Prekrasna država, kjer sva se (začasno) poslovila od najinega Defenderja.

Zame je bila Kirgizija vedno tam na mojem seznamu destinacij in priznam, da je ta relativno nepomembna centralnoazijska državica presegla vsa moja pričakovanja. Pozno jesenske barve topolov, množice konjev na slikovitem ozadju s snegom pokritih gora in jezer, številni gorski prelazi, praznina, tišina, prijazni domačini s tistimi smešnimi, že skoraj kitajskimi očkami in starčki z visokimi tradicionalnimi kapicami.

Nisva se zavedala, da je Kirgizija ob čistem koncu sezone (v oktobru) lahko tako lepa. In imela sva neverjetno srečo z vremenom, saj je v tem času lahko večina prelazov in cest že zasneženih. No, noči so bile že kar mrzle in večinoma sva spala v avtu ob dizelskem grelcu. Večino jurt in turističnih nastanitev je bilo že zaprtih ali pa sva lastnike ujela pri pospravljanju.
Osrednja turistična sezona je relativno kratka in se prične nekje maja in traja do konca septembra.

Kirgizija nima pretiranih kulturnih znamenitosti, je večinoma ruralna in na visoki nadmorski višini. Ponaša se z “najlažje” osvojljivim sedemtistočakom Peak Lenin (7134 m), drugim največjim visokogorskim jezerom Issyk Köl, skrajno skorumpirano policijo, izjemnimi točkami za divje kampiranje in relativno dobrimi cestami. Recimo v Ošu – drugem največjem kirgizijskem mestu – se konča (ali začne, odvisno kako peljete) tudi Pamir Highway, ki pelje dalje v Tadžikistan. Polek tega je v Kirgizijo za razliko od Tadžikistana možno vstopiti brez vize in avto lahko tukaj brez problema pustite za čas do enega leta. Ob vstopu v državo morate zaprositi za enoletno dovolilnico. Tudi midva sva se ob prihajajoči zimi odločila, da je Kirgizija najboljša možna izbira za Defenderjevo zimsko spanje.

DOLINA ALAY

Vstop v državo z vozilom je lahko kar malce neprijeten, sploh če niste pripravljeni na podkupljive carinike. S pomočjo iOverlanderja in dobrih pogajalskih sposobnosti sva v ca. dveh urah prečkala mejo pri Sary-Tashu in pri tem plačala samo ekotakso v višini 15 $ in nobene dodatne podkupnine, čeprav so vprašali za njo. Tudi ekotaksa je bila najprej 20 $ najprej, sklestila sva na 15. Sicer nisva prepričana, kaj točno je eko taksa in kam gre ta denar, ampak ni se ji mogoče izogniti. Prav vsi popotniki jo morajo plačati. Avta niso niti pretirano podrobno pregledali. Cariniki so bili veseli najine nalepke in prečkala sva celo hitreje kot nekateri domačini.

• 

• 

Tik ob tadžikistanski meji sva skoraj nepričakovano uživala v neskončnih razgledih na gorovje Pamir, ki je tekom celega leta pokrito s snegom. V prvem “mestecu” Sary-Tash sva kupila nekaj kirgizijskih somov in eno najcenejših SIM kartic na poti. Prenočila sva pod spektakularnimi gorami pri zelo mrzlem vetru in nizkih temperaturah, ob jutranji jasnini pa se mimo čred jakov odpeljala vse do baznega kampa pod Peak Lenin in jezero Tulpar Kul. Prvič v življenju sva videla sedemtisočaka in mislim, da sedaj veva, da morava v Nepal na še večjo dozo takšnih razgledov!

Po skoraj 1000 km pamirskega makadama sva do Oša pripeljala po čisto novem spektakularnem asfaltu in prečkala še en slikovit asfaltiran gorski prelaz. Če ne bi bile ceste polne živine in radarjev, bi celo lahko normalno vozila. Čez vasice sva prispela do “civilizacije” in Defenderja za odlično opravljeno delo nagradila s kvalitetnim gazprom dizlom in obiskom avtopralnice. Midva sva se oprala in si oddahnila v Park Hostlu v Ošu. Uživala na toplem ob obilici interneta in dobre popotniške družbe.

