Za Maticem res ni težko izbrati destinacije za naslednji roadtrip. Transfăgărășan? Transfăgărășan!
Ta skupek hieroglifov je britanski avtomobilski TV šov Top Gear okronal za najboljšo cesto na svetu!
Seveda za športno vožnjo. Obstaja le en način, kako preveriti zanesljivost tega dejstva – cesto je treba prevoziti! Problem je le ta, da se cesta nahaja 1100km stran od Ljubljane v osrčju romunske Transilvanije, pri čemer je odprta le 2-3 mesece na leto. Druščina zbrana. Tokrat štirje avtomobili – moja izbrana Toyota GT86, Matičev Mitsubishi Colt RalliArt R, Martinov VW Scirocco ter Klemnova še sveža Honda Civic Sport. Vsega skupaj okroglih 800 konjskih moči. Kot dodatno opremo pa smo si omislili še komplet 4 PMR walkie-talkijev Retvis RT45, ki smo jih naročili iz amazona za 70€. V retrospektivi je bila to odločitev, ki prav nobeden ni obžaloval. Prihranila nam je dosti ustavljanja in dogovarjanja. Postajice so se pa tudi izkazale kot odličen pripomoček za preganjanje dolgčasa ob dolgih vožnjah po avtocesti.
Pot do Transilvanije smo presekali s prenočitvijo na Blatnem jezeru. Mesto Siófok je poleti polno življenja ob obali. Zvečer smo šli na dve pijači, prespali smo v bednem hostlu in zjutraj pozajtrkovali ob obali jezera. Pa spet na cesto. Poti iz Slovenije do Transilvanije je več. Najkrajša je čez Srbijo, a zaradi visokih hrvaških cestnin postane dražja od poti čez Madžarsko. Časovno sta obe poti primerljivo hitri – vsaj tako pravi google. Pot čez Madržasko je lepa, ceste so dobre. Ob poti smo se ustavili v restavraciji Halaszcsarda ob Szegedu. Po tem, ko smo naročili hrano, smo ugotovili, da vsi jedo paprikaš, razen nas. Verjetno je dober – haha. Tudi ostalo je bilo super, vendar vseeno škoda za zamujeno priložnost. Prvi del poti po Romuniji je odličen, avtocesta boljša kot v Sloveniji (ni ravno težko). A za drugi del poti je potrebno izven udobja avtoceste na lokalne ceste. 260 kilometrov luknjastih prometnih cest v dežju res vzame človeku kup veselja. A vseeno zvečer prispemo v prijeten apartma v Victoriji ob samem vznožju prelaza.
Transfăgărășan #1
Budilka nastavljena ob 6.00 – na prelazu hočemo biti pred drugimi, da bodo ceste proste. Ampak naš največji strah se je uresničil. Vreme je obupno. Z veliko mero optimizma se spravimo v avte in se zapodimo proti prelazu. Prvi vzpon je še nekako ok, deževno, a sprejemljivo. Ko se dvignemo prvih 500 metrov, pridemo v meglo. Nič se ne vidi. Vozimo po cesti, za katero vidimo, da je odlična, a vseeno ni to to, po kar smo prišli. Razmišljati začnem, a je bilo res vseh teh 1000km+ vožnje zaman… Pridemo do vrha prelaza, kjer se ustavimo v koči, tam vprašamo natakarja, ali se bo megla razpihala. Z nasmehom reče, da danes ne. Jutri pa tudi verjetno ne. Čas je za spremebno načrtov! Odločimo se, da bomo igrali na srečo in počakali še en dan v upanju na boljše vreme. Ko se spučamo iz prelaza, se za trenutek na najlepšem delu megla umakne! Nebesa na zemlji za voznika, a le za pet minut, potem vse skupaj ponovno pokrije megla. Upam, da tole rajcanje ni bilo vse kar bom dobil!
sdr
Sprememba načrta
Spustimo se v nižino, nato se z enim avtomobilom odpravimo dobrih 100 kilometrov proč do gradu Bran, ki je znan kot domovanje Drakule. Čeprav – če smo si iskreni – je to le marketingška poteza, saj je bila zgodba o drakuli napisana tako, da se iz nje ne more sklepati, za kateri grad pravzaprav gre. Grad ima le nekaj bežne povezave z Vlad the Impaler, ki naj bi bil inspiracija za zgodbo o Drakuli. Grad je dobra točka za postanek, a vseeno nič posebnega. Okolico krasi kul park in bedna tržnica suvenirjev. Če ste vseeno na tej poti, se le ustavite v restavraciji Mama Leti, njihov romunski krožnik je poslastica.
