UZBEKISTAN: V OSRČJU SVILNE POTI

21 Jan 2020 | Nina Jazbec

Nekoč najpomembnejše stičišče cest je danes le senca svoje veličine.

V Uzbekistanu sva ostala dosti dlje kot bi sicer želela, saj sva na vizo za Tadžikistan napisala malce pozen datum vstopa in naprej nisva mogla. A nič ne de, pot je nepredvidljiva in vsega ni mogoče načrtovati do dneva natančno. Centralnoazijski državi, ki jo večina overlanderjev samo direktno prevozi v 2-3 dneh, sva tako posvetila kar nekaj časa in jo dobro prevozila. Čeprav na daleč deluje puščavsko in enolično, naju je večkrat presenetila.

Eno izmed bolj očitnih dejstev o Uzbekistanu je, da nima dostopa do morja, niti nima dostopa do morja nobena od njegovih sosednjih držav. Takšna “dvojno zaprta” država je samo še Lihtenštajn. Manj očiten podatek je, da je Uzbekistan peti največji izvoznik bombaža (t. i. belega zlata) na svetu in da ga je večina (še vedno) pobranega s prisilnim delom. Večina zemlje je zaradi monokulturnega pridelovanja bombaža nerodovitne in še tisto malo zelenja se spreminja v puščavo, ki itak že pokriva večino površja.

Nasadi bombaža.

Nekoč mogočno Aralsko jezero na severazahodu države je zaradi pretiranega izkoriščanja in intenzivnega namakanja danes samo še ena žalostna puščava. To, kar bi moralo po Stalinovih idejah biti novo pridobljeno, rodovitno ozemlje, je samo še en dokaz nespametnega človeškega posega v naravo. Na okoljsko in državljansko situacijo v Uzbekistanu opozarjajo številne mednarodne organizacije, čeprav naj bi se stanje izboljševalo.


Aralsko jezero je bilo v l. 1960 četrto največje jezero na svetu v velikosti Slovenije in Hrvaške skupaj,
danes pa pokriva le še površino Osrednjeslovenske regije.
Vir: Warwick Economic Summit

Uzbekistan je najbolj poseljen izmed “stanov”, večina ljudi sicer ni revnih, živijo pa na robu revščine. Kar se vidi in čuti. Ljudje so bolj zadržani, previdni. Večina govori uzbekistansko in rusko, s slednjo sva se sporazumela prav povsod razen v nekaterih najbolj odročnih krajih. Angleščina je redka.

Uzbekistanska hrana je centralnoazijsko nespecifična, še najbolj so ponosni na plov, ki je mastna riževa jed z jagnjetino ali govedino. Na meniju polek plova najdemo vedno iste tri jedi: (mastna) nedefinirana mesna juha, manti (nekakšni cmočki) in šašljik (meso na žaru). Menu je identičen v vseh državah Centralne Azije in verjemite, naveličaš se ga.

Država je bila dolgo časa pod Sovjetsko zvezo, a še vedno se večina izreka za muslimane, čeprav vere ne prakticirajo prav zares. Tudi “adhan” – značilen muslimanski klic k molitvi, ki se drugod razlega iz minaretov – je v Uzbekistanu zaradi napadov skrajnih islamistov leta 2005 prepovedan. Država ima zaloge zlata, ki je polek bombaža najpomembnejše izvozno sredstvo. A današnja podoba države in gospodarska situacija so le senca nekoč izjemno pomembnega trgovskega območja. 

OVERLANDERJI NEKEGA DRUGEGA ČASA

Najlepše in najbolj obiskano mesto države ni današnja prestolnica Taškent, temveč so to Khiva, Bukhara in Samarkand, ki s svojimi obnovljenimi mestnimi jedri nazorno dokazujejo, da je bilo tukaj eno najpomembnejših stičišč svilne ceste. Sicer je bil tudi Taškent del trgovskih poti, a je z leti izgubil vso staro podobo.

Svilna pot je glavna turistična atrakcija Uzbekistana.
Na sliki je prikaz karavane s kamelami s svilo in začimbami z vzhoda.

