Po uzbekistanskih pustinjah končno spektakularne ceste, gore in prijazni domačini.

Več kot 90 % te centralnoazijske države je gorate, pri čemer se ogromno gora dviga nad 4000 m. Verjetno ni potrebno omenjati, da se tukaj da preživeti dneve in tedne samo v gorah, z vodičem ob strani in brezmejnimi razgledi. V Tadžikistanu se najde taprav vzpon za vse od popolnih začetnikov do plezalcev in adrenalinskih navdušencev. Če ne marate gora in klancev boste tu fejst trpeli 🙂

A v resnici je tadžikistanska največja atrakcija cesta. Overlanderji na motorjih, kolesih in v avtomobilih se na pot v Centralno Azijo ponavadi odpravijo prav zaradi teh cest, ki so za marsikoga največji izziv v življenju. Ponavadi hitro prečkajo Uzbekistan in pri Samarkandu vstopijo v Tadžikistan, kjer se hitro začnejo odlični off-roadi do jezer, izhodiščnih točk za pohode ali samo pač off-roadi. Ne gre samo za cesto čez gorovje Pamir, v Tadžikistanu je nepozabnih cest (v boljšem ali slabšem stanju) ogromno.

VSTOP V DRŽAVO, VIZA IN POLICIJA

No, midva sva spet naredila “majhen” krog in v Tadžikistan vstopila iz smeri Taškenta (ne iz smeri Samarkanda). Na mejnem prehodu sva se polek že znane birokracije soočila s kar precejšnjim kaosom, saj so le nekaj dni nazaj na tem mejnem prehodu našli avto s ca. 50 kg droge. Žalostna resnica je, da Tadžikistan razen nahajališč aluminija nima prav nobenih naravnih virov, država je revna, odvisna od mednarodnih investicij in pomoči. Državno gospodarstvo je žal odvisno tudi od preprodaje drog. Lahko bi rekli, da ima lokacija ob afganistanski meji celo nekaj “prednosti”. Prav na gorovju Pamir sva bila morda celo priča izmenjavi nenavadnih dobrin.

Za vstop v državo potrebujete vizo, ki jo zelo enostavno pridobite s prijavo preko spletnega obrazca. Potrditev dobite v roku treh delovnih dni, cena je 50$, če se odpravljate na Pamir pa morate označiti tudi kljukico za dovolilnico za GBAO območje, ki stane dodatnih 20$. Pazite, dobite lahko vizo samo za en vstop v državo (single-entry visa).

Policisti v Tadžikistanu so nama ob prihodu v državo veselo mahali v pozdrav. V državi so zaradi izjemne korupcije policistov in mnogih opeharjenih turistov prepovedali ustavljanje turistov brez očitnega razloga. Tako niti enkrat nisva bila ustavljena, policisti so bili vedno neoporečni. Hvala lepa, Tadžikistan, lepo ste se to zmenli 🙂

KONČNO NORMALEN DIZEL

Khujand je drugo največje mesto v Tadžikistanu in velja za enega bolj razvitih predelov države. Kot zanimivost, tukaj je bila najbolj severna točka imperija Aleksandra Velikega. In Tadžikistanci so na to kar ponosni. V mestu se nahaja tudi volkulja z Romulom in Remom, ki je del legende o nastanku mesta Rim, saj jo poznate. A vseeno nenavadno in neverjetno do kod je uspel Aleksander prilesti v tistih časih.

• 

• 

• 

Tržnica v mestu je kar impresivna in zanimiva, živahna, domačini izjemno prijazni, nasmejani. V Khujandu sva načeloma jedla enega boljših šašljikov v državi, menjala denar, iskala rezervne dele in filter po obupnem dizlu v Uzbekistanu. Tadžikistan ima na srečo civilizirane Gazprom bencinske črpalke z ruskim dizlom, ki je vreden svojega denarja (ca. 0,75 €/L). Za kupljeno dobiš račun in cena je vnaprej določena. Kar tako, brez pogajanj! Kakšno olajšanje! 🙂

• 

• 

ŠTEVILKA TRENUTNO NI DOSEGLJIVA

Ob prvih pogledih na obrobje Pamirja in gorske prelaze se nahaja nepomembna vasica Ayni, kjer sva napolnila zaloge in kupila SIM kartico, ki nama je veljala 30 dni. Namreč v Tadžikistanu lahko turisti kupijo kartico samo za 8 dni. Pri telekomunikacijskem ponudniku Magti v tej vasici ni bilo problema, a nama je SIM kartica vseeno nehala delati čez 8 dni. V Khujandu sva morala naložiti minimalno dobroimetje in simka je spet normalno delovala. Pokritost v Tadžikistanu ni pretirano dobra, včasih šopa LTE, večinoma pa je popolna tema. Tako kot povsod v Centralni Aziji, kaj češ.

GOROVJE FAN

To gorovje je prvo tapravo spektakularno gorovje kot se za Tadžikistan spodobi, ko prispemo v državo iz smeri Uzbekistana. Osrednja cesta Khujand-Dušanbe je dobra, asfaltirana, a najbolj zanimivi predeli so v dolinah, ki prečijo glavno cesto. Štiritisočaki, pettisočaki, jezera, gorski prelazi, pristne vasice, nešteto otrok s svojim “Heloooo”!

