Že skoraj tradicionalno se z Maticem odpraviva na vožnjo čez ovinke. Prvič sva šla leta 2016 s ciljem osvojiti avstrijski Nockalmstrasse. Tale prispevek bo govoril o lanskemu 2-dnevnem daljšem podvigu v Avstrijo. Na njem smo prevozili 200 kilometrov gorskih cest od skupno 900km.
Začnemo zgodaj zjutraj v Ljubljani. Na parkirišču pred Horse’s Pub se pojavim najprej jaz z rdečo Toyoto GT86. Kmalu zatem pride še Matic z belim Mitsubishi Colt RalliArt in Jaka z sivo Mazdo MX-5 NC. Trije avtomobili, katerim vijuganje med gorskimi “harpini” vzbudi spomine rodne dežele Japonske in animeja Initial-D.
Prvi postanek imamo v Kranjski Gori, kjer ob vznožju smučišča spijemo kavo/čaj. Prvi prelaz na meniju je Plöckenpass, Italijani mu pa rečejo Passo di Monte Croce Carnico. Prelaz je bolj kratke narave, predvsem v spominu ostanejo majhni tunelčki, ki krasijo pot po pičlih 12 ovinkih do avstrijske meje. Na žalost je preveč prometno. Kar se da si naredimo prostora in uživamo v vožnji za italjanskim Porschejem, ki pomaga obogatati zvočno kuliso. Na vrhu prelaza se za kratek čas ustavimo. Razgled ni nič posebnega – še posebno ne, ker vemo kaj nas čaka v naslednjih dneh. Meni pogled pritegne overland predelano vozilo – res je legendarno zrihtan tovornjaček. Spust v Avstrijo je malce bolj adrenalniski, kar nekaj je vožnje skozi galerije (tej “poltuneli”) in ovinki so tudi raznoliki, ampak tudi v to smer se vse skupaj kaj hitro konča.
Do naslednjega prelaza je dobrih 60 kilometrov in tudi čas je za kosilo. Na pol poti se ob supermarketu ustavimo na pečenemu piščancu iz fast-food kombija. V bistvu je ful dober in poceni za avstrijske standarde. Proti prelazu nas čaka še pol poti, ki se kar vleče, pozoren je treba biti na vožnjo v vaseh, ki se nizajo ena za drugo, ogromno je statičnih radarjev.
Prispemo do cestninske postaje za prelaz Grossglockner, cena za eno vozilo je kar zajetnih 35.50 eur. Ta prelaz je sestavljen iz dveh predelov. Prvi je slepa cesta, ki vodi do vznožja ledenika Grossglockner, tam je ogromno parkirišče, iz katerega lahko občudujemo ledeniška jezera, svizce in vrh gore Grossglockner na 3.800m. Imeli smo srečo in dan je bil prečudovit, zame je bil to prvi ledenik, ki sem ga videl v življenju. Omeniti je še potrebno najvišje ležečo muzejsko zbirko avtomobilov, pa tudi razstavo, ki nam natančneje razloži pojav lednikov ter njihovo izginjanje v zadnjem stoletju – vstop je prost. Drugi del prelaza pa je dejanski prelaz dolg 30 kilometrov, ki nas popelje vse do nadmorske višine 2.500m z nešteto ovinki in dih jemajočimi razglednimi točkami. Vožnja po takšnih predelih je popoln užitek, le težko je biti pozoren na cesto in okolico obenem 🙂 Seveda ko prevozimo celotno dolžino prelaza se pred “cestnisko postajo” obrnemo in prevozimo vse skupaj še enkrat, ni smisla plačevati dvakrat vstop, vsega skupaj nanese na dobrih 70 kilometrov uživancije.
Čaka nas še 85km vožnje do Millstätter See, kjer imamo sobo za 3 rezervirano v Pesentheiner Hof penzjonu z zelo prijetnim ambientom in tuš kabino, ki bi jo najraje vzel s saboj domov. Soba za tri je bila cca 90 eur. Večerne ure hitro minejo v premljevanju dneva na bar-splavu Café-Bistro Kap 4613 na samem jezeru ter v pizzeriji Al Lago, ki je ne bi ravno priporočil, je pa bila edina odprta ob tej uri.