Zmotno mislimo, da je svilna cesta bila samo ena. Šlo je namreč za ogromno mrežo interkontinentalnih poti, namenjenih trgovanju z različnimi dobrinami in ne samo s svilo, čeprav je bila trgovina s svilo ena donosnejših. Trgovali so še z dragulji, steklovino, prestižnejšimi tkaninami, parfumi, keramiko, železom, sužnji in začimbami. Nekatere teorije celo trdijo, da bi se pot morala imenovati steklena cesta, saj se je po njej trgovalo največ prav s steklom.

Zemljevid razvejanosti svilnih poti.
Vir: transportgeography.org

Poti so povezovale Sredozemlje, severno in severozahodno Afriko z različnimi deli Azije. Polek trgovske menjave so se po teh poteh izmenjevale tudi ideje, znanje, kultura, religija, celo bolezni, saj so te poti ubirali misijonarji, popotniki, vojaki, nomadi in lokalni prebivalci. Praktično nihče ni poti prepotoval v celoti. Večinoma so karavane potovale manjše razdalje od mesta do mesta, od bazarja do bazarja, od oaze do oaze. Tako so tudi dobrine iz rok v rok pridobivale na ceni in do Evrope včasih dosegle astronomske cene. Ključni problem na poteh je bila varnost, saj so bile karavane na ožjih predelih poti zelo enostavne roparske tarče. Karavane so na svoji poti morale prečkati vse možne terene in prestati zahtevne vremenske razmere.

Potovati po celini in ne z letalom po teh poteh je tudi zaradi zgodovinskih razlogov nekaj povsem edinstvenega. Ko vidiš prostranost step in puščav, neusmiljenost vremenskih razmer in slabe ceste, se zaveš kako pogumni so bili popotniki pred 1000 in več leti v primerjavi z nami, sodobnimi overlanderji z GPS-om, zalogami hrane in ogrevanjem v avtu.

DISNEYLAND NA SVILNI POTI

Nisva bila edina, ki sva v septembru odkrivala mističnost svilnih mest. Po turistično praznem Iranu in Turkmenistanu, sva po dolgem času naletela na ogromno overlanderjev in organiziranih avtobusnih izletov za evropske upokojence.

Khiva, najino prvo mesto na nekoč cvetoči svilni poti, je naznanilo vstop v turistični Uzbekistan. Ob obzidju je kampiralo kakšnih 10 overlanderjev in kamperjev, med njimi znani obrazi Nemcev, ki sva jih srečala že v Gruziji.

Mesto Khiva se loči na stari del z obzidjem in novi del, ki z zanemarjenimi hišami zgleda tipično uzbekistansko in ni prav nič posebnega. Stari del mesta je popolnoma restavriran in deluje izumetničeno, poln je turistov in turistične infrastrukture. V času ruskega imperija je bil stari del prisilno izpraznjen in spremenjen v muzej. In to se opazi. Danes imajo prebivalci ponovno dovoljenje za bivanje in obnovo v starem delu, a se jih večina raje odloča za gradnjo turističnih nastanitev.

Za vstop v mesto in oglede je potrebno plačati vstopnino (10 evrov), ki jih sploh nisva bila več navajena. Z vstopnico v roki sva končno vstopila v mesto in šla peš do najinega guesthousa, kjer so nama pokazali brezplačen vhod v mesto za pešce in avtomobile. Bravo! Vidi se pa da pospešeno obnavljajo vse vhode, da to kmalu ne bo več mogoče. Zaenkrat so bila pa 1 vrata plačljiva, 3 pa brez kontrole.

Defender pridno čaka na nove dogodivščine.

A verjetno ga ni človeka, ki ga Khiva ne bi vsaj malo očarala. Majhno mestece z ozkimi ulicami, nebroj vzorcev, minareti, luštne kavarnice… Najbolj prepoznaven znak mesteca je Kalta Minor Minaret, ki je nedokončan in zgleda bolj kot debel valj in manj kot minaret. Khan, ki je želel zgraditi tako visok minaret, da bi videl do Bukhare, je umrl prehitro in z njim tudi dotok financ za izgradnjo tega gradbenega podviga.