• 

• 

Srečala sva se z Belgijcem Benjaminom, ki sva ga srečevala že od Irana. Pa tudi z Nizozemcema Tjerkom in Leno s Toyoto Land Cruiser, ki sta ju prijatelja popotnika Tadej in Zala srečala v Mongoliji. Kako smo se zagovorili ob večerji in koliko nasvetov podelili! Namreč Nizozemca sta šla ravno v smer, od koder sva prišla midva, midva pa v njuno smer. Naslednji dan smo se ponovno srečali kje drugje kot pred supermarketom. Onadva sta šla proti Pamirju, midva pa proti kirgizijskim lepotam.

ČEZ NEŠTETE GORSKE PRELAZE

Najina končna destinacija je bil Biškek, a seveda sva po najino naredila en velik krog po Kirgiziji. Pot naju je vodila do Jalal-Abada s kratkim postankom v Uzgenu in njegovem zelo avtentičnem bazarju. Po dokaj dobri makadamski cesti čez prvi konkreten prelaz Kaldamo na 3.062 m skoraj do Kazarmana.

Naslednji dan sva peljala do Ak-Tal in prespala na idiličnem mestu za divje kampiranje ob reki in množici konj pred vzponom do jezera Son-Kul (3.016 m), do katerega vodi še en gorski vzpon Moldo-Ashuu (3.346 m).

• 

• 

Drugo največje jezero v Kirgiziji je praktično z vseh strani dostopno samo preko gorskih prelazov. Poleti se tukaj ogromno dogaja, jurte zaživijo, pastirji priženejo svoje črede … no, midva sva imela jezero in razglede na jate ptic samo zase.

Do glavne ceste je vodilo še kar nekaj prelazov, ki jim ne vem imena. Srečala sva kar nekaj čred konj, ovac, koz … živali imajo v Kirgiziji posebno rade prečkanje cest in nič nenavadnega ni, če zablokirajo cesto. Dostikrat so napol divje, brez pravih pastirjev, saj imajo na voljo ogromno pašnikov. In žive duše ni, ki bi jih preganjala in kalila njihov prežvekovalni mir.

V Kochorju sva šla v jest in prespala v skrajno ugodnem hostlu (3€/osebo za spanje v avtu in zajtrkom) pri lokalni družini. Higienski standardi v Kirgiziji niso nek presežek in v hostlu sva se premikala po prstih, da česa ne stakneva. Spala sva v šotoru, saj sva bila nižje kot prejšnje dni in prepričana, da ne bo premrzlo. Pfff, ja, temperature so se spustile konkretno pod ledišče. Kot da zmrzovanje ni dovolj, je Darjotov popoldanski hamburger sredi noči neslavno končal v prebavno-motenjski obliki. Kakšna noč!

POČITNIŠKO VZDUŠJE OB JEZERU ISSYK-KUL

In potem prideš do tega jezera … kamorkoli pogledaš so v ozadju gore, pokrite s snegom. Jezero je kristalno čisto. Plaž je neskočno in prav luštne, peščene so. Kar predstavljam si množice domačih, ruskih, kazahstanskih turistov, ki tako daleč od morja v poletnih mesecih uživajo to milino. Divje kampiranje je skrajno enostavno in čudovito mirno tako na južni kot severni obali.

• 

• 

• 

Glavna cesta okrog jezera je asfaltirana, a tapravi biseri se skrivajo v stranpoteh. Denimo Mars Valley, ki je nekoga s svojo rdečkasto kamnino očitno spominjala na površino Marsa. Ni tako spektakulrano kot se sliši, vseeno je lep postanek z obilico rožic in razgledov. Tudi tu se da divje kampirati, a odpeljala sva dalje do Tamge, kjer smo se spet dobili z Benjaminom in njegovima dvema prijateljema. Prespali smo v Guesthouse Tamga s konkretnim visokim standardom kar se tiče kopalnic, hrane, prijetnega vzdušja, imajo čudovit vrt in parkirišče, kjer sva prespala zastojn.