Naslednji dan začnemo pot do jeza Kölnbrein, do katerega pelje Malta Hochalmstrasse, za katero je treba odšteti 19 eur. Vzpon je dolg 14.4km in vodi skozi 6 tunelov narejenih v čisto skalo, cesta pa nas pripelje do nadmorske višine 1.900m. Cesta je v velikokrat preozka za hitrejšo vožnjo, na enih delih je celo izmeničen promet, vsekakor se pa tudi tukaj najde nekaj dobrih ovinkov in rohnenja motorjev v ozkih tunelih. Na vrhu nas hitro prevzame razgled na najvišji jez v Avstriji, visok kar 200 metrov in njemu pripadajoče akumulacijsko jezero. Kratek odmor na jezu, ki danes gosti tudi “žegn” motorjev. Vstop na jez je prost, tako da se lahko po njem sprehodimo vse do Skywalka – balkon, ki za hojo po njem zahteva malce poguma. Ker bo dan še dolg se hitro spustimo nazaj v dolino.
Odpeljemo se 35km do Innerkremsa, ki bo začetna točka za naslednji prelaz – ampak čas je za kosilo. Šnicel v Alpengasthof Hutmannshaus, ki ga priporočamo, ampak pozor, ker ne sprejemajo kartic. Potrebno se je bilo zapeljati dodatnih 15km do bližnjega bankomata, a nič hudega, cesta do tja je tudi odlična 🙂
Po kosilu začnemo vzpon po Nockalmstrasse, cena je 18 eur. Prelaz mi je že znan, saj je bil ciljna destinacija izleta leto prej. Moje mnenje o prelazu se to leto ni spremenilo, ostaja najboljša cesta za športno vožnjo v Avstriji. Dolga je 35km in obsega dva vzpona in dva spusta. Prejšne leto me je očaral tudi z razgledi, letos malce manj, saj je Grossglockner v smislu razgledov vsekakor vsaj dve stopnički višje. Krave sredi cestišča so že vsakoletni pojav, pašniki so vsepovsod okoli. Na sredini smo zaradi uničenih bremz na Coltu naredili manjšo pavzo. Nekako so nam problemi z zavorami na Nockalmstrasse že dobro znani, leto prej sem jih skorajda uničil na Hondi TypeR. Potrebno je omeniti, da smo tokrat prvič opazili tudi stacionarne radarje za prehitro vožnjo, in sicer na spustu proti Innerkremsu. Kar je dokaj pričakovano, saj so ti prelazi praktično vaba za voznike, ki si želijo adrenalina, visoke cestnine pa k temu še pripomorejo, saj se jih klasični vozniki izognejo v velikem loku in tako ustvarijo na kilometre praznih površih za pretegovanje konjičkov.
Pot domov nas pelje proti slovensko-avstrijski meji. Kot zadnji prelaz na izletu smo si izbrali prelaz čez Jezersko, Avstrijci mu pravijo Seeberg. Na avstrijski strani se začnejo super ovinki že pri Železni Kaplji in do mejnega prehoda na samem vrhu se zabava ne konča. Razgleda na žalost ni. Na slovenskem delu spusta je cesta v dokaj slabem stanju, tudi ožja je, ovinki so pa še vedno vredu. Na slovenski strani zaključimo izlet s sladoledom in mrzlim pivom ob Planšarskem jezeru v Zgornjem Jezerskem z razgledom na gorovja. Omenil bi, da ta zadnji prelaz doda kar nekaj ekstra kilometrov, če imamo že preveč, pa lahko skrajšamo izlet z direktno potjo v Ljubljano čez Karavanke.
V Ljubljano prispemo utrujeni od vožnje, ampak z nasmehom na obrazih. Jasno je, da se bo izlet podobne narave ponovil v naslednjem letu. Sedaj ko ta blog pišem je naslednji izlet že pred vrati, tako da pričakujte zapis v naslednjem mesecu!