Nedokončani minaret je najbolj prepoznavna točka Khive.

Ogledala sva si še mošejo Juma, v kateri se nahaja 218 ročno izrezljanih lesenih stebrov.

Udomačila sva se v restavraciji Terrassa Cafe z razgledom na mestece in se družila s sedaj že prijateljem Benjaminom iz Belgije.

Sodobna molitev pred obrokom. Amen.

Nastanjena sva bila v prijetnem Nazira guesthousu, kjer sva spoznala najbolj odpičeno 4-člansko družino s Švedske. S svojim Oplom Kombi so popolnoma nepripravljeni za pot v Centralno Azijo potovali občutno hitreje kot midva, v avtu so spali kar vsi štirje naenkrat. Triletnica in petletnik sta videla več držav kot jih bom jaz kadarkoli.

Tej nori švedski družini lahko sledite na spodnji povezavi.
Čeprav v švedščini, slike povedo vse.
http://www.lillafamiljenreser.se/

Še en razlog, zakaj nama Khiva ni bila med ljubšimi, je dejstvo, da sem prav v Khivi zbolela (zastrupitev s hrano) in bila tri dni prisiljena v počitek in regeneracijo po naporni vožnji čez Iran in Turkmenistan. Telo ve in pove, da je dovolj. Počitek, poceni Linexi (ja slovenski) iz lokalne lekarne, cink in nekakšna riževa juha so me le spravili na noge.

Ko pogledava slike za nazaj je razvidno, da je bila Khiva ena najlepših lokacij. Vprašanje je le, koliko pristna je.

MINARET VSEH MINARETOV

V Bukhari sva našla overlanderski hostel Djadja Kolja. Za 5€ na osebo na noč (zajtrk vključen) sva parkirala na ulici pred vhodom v hostel, kar je postal najin uveljavljen način kampiranja v mestih. Poceni, a ne vedno prijetno. Naslednji dan ob 6.00 zjutraj sva namreč ugotovila, da sva parkirana ravno ob tržnici. Stare ženičke so veselo pomahale, ko sva nejevoljno pogledala iz šotora, kaj vraga se dogaja.

Ark of Bukhara je trdnjava z velikim T. Najimpresivnejše obzidje, kar sva ga videla na najini poti.

Bukhara nama je bila občutno bolj všeč v primerjavi Khivo, saj tako v starem in novem delu živi lokalno prebivalstvo. Recimo ena ženička je na ulici kuhala adjiko (neke vrste ajvar), nama ga dala pokusit, otroci so igrali nogomet, starejši posedali pred vhodnimi vrati, družinice in najstnice šetale ob fontani. Tipično uzbekistansko življenje.

Lokalno življenje ob obzidju Arka.

Bukhara ima nezgrešljivo delno obnovljeno obzidje, znotraj katerega se nahaja ogromno mošej, madras, karavanserajev in pokritih tržnic s spominki in ročnimi izdelki. V svojih najboljših časih v 15. stoletju je imela Bukhara več kot 300 mošej in 100 madras z več kot 10.000 učenci. V mestu so delovali nekateri najpomembnejši filozofi, znanstveniki in pesniki na tem območju, ki lahko s svojimi dosežki mirno konkurirajo Shakespearu ali Newtonu.

Mir-i-Arab madrasa nasproti Kalonske mošeje.

Mesto ima enega najlepših minaretov (Kalon Minaret), kar sva jih videla na poti. Leta 1127, ko je bil minaret zgrajen, je bil s 47 metri najvišja stavba v Centralni Aziji. Celo Džingiskan, ki je rušil prav vse, kar mu je prišlo na pot, je temu minaretu zaradi njegove lepote prizanesel. Minaret je obdan z mošejami in prav gotovo je ta trg vreden večkratnega obiska, tako podnevi kot zvečer.

Minaret mošeje Kalon v večernem času.
Vsekakor nekaj, česar ne smete izpustiti v Uzbekistanu.

