000 km ogromno, a bilo je vredno vsakega ovinka in makadama. Videla sva 2000 različnih obrazov Maroka: od puščave do slikovitih gora in neskončnega Atlantskega oceana.

Čeprav sem prvi kulturni šok že preživela, ko sem bila v Maroku prvič pred nekaj leti, in sem lonely skrbno predelala, je bil Maroko čisto nov izziv. Kljub temu, da sem pot načrtovala vnaprej, sva v Maroku po posvetu z lokalci spremenila potek poti. Poleg tega sta na najino pot vplivala še vreme in zdravstvene težave. Eno je bilo gotovo – let imava iz skoraj 600km oddaljenega Tangierja, do tja morava priti. Maroko je ogromna država, ogleda vredne točke so včasih oddaljene nekaj sto kilometrov. Pri prvem obisku Maroka smo bile nastanjene v Marakešu in delale dnevne ture z lokalnim ponudnikom, kar je časovno kar zamudno in tudi drago, a prihrani kar nekaj iskanja in je komot. V upanju, da bo ta blog pomagal pri organizaciji tripov v lastni režiji, pišem ta blog s čimveč uporabnimi informacijami in v časovnem zaporedju.

MARAKEŠ

Mesto je verjetno najbolj priljubljena turistična točka v Maroku in res je tale biserček super izhodiščna točka za potovanje po Maroku, saj te medina, glasnost domačinov, oslovske vprege in vonj po začimbah enkratno pripravijo na manj civilizirane predele države. Po kroženju nad mestom in čakanjem na pristanek, dvournim čakanjem na carini, dvigu gotovine, sva le uspela z busom priti do Marakeša! Nastanjena sva bila v Majorelle Hostel prav v centru medine oz. starega dela mesta, kjer naju je do dogajanja na trgu Jemaa el-Fna ločilo le nekaj korakov. Od pripovedovalcev zgodb (ki jih valda nisva razumela), glasbenikov, krotilcev kač in opic, risanje s kaano (pazite na svoje roke punce!) raznih zabavljačev in stojnic s hrano, ki jih vsak dan znova postavijo ob sončnem zahodu – vse to in še več človek doživi na tem trgu. Žal so prav vse stojnice imele identično ponudbo, svojo konkurenčno prednost pa so osnovale na tem, kateri izmed prodajalcev bo glasnejši in bolj vsiljiv do turistov. Naenkrat je okrog Darja stalo 5 moških, vsak s svojim menijem, pritiskali, da prideva prav k njim. Eden izmed njih si je celo upal trditi: “I’m not agressiveee!!!”. In ko sva le zavila k eni stojnici, je vse prej visoko angažirane minilo veselje, da bi se trudili z nama, hrana je bila povprečna, če ne celo slaba. Naslednji dan sva preiskala ves tripadvisor in našla Kif Kif Cafe, kjer sva končno lahko uživala v miru, odličnih zavitkih, tajinu. Kif drugače označuje cannabis (ki ga v Maroku res ne primanjkuje!), a ta restavracija vsaj na videz ni imela nič opraviti z njim. Moj najljubši del Marakeša so še vedno stojnice s sveže stisnjenim pomarančnim sokom za 40 centov. Gotta love them!

 Marakeš je poln dogajanja in lahko ga doživite v 2 dneh kot sva ga midva, lahko pa ostanete dlje in še vedno boste imeli kaj početi. Najbolj spektakularno se je preprosto izgubiti v medini, sledini vonju začimb, barvam barvil, toku ljudi. Vedno boste končali na glavnem trgu ali vas bodo tja “pospremili” domačini. Splača se pogledati tudi markantno mošejo Koutoubia, ki je nezgrešljiv simbol mesta, pa seveda Majorelle Gardens, v katere zaradi blazne čakalne vrste nisva uspela priti, a so res lepi. Priporočam nakup kart preko spleta. Ogledala sva si tudi tanneries, usnjarski predel mesta, kjer domačini usnje še vedno pridelujejo ročno in na tradicionalen način (do pasu v golobjem dreku in kravjem urinu). Vonj je nezgrešljiv, zavohali ga boste tudi v Fesu. V židovskem predelu najdete pokrito tržnico z začimbami, čaji in dišavami, domačiji rečejo temu “berber pharmacy”, saj najdete naravno zdravilo ali pripomoček za čisto vse (naravno črnilo za oči, naravni parfumi, naravni zobotrebci, vse znane in neznane začimbe, …in še in še)! Vse je možno videti peš, a lahko vzamete tudi taksi – pozor, pogajanja za ceno obvezna.