Z Benjaminom smo se odpravili na enodnevni izlet v Barskoon Valley po eni najboljših makadamskih cest, ki vodi vse do največjega rudnika zlata v Kirgiziji. Šli smo na kratek vzpon do kar do treh slapov, eden izmed njih je celo najdaljši slap v Kirgiziji.

• 

• 

• 

V vasici Barskoon ni pretirano dosti za počet, a ustavili smo se v “Ak-Argo” – delavnici jurt. Gospod Mekenbek Osmonaliev že vrsto let ohranja tradicijo umetnosti izgradnje in dekoracije jurt, izdelovanja tradicionalnega inštrumenta komuz in še se najde zanimivosti v njegovi delavnici. Leta 1997 je njegova jurta osvojila nagrado za najlepšo jurto, bila pa je razstavljena tudi v Kaliforniji v ZDA. Mojster vodi delavnice po svetu na temo izdelovanja in dekoriranja jurt, kar je dokazano čisto prava umetnost. Vse je narejeno ročno, sam pa je izumil nekaj pripomočkov, ki mu pomagajo pri dekoraciji. Za bivšega predsednika Bakieva so naredili jurto vredno kar 50.000 $, a zanjo zaradi padca oblasti nikoli niso dobili plačila.

• 

• 

Nad vasico Jeti Ögüz se razprostira res izjemno čudovita dolina, v katero uvod predstavlja formacija imenovana “Seven Bulls”. Dalje po off-road cesti v dolino pridete do izhodiščne točke za slap imenovan Deviški lasje. Hoje je morda slabo uro, a slap je res eden lepših kar sva jih videla v Kirgiziji. Razen še dveh norveških turistov in praznih kampov nisva srečala nikogar v celi dolini. Morda sem se prav tu zaljubila v Kirgizijo, katere alpske doline tako zelo spominjajo na Slovenijo!

• 

• 

• 

Karakol je največje mesto ob jezeru, ki sva si ga zapomnila predvsem po kul hostlu Nice in nedeljskem sejmu živine v mestu. Kmetje iz bližnjih in daljnih vasi pripeljejo konje, krave, ovce in koze na ogled in prodajo. Vse skupaj zgleda zelo kaotično in prav paziti je treba, da te kakšna žival ne pohodi ali udari. Zelo avtentična izkušnja z obilico živalskih iztrebkov in obveznim tušem potem. Okrog Karakola se da prehoditi in videti še ogromno, a slišala sva, da so poti zasnežene. Morda pa sva bila samo lena in sva vršace občudovala samo od daleč.

• 

• 

• 

• 

Severna obala jezera je posejana z manjšimi resorti, ki so v poletnih mesecih polni turistov, v jesenskem času pa zgledajo kar bolj klavrno. Imela sva srečo, da je bil naravni termalni vrelec z bazenčki še odprt in sva se na lepo nedeljo lahko sproščala v prijetni vodi ob klepetu z domačini. Divje sva kampirala na bližnji plaži, kjer so se nama pridružili domačini. Ko so hoteli končno oditi, so ugotovili, da je bilo peska in vodke preveč. Avta niso mogli poriniti sami, rešil jih je stroj – Defender.

• 

• 

• 

KIRGIZIJSKI NATANČNI RADARJI

Slava kirgizijske skorumpirane policije in njihovih “natančnih” radarjev doseže prav vsako overlandersko uho. Vedela sva, da je na poti do Biškeka ogromno radarjev. Nekateri so tudi označeni na iOverlanderju in prav na označeni točki, kjer je potrebno voziti 20 km/h sva vozila 20 km/h. Tabla za omejitev 20 postavijo kar policaji, seveda sredi cone 90 na sredini slepega ovinka. Ustavil naju je policaj, katerega radar je kazal 32 km/h. Seveda, lažna številka. Kazen ca. 40 €. “You want paper? Protokol?” je bil namig, da hoče gospod policaj podkupnino. Ko se je Darjo delal da neumnega, je policaj bolj jasno razložil: “Papers 3000 som, no papers 2000 som.” Prektano sem Darjotu med vožnjo izpraznila denarnico in pustila nekaj drobiža. Tako je Darjo dal policaju vse, kar je imel: 700 somov, kar je ca. 9 €. Nauk zgodbe je, da v Kirgiziji praktično ni važno koliko voziš, radar bo vedno kazal preveč. In vedno imej skoraj prazno denarnico!