Transfăgărășan #2
Spet jutranja budilka. Še z pol zaprtimi očmi pogledam spletno kamero v živo z vrha prelaza. NI MEGLE! Skozi okno se celo vidi modro nebo! Poskačemo v avtomobile in že smo ponovno na cesti. Cesta je še vedno vlažna, a uživantska. Začetek spominja na klasično gorsko hitrostno preizkušnjo, proti vrhu pa se dolina odpre, v ozadju zagledamo dvatisočake, drevesa izginejo in vse kar ostane je cesta, avto in ti. Pa seveda grozeče ostre skale, ki dajejo poseben čar okolici, negotovim voznikom pa v kosti spustijo tudi nekaj strahu. Naj slike govorijo zase.
[envira-gallery slug=”romunija4″]
Na žalost je celoten južni del prelaza precej dolgočasen, zato priporočam, da se takoj po glavnem južnem delu prelaza obrnete. Mi se namreč nismo. Prevozili smo celotno pot do jezera in vse do mesta Curtea de Argeş. Ure grejo mimo in vse več gužve je na cesti, pot nazaj čez prelaz je bila zelo prometna (avtomobili, kombiji, avtobusi, vse!) in izgubila celoten čar. Če bi radi ujeli trenutek prelaza zase, bodite tam ob 7ih. Slaba stran dobre prepoznavnosti.
S prelaza se vračamo v smeri Slovenije, kjer se ustavimo v mestu Sebeş. Majhno zakotno mesto, v restavraciji Undici se dobi dobre hamburgerje. Spimo pa v AirBnbju, ki ga družina oddaja v starih socialističnih blokih. Mesto za premor tukaj smo izbrali, ker je to mesto znano še po enem dejstvu – tukaj je uradni začetek ceste Transalpina!
Transalpina
Transalpina je starejši, manj poznani brat ceste Transfăgărășan. Cesta je bila zgrajena v okoli leta 1900 in obnovljena v času druge svetovne vojne s strani Nemcev. Zgodba pravi, da je bil Transfăgărășan zgrajen samo zato, da bi Nicolae Ceauşescu dokazal prevlado komunističnega režima z izgradnjo boljše ceste kot je legendarna Transalpina. A mu je uspelo?
Budilka je tokrat vibrirala še uro prej, ob petih zjutraj. Podamo se na cesto, ki že od samega začetka kaže potenciale odličnosti. Trasa celotne Transalpine se vije od mesta Sebeş do 148km oddaljenega mesta Novaci. Vmes prečka kar nekaj hribov in se v najvišji točki dvigne kar do 2145metrov. Te višine njen mlajši brat ne doseže. Cesta je z vsakim kilometrom boljša, najprej se dvigne do jezera Oașa – prečudovita pokrajina. Cesta je tukaj malce luknjasta, malce nas zaskrbi. A ko se cesta začne spuščati proti mestu Obârşia Lotrului se razvije v nekaj posebnega. Cesto, ki ji mogočni Nockalmstrasse in kulski Transfăgărășan ne sežeta do kolen. V mestu iščemo bencinsko črpalko, ampak nimamo sreče, zato moramo narediti de-tour, s čimer izgubimo kar nekaj časa za brezveze, a lahko nadaljujemo. Ponovno smo, kjer smo ostali. Pot nadaljujemo proti najvišji točki čez zelo zahtevne, a pregledne ovinke. Popolna ekstaza! V višjih delih ceste imamo odlične razglede, zelo drugačne kot Transfăgărășan. Bolj je odprto, vozimo po planoti. Prispemo vse do končnega mesta Novaci z velikimi nasmehi na obrazu. Globoko v sebi še nisem dobro sprocesiral kakšen nepozaben dan je bil to. Teh dobrih 100 kilometrov je bilo vrednih vseh ostalih 2900km prevoženih. Vem, da se bom vrnil še! Hvala, Transalpina, za ta dan!
Čaka nas dolga pot domov, noč prespimo v mestu Timișoara. Mestu pravijo tudi Mali Dunaj, kar mu zelo pristaja. Gre za zelo lušno mesto z prelepim centralnim delom, večerjamo v Terasa Timisoreana v samem centru na Trgu svobode. Hrana je odlična. A ne bom zgubljal preveč besed, v mestu nismo imeli dovolj časa, da bi ga popolno užili, pa tudi cilj tega izleta niso bila mesta, ampak ceste.
Pot domov iz Timișoare do Ljubljane je mučna, nekaj ur preživimo v gužvah na cesti. A vseeno se pozno popoldne pripeljemo do Lukovice, kjer zaključimo to šestdnevno avanturo. Končna statistika je 3000 km, 45 ur vožnje, 2 nepozabna prelaza, 1 okvara (žarnica) in 1000L bencina za 4 avtomobile.
Roadbook:
Day 1: Ljubljana (zvečer) – Siofok
Day 2: Siofok – Victoria (blizu Sibiu)
Day 3: Transfăgărășan + grad Bran
Day 4: Transfăgărășan + Victoria-Sebeş
Day 5: Transalpina + Novaci-Timișoara
Day 6: Timișoara – Ljubljana (pozno popoldne)