• 

• 

• 

OUZOUD

Iz Marakeša naju je pot vodila do slapov v Ouzoudu. Slapovi so markantni, padajo približno 100m v globino, ogledate si jih lahko res z vseh možnih kotov. Naj vas ne zmoti “turistična infrastruktura”, ki se je nerodno razvila okrog slapov in ni pretirano dobro umeščena v okolje. Taprava atrakcija pa je bil Sonnehügel – AirBnB v hribih blizu Ouzouda, ki ga vodi odpičena Nemka s svojim možem in otroci, ki jih nisem uspela prešteti. Eden je bil sigurno še na poti 🙂 Super kuha, vzela sva večerjo in zajtrk pri njej. Obilica nemščine, crkljanja s psom Caso, viseča mreža, mir. 

• 

• 

• 

ATLAS

Če imate 4×4 vozilo, ne norite z letalskimi kartami, ampak si vzemite 3 tedne časa za overland turo po Maroku. No, midva tokrat nisva vzela defenderja s seboj, zato sva se morala pretvarjati, da je najina Kia Picanto terenec. Sploh pri prečkanju Atlasa, ko sva izbrala enega najmanj obljudenih in slabo vzdrževanih prelazov (Ouzoud – Ourzazate). Približno 6 ur vožnje po slabo vzdrževani cesti, odmaknjene vasi, obilica nasmejanih otrok, povsem ruralno okolje in izjemni razgledi. Nekje sredi ene grabe je družina pasla koze, obdelovala nek košček zemlje ob potoku. Starejši domačin nama je mahal kot zmešan, ustaviva, komunikacija ni bila mogoča, začne iskati nekaj po svoji torbi. Na dan privleče grozd. Navaden grozd. In nama ga da. Seveda takoj poiščem 10 dirhamov, saj sklepam, da hoče denar. Denar je zavrnil, namesto tega pa nama dal še en grozd. Nenavadno, neverjetno, a iskreno. Sredi teh gora, sredi ničesar bi ljudje dali prav vse, kar imajo. Hvala neznanemu gospodu!

OUARZAZATE

Maroko je med drugim znan po svoji filmski industriji. Čista svetloba, daljši dnevi, toplo podnebje, poceni delovna sila … privabljajo ustvarjalce filmov z vsega sveta, med drugim so tukaj posneli nekatere dele Game of Thrones, Asterix in Obelix: Misija Kleopatra, Kingdom of Heaven, Prince of Persia, Gladiator, … lista filmov je dolga in domačini so ponosni, da so gostili npr. Leonarda di Capria, Nicole Kidman in ostale zvezdnike v svojih luksuznih hotelih. Zagotovo se splača pogledati Atlas Studios, kjer z enournim vodenim ogledom vidimo ogromne scene, narejene iz lesa in stiroporja, ostanke raznih scen. Za namen snemanja Kingdom of Heaven so zgradili čist posebno mestece, uporabili pa so ga tudi za Game of Thrones.