Približno 20 km ceste, ki je prevozna, a ni prav v odličnem stanju, vodi do smaragdnega jezera Alaudin na 2780 m. Jezero je obdano s pettisočaki in je bazni tabor za vzpon do drugih jezer ali na kakšnega od bližnjih gora. Cesta vodi ob reki in že sama vožnja do jezera je magična.

• 

• 

Z avtom se da pridi le do baznega tabora in do jezera samega je samo 20 min lahkotne hoje. Seveda sva prespala tukaj, čeprav je bila to prva ledeno mrzla noč po dolgem času. Imela sva družbo dveh belgijskih pohodnic, ki sta tu naredili kar 3-dnevni trek s svojim vodičem in lastnikom oslička. Bazni kamp ni vreden ravno oznake kamp, vodi ga vedno vinjen lastnik, ki nama je za praktično NIČ storitev zaračunal 5€.

Čeprav sprva nisva nameravala do naslednjega jezera Iskanderkul (2195 m), sva si po Alaudinu hitro premislila. Če je to standard za tadžikistanska jezera, gremo dalje! Cesta do tega jezera (za 23 km potrebujete mogoče slabo uro) je v občutno boljšem stanju, saj se ob jezeru nahaja rudnik bakra in predsednikova “dača” oz. poletna rezidenca. To pojasni tudi to, da je ob jezeru super signal, kar je drugje po državi kar redek pojav. Razgledi niso tako spektakularni kot pri Alaudinu, a vseeno razumem, zakaj je jezero slovelo kot eno najlepših v Sovjetski zvezi. Barva jezera je turkizno modra, na čase tudi smaragdna, okrog spet štiritisočaki …

Nisva nameravala kampirati v kampu, a od daleč sva videla overlanderje, ki so bili še parkirani. Pridružila sva se češkemu paru in nemškemu odpičencu in imeli smo si ogromno povedati. Povedali so nama, da so na drugem delu jezera videli medvedje sledi. Tod okrog naj bi bila videna tudi kaspijska kobra, ena najnevarnejših kač na svetu. Na srečo razen podgane na WC-ju nisem videla nobenih drugih živali.

TUNEL SMRTI

Hja, sliši se sicer bolj nevarno kot je v resnici, a Tunel smrti oz. tunel Anzob vseeno ni ravno nedolžen. Leta 2006 so ta 5-kilometrski tunel zgradili, ker je bila cesta čez prelaz posebej ob plazovih smrtno nevarna. Hja, in tudi ta tunel ni kaj dosti bolj varen. Za kolesarje in motoriste je tunel lahko zaradi slabega prezračevanja, posledično slabe vidljivosti zaradi smoga in slabe osvetlitve zelo zelo nevaren. Večina zato dajo svoja kolesa na tovornjake ali kako drugače preskočijo ta tunel. Z avtom je tunel manj nevaren, a še vedno je potrebno zelo paziti. Domačini namreč čez tunel vozijo kot da ni nič, vidljivost je izjemno slaba, cesta je kar luknjasta. Svojevrstno doživetje.

• 

• 

• 

DUŠANBE

Dušanbe ni pretirano lep, a vseeno je zelo civiliziran proti ostalim delom države. Jedla sva v odlični indijski Delhi Darbar, zaloge nakupila v Anchor supermarketu, kampirala pa na dvorišču najbolj znanega overlanderskega Green Hostla.

• 

• 

Z gosti overlanderji smo imeli večerne seanse izmenjevanja informacij o Pamirju, Uzbekistanu, nasvetih, kobrah, itd. Dobila sva z Benjaminom in overlanderjema iz Nizozemske, ki ju srečujeva že od Gruzije.

• 

• 

Mesto je tisto tipično sovjetsko s širokimi avenijami in sovjetsko arhitekture. Ponaša se z drugim najvišjim drogom za zastavo na svetu, ki meri kar 165 m. Na njem vihra tadžikistanska zastava, ki tehta 700 kg. Zastava da se reče! Ravno v času obiska pa zastave ni bilo izobešene, saj so jo bojda čistili. Še ena taka sovjetska izkušnja je obisk nebotičnika in nobel bara Oblaka v 19. nadstropju. Lonely Planet bar priporoča, a ne pod tem imenom. Za bar ni nikjer niti ene same oznake in nekako smo zalutali na napačen vhod, kjer so nam varnostniki trdili, da je bar zaprt. Vseeno so nas proti plačilu 1 € na glavo po temačnih hodnikih popeljali v 21. nadstropje z res izjemnim razgledom. Dol v 19. nadstropje pa se je videl – odprt bar. Koktejlov z alkoholom ni na meniju, a vseeno smo na koncu pili gin tonic 🙂

V Dušanbeju sva še zadnjič pred Pamirjem iskala mehanika, da pregleda najin avto. Našla sva edinega Land Rover “master-mehanika”, za katerega se je izkazalo, da že 15 let nastavlja ventile na Defenderjih narobe. Še dobro, da je Darjo spremljal kaj počne in mu potem dajal navodila. Jaz sem pa sodelovala kot slovensko-ruski prevajalec.

• 

• 

Tadžikistanska prestolnica je na sploh pripravljalna in štartna baza za vse, ki se odpravljajo na Pamir. Tudi za naju. Kako sva vozila po strehi sveta pa v prihodnjem prispevku!