Nekakšen center mesta je trg Lyabi-Hauz, kjer se ob fontani sprehajajo in posedajo domačini in turisti. Na splošno je v mestu ogromno kanalov in kamnitih vodnjakov, ob katerih so se nekoč zbirali domačini. Taisti kanali so bili tudi leglo marsikatere bolezni in povprečen meščan je v 19. stoletju umrl pri 32 letih.

Tudi zunaj mestnega obzidja sva našla nekaj lepot. Recimo mošeja Bolo Hauz, zgrajena v 1712 in del UNESCO kulturne dediščine. Mošeja še danes obratuje in verniki lahko vsakodnevno občudujejo visoke, poslikane in izrezljane stebre, visok umetelno izdelan strop.

SINONIM ZA LEPOTO SVILNE CESTE

Samarkand je ena najstarejših naselbin v Centralni Aziji in je bila ustanovljena že v 8. stoletju pr. n. št.. Med drugimi je mesto zavzel tudi Aleksander Veliki s slavnim stavkom: “Vse, kar sem slišal o Samarkandu, je res. Le da je še lepši kot sem si predstavljal.”

Do prihoda Džingiskana l. 1220 si je mesto lastilo ogromno ljudstev in je ostalo tudi s prihodom Mongolcev ekonomsko in kulturno središče Centralne Azije. Namreč locirano je ravno na razpotju svilne poti, ki od tukaj vodi do Kitajske, Indije in nazaj do Perzije. Kasneje je bila prestolnica premaknjena v Bukharo in mesto je zaradi uničevalnega potresa skoraj popolnoma zamrlo, dokler ga niso oživili Rusi v 19. stoletju in ga povezali s Transkaspijsko železnico.

Registan je tako ogromen, da je brez ukrivljenja slike težko ujeti celega v objektiv.
Samo poglejte, kako majhni so ljudje ob levi madrasi.

Danes je osrednji del mesta Registan eden najlepših prikazov veličine svilne poti in za marsikoga je to vrhunec potovanja v Uzbekistan. Trg je obdan z madrasami, neskončnimi vzorci, mošejami in je bil v srednjem veku ogromna tržnica. Če plačate vstopnino in vstopite v te stavbe, si lahko tudi ogledate razstavo slik tega trga iz časov, ko stavbe po potresu še niso bile obnovljene in ko se je tukaj še trgovalo.

Brez besed!

Registan je najlepši ob sončnem zahodu, v večernih urah pa se na stenah prikazuje 15-minutna projekcija o zgodovini Uzbekistana. Predstava je dodelana tako tehnološko kot vsebinsko, vredna ogleda, stoje v zadnjih vrstah si jo lahko ogledamo brezplačno. Če pa ne načrtujete obiska Samarkanda v kratkem si jo oglejte tukaj na YouTubu!

Še lepša po najinem mnenju je ulica mavzolejev Shah-i-Zinda, kjer lahko občudujemo najlepše primerke pročelij in keramike v Centralni Aziji, morda tudi na svetu. Večina arhitekture pa žal ni originalna, saj je bil kompleks prenovljen leta 2005. Kakorkoli, obisk Shah-i-Zinde je sploh v svetlobi zahajajočega sonca nepozaben.

Samarkand je izven zgodovinskega dela dokaj moderno mesto s pestro tržnico, zahodnjaškimi kavarnami (recimo Magistr Cafe) in restavracijami. Nastanjena sva bila v Amir Hostlu skupaj z Benjaminom seveda. V hostlu sva ostala kar nekaj časa, se družila s popotniki, pisala blog. Kot zanimivost sva tukaj po naključju srečala Slovenko in prav prijalo je malo domačih tem. Nazadnje sva srečala Slovence v Grčiji pred 6 meseci.


Manjši del tržnice v Samarkandu, kjer sva kupila papriko v prahu in nekaj odličnih granatnih jabolk.

Ko gledava nazaj, vidiva kako enkraten in fotogeničen je Uzbekistan, čeprav se nama v času potovanja ni zdel tako prepričljiv. Ker sva prevozila kar dobršen del države, sledi še članek s podrobnejšimi informacijami za overlanderje in skritimi kotički Uzbekistana, kamor tako turisti kot lokalci zaidejo le redko.