 Ait Benhaddou – stari del mesta so prav tako uporabili za snemanje nekaterih scen in sprehod po uličicah je kar čaroben. Pazite na turistično past – 20 dirhamov vam zaračunajo za vstop v kao muzej, a samo prodajajo razne umetniške izdelke. Midva sva plačala 🙁 Spala sva v palmeriji v kampu EcoLodge Camping La Palmeraie – oazi, ki so značilne za južnejši del Maroka. Lepe so, nekatere tudi zaščitene kot UNESCO dediščina. V kampu sproščeno vzdušje zmotijo samo pavi, ki plazijo res povsod, in pa žabe v postelji. Priporočam samo za bolj avanturističine duše 🙂 V kampu sva srečala tudi belgijski par, overlanderja, s katerima se je Darjo celo tako zagovoril, da je pri njima pozabil torbo z dokumenti. Hitro sva šibala nazaj v kamp, vmes pa sem že imela zgrešen klic in sms, naj nemudoma prideva nazaj – torbica srečno najdena. Še so dobri ljudje na svetu.

TINGHIR

Končno moj najljubši del potovanja po Maroku. V smeri proti Merzougi in puščavi se morate obvezno ustavit na Todra Gorge z eno najbolj slikovit cest v Maroku! V bližini Tinghirja pa tudi Togha Gorge, raj za plezanje in hikanje. Midva žal nisva uspela na plezanje, a Vertical Adventures ponujajo vse, kar vam srce poželi tako za začetnike kot tiste bolj izkušene. Rentajo tudi opremo. V Tinghirju sva prespala v najbolj amazing guesthousu čisto pri centru mesta, z razgledom na palmerijo. Fantje, ki skrbijo za guesthouse, so odpičeni, poslučajo berber alternativno glasbo, zvečer odprejo tudi kakšno steklenico žganja, razkazali so nama mesto, Darju povili razbit prst na nogi … no, tukaj bi se dalo ostati in samo hoditi po teh okoliških hribih, plezati, a puščava je klicala!

• 

• 

• 

MERZOUGA

Oh, puščava. Pri geografiji in v vseh možnih filmih se je zdela povsem drugačna kot v resnici. V resnici je še mogočnejša! Sipine v Merzougi so več kot 100m visoke in barve so čisto nenavadne. Skoraj nenaravne, posebne, intenzivne. Pesek je suh in topel. Na koncu ga imaš povsod, še med zobmi, a to je neizogibno.

• 

• 

• 

V Merzougi naju pozdravi drvenje štirikolesnikov, terenci s kitajskimi turisti šibajo ves čas mimo. Kamele ena pri drugi čakajo na novo ekspedicijo v puščavo. Nama je izkušnjo z jezdenjem kamele in spanjem v puščavi uredil že prijazen fantič v Tinghirju (30€/osebo z večerjo vred), agencij in ponudnikov v Merzougi ne manjka. Okrog mesta je več kot 40 šotorov in kampov, kamor vodijo turiste. Midva sva imela enega čisto zase, kuhali so samo za naju in sredi puščave sva imela najbolj obilno večerjo celega potovanja! Preizkusila sva se tudi v boardanju po sipinah. Pripravijo nek šov, glasbo, a nihče ni imel prave volje posebej žurat, gostitelji niso govorili angleško, še dobro da znam sestavit 2 španska stavka. Spala sva v king size postelji (kar nenavadno, vem!), imeli smo eno najbolj čistih stranišč v Maroku. Noč je bila nemirna, noči v puščavi so hladne, polek tega se je bližalo grdo vreme, ki se v puščavi kaže z orkanskim vetrom. Darjo si zjutraj zaželi še z džipom preko sipin – seveda, ni problem, ena sekunda je bila potrebna in že sva dala 60 EUR domačinu, ki naju je rutinsko zapeljal čez. Naslednjič definitivno z defenderjem.

MEKNES

Po doooolgi vožnji sva prispela na sever države. Kakšen šok! Mrzlo vreme, dež, hiše, veliki nasadi sadja in zelenjave, stolpnice, ljudje v jaknah, nekatere ženske odkrite! Kako drugačen Maroko! Nastanjena sva bila v riadu (AirBnB) sredi medine, ki sva ga dobila po smešni ceni. Uživala sva količine tople vode v kopalnici, tuš, wifi in prijaznost gostiteljice. Meknes mi je bil všeč, saj je zelo ordinary mesto, ljudje dejansko živijo v njem in ni preplavljen s turisti. V medini ne najdeš samo spominkov, ampak tudi praktične stvari kot so zokni, oblačila, posoda, ipd. Navdušila sva se nad mandarinami, Darjo tudi nad kuhanimi polži, ki jih domačini jedo kar na ulici kot neke školjke, še žive pa lahko na kilo kupite na tržnici. 