Biškek je bil podobno kot ostale centralnoazijske prestolnice središče dogajanja, zahodnjaških restavracij, nakupovalnih centrov, ki se prepletajo s tradicionalnimi bazarji in ruskimi avenijami. Biškek ima svoj čar, celo nekaj duše, hitro sva ga vzljubila. V enem najboljših AirBnBjev na poti sva se udomačila kar za 10 dni. Z lastnikom Dmitrijem smo hitro ugotovili, da je bilo pri njem nastanjenih že ogromno overlanderjev, ki sva jih spoznala na poti. Nič čudnega. Odlična lokacija skoraj v centru mesta, varovano parkirišče za Defenderja, prostorno stanovanje, hiter internet, smešno nizka cena … odlično za še zadnji konkretni počitek pred najinim zimskim delom potovanja z nahrbtnikom. In da sva v miru lahko razpakirala celoten avto, ga počistila in se prepakirala.

• 

• 

V Biškeku sva lahko brez težave uredila ogromno tehnikalij in uredila vse pred bližajočim se letom na jug. Obiskala sem res fantastičnega zobozdravnika, ki je za 100 dolarjev presegel vsa moja pričakovanja glede zobozdravstva in mu slovenski zobozdravniki ne sežejo do kolen. Res da je bila to zasebna ambulanta, a vseeno. Profesionalnost, ažurnost, najčistejši WC v Osrednji Aziji. Sanjsko. Zatem sem par dni zbolela za gripo, a tudi to ni bil problem, saj sva imela lekarno s slovenskimi in drugimi zdravili dobesedno čez cesto. Darjo je šel k še enemu poceni brivcu na poti. Kupila sva tudi novo tablico, pohodne čevlje, toaletko … ni poceni, a vsaj najde se vse, kar se drugje po Centralni Aziji težko.

Polek tega sva se imela res fino. Obiskala sva kar nekaj kul restavracij, šla na koncert v živo in se dobila z Julijo, ki sva jo spoznala v Karakolu. Julija je v Biškeku opravljala prakso že nekaj mesecev in poznala super restavracije, recimo gruzijsko. Povedala nama je, da se v mestu dogaja mednarodni filmski festival, da je brezplačen in da se predvaja celo slovenski film. Ja, verjeli ali ne, v Biškeku sva si v nabito polni dvorani ogledala slovenski film Ne bom več luzerka. Ganjena sem bila, ko sem slišala ljubljanščino (kdo bi si mislil, da se to lahko zgodi?!). Kot zanimivost: Julija je trenutno na Erasmus izmenjavi v Ljubljani in smo se srečali že kar nekajkrat, odkar je v Sloveniji.

• 

• 

Biškek je bilo mesto žalostnega slovesa od Defenderja. Avto sva parkirala za 40 dolarjev na mesec na pokritem dvorišču enega izmed guesthousov, kjer svoje prevozno sredstvo pusti marsikateri overlander. Odklopila sva akumulator, sončne celice, izpraznila vse vredne stvari, oblačila in ostale stvari pa zapakirala v nepropustne vreče. Skratka, Defender čaka, da se vrneva ponj. A to žal glede na trenutno situacijo s Covid 19 še ne bo tako kmalu. Dokument za začasen uvoz v Kirgizijo je veljaven do oktobra 2020. Če bova do takrat v Biškeku, pa ne ve nihče.

En del najinega potovanja se je torej po 8 mesecih na poti zaključil. A hkrati se je pričel nov del poti, ki sva ga prepotovala z nahrtnikom na ramenih. A najprej sva potrebovala popoln odklop in ornk dopust. Maldivi, here we come!