 Meknes je bolj znan kot izhodiščna točna za obisk Volubilisa – odlično ohranjene rimske naselbine. Volubilis je bila najbolj oddaljena rimska naselbina v Rimskem imperiju in ena najbolj pomembnih postojank, saj so tukaj gojili žito in olive, s katerimi so oskrbovali skoraj celoten imperij. Baje da so tukaj gojili živali za gladiatorkse igre v Rimu. V 11. stoletju je bil Volubilis celo prestolnica Maroka, a so zaradi njegove majhnosti začeli graditi Fes – utrjeno mesto, ki je bolj odsevalo veličino takratnega vladarja. Vstopnina 7 EUR, a se splača. Vidi se dobro ohranjen forum, mozaike, termalne kopeli, slavolok, cesto, … eden boljših primerkov rimske zgodovine.

FES

Če se zdi medina v Marakešu kaotična, je tale še bolj. GPS in signal v ozkih uličicah, natrpanih z ljudmi, odpovesta. Po začetnih težavah z iskanjem airbnb-ja in orientacijo, sva le počasi razumela to nenavadno medino, stisnjeno v breg. Polno ponudnikov usnja, kovačev, odlično sadje in zelenjava, mesnice s živimi in mrtvimi živalmi, smešno poceni sokovi … Mesto z izjemno zgodovino. Tukaj je denimo najstarejša univerza na svetu – praktično mošeja, v katero pa nemuslimani nimamo vstopa. Markanten razgled na stari del mesta ponuja Borj Nord, ki je bil zgrajen kot portugalska utrdba v 16. stoletju. Danes je tam tudi vojaški muzej, ki pa je bil zaradi nesporazumov glede prestavitve ure zaprt, ko sva prišla. Blue Gate – ena izmed mestnih vrat so najmarkantnejši del mesta in ob njem je nešteto gostilnic, med drugim tudi Yalla Yalla . Res odlična juha, solata, skuliran natakar s perfektno angleščino!

 Žal sva največ časa preživela v AirBnB, v katerem je bila edina super stvar razgled na neštete strehe starih hiš v medini in hiperaktivna mačka, o vodi in higieni ne bi zgubljala besed. Po priporočilu gostiteljice sem za 13 EUR šla v hammam – tradicionalno maroško javno umivalnico. Ženske jo smejo obiskati samo čez dan, zvečer pa je rezervirana za moške. Moj hammam je vključeval tudi masažo. T. i. maserka me je drgnila po (skoraj) vseh predelih telesa, me na tleh obračala kot pleskavico, mi trikrat umila lase in jih medtem petnajstkrat razčesala. Naj ne omenjam, da mi je porabila ves šampon in ni govorila besede angleško. Vmes je zmanjkalo elektrike, pomislila sem celo, oh, kakšno lepo vzdušje, so ženske začele kričati. Po hitrem postopku sem z mokro glavo šla ven, nazaj na mraz.

CHEFCHAOUEN in RIF MOUNTAINS

Marsikomu je ovinkasta, dolga cesta do Chefchaouna preovinkasta in predolga, da bi obiskal Blue City oz. Modro mesto, čeprav je eden izmed najprepoznavnejših delov Maroka ravno ta slikovita medina! Ker sva že bila malce sita mest, sva izbrala AirBnB imenovan Nausicaa.  Ca. pol ure od mesta, sredi gora in ničesar, definitivno najin top choice! Lastnika sta Južnokorejca, ona je izjemno znana kuharica, on pa odpičen umetnik, kar se kaže v dodelanem dizajnu, odlični ponudbi hrane. Južnokorejci prepotujejo pol sveta, da pridejo pokusit kuhinjo te odlične mojstrice kuhanja! Prostor je perfekten za dnevne hike do bližnjega nacionalnega parka. Midva sva se tukaj posvečala okrevanju po zastrupitvi s hrano. Južnokorejci so se res izkazali svojo prijaznostjo, imela sva super oskrbo.

TANGIER in OBALA

Čeprav od Tangierja nisem pričakovala dosti, sem bila povsem navdušena. Morda zato, ker zgleda kot Španija, ki jo preprosto obožujem! Že vožnja ob Sredozemskem morju, posutem s turističnimi središči, razgled na Gibraltar, neverjetne razsežnosti tangierskega pristanišča … so obetale super izkušnjo na skrajnem severu Afrike. Tangier se čuti povsem evropsko, ima bogato zgodovino, bil je postojanka mnogih pomorščakov in v 60. letih prejšnjega stoletja tudi umetnikov in pisateljev z vsega sveta. Tukaj so našli svoj navdih Paul Bowles, Burrouhgs, Henri Matisse, idr. In res, mesto je živahno, pestro, slikovito, prava mešanica evropske in maroške kulture. Odličen pregled dogajanja ponuja American Legation Museum, ki je bil praktično prva uradna ustanova zunaj ZDA, Maroko pa je bil tudi prva država, ki je priznala neodvinost ZDA! Danes je ta zgradba sredi medine kulturni center z bogato knjižnico in islamskimi študijami, umetninami.

• 

• 

• 

Najin AirBnB gostitelj je bil res izjemen, pokazal nama je odlične, lokalne restavracije in naju celo popeljal na kratko turo okrog Tangierja. Najprej do Parka Perdicalis, ki je poln evkaliptovih dreves, obdan z ultra razkošnimi vilami, nudi prekrasen razgled. Atlantski ocean se razpre v vsej veličini s svetilnika Cap Spartel, zanimiva pa je tudi Hercules Cave. V Tangierju si morate privoščiti kaj morskega in uživati na brezmejnih plažah. Ena lepših je v bližnjem Assilah, umetniškem mestecu, ki vsako leto gosti umetniški festival. 

In še par zakonitosti te zanimive države in opozoril, če se odpravljate v Maroko:

• POGAJANJE ZA CENO: uh, kolikor uživam v pogajanju, sem v Maroku lahko samo znorela! Pogajamo se za vse, čisto vse, od taksija do hrane, sokov do spominkov. Ne glede na to, koliko shandlaš ceno, na koncu si vedno opeharjen in pri sosedu najdeš identičen izdelek z nižjo ceno 🙁 Velja pravilo, da shandlaš nekje -50 %, a previdno, če se enkrat pogajate na koncu pričakujejo, da res kupiš. Največkrat se splača vzeti 2 za ceno enega. Cen ponavadi ni napisanih nikjer, vse je stvar dogovora. Na koncu je užitek iti preprosto v supermarket, videti ceno, plačati, adijo.
• PROSJAČENJE in ZAVAJANJE: vsak, ki ima 1 sekundo časa, ne glede na starost ali spol, vas bo takoj ko bo skužil, da ste turist, bolj ali manj prijazno prosil za denar. Tudi če se pripelješ sredi ničesar, nikogar nikjer, se bo kot strela z jasnega prikazalo 5 otrok, ki bodo zahtevali bankovce in ne kovancev. Velikokrat domačini kar sledijo turistom, te kao usmerjajo, pomagajo, vodijo do trga ali znamenitosti … hočejo samo denar, tako da previdno. Če vam sledijo, se preprosto ustavite, obrnite, zavijte v drugo smer. 
• HIGIENSKI STANDARD: razumem, da evropski HACCP ne pride v poštev, a na nekih točkah (na tržnici ali tudi v gostilnah) res pazite, ali hočete tvegati. Žal sva kljub previdnost utrpela zastrupitev tudi midva, in sicer verjetno je to bila voda iz pipe, natočena v plastenke, ki sva jih kupila.
• VALUTA: pazite, dirhamov ni dovoljeno odnašati iz države. Vse zamenjajte preden zapustite državo, saj jih kasneje ne boste mogli več.