In še bolj konzervativni obraz Irana.

Vsi, tudi Iranci, so nama razlagali o vzhodu Irana. Da je bolj konzervativen. Da so ljudje drugačni. Da je tudi pokrajina drugačna. Da naj se pripraviva. Po bolj odprtem in svobodnjaškem severnem in osrednjem Iranu sva proti koncu avgusta privozila v Kerman, največje in najpomembnejše mesto na jugovzhodu Irana.

Območje je puščavsko s t. i. hladnim puščavskim podnebjem, ki avgusta ni bilo nič kaj hladno. Kerman leži v neposredni bližini puščave Lut, ki velja za najbolj vročo puščavo na svetu. Področje je odmaknjeno, revnejše v primerjavi z drugimi predeli Irana. Po vprašujočih in strmečih pogledih sodeč sva bila ena redkih turistov v teh krajih. Ljudje so tukaj bili temnejši, tudi mjihova oblačila so bila drugačna, več žensk je bilo oblečenih v črn hijab. Mesto naju ni posebej prepričalo, čeprav so nama bila iranska mesta do sedaj všeč. Na bazarju sva kot zanimivost našla mango, ki drugje ni bilo videti.

• 

• 

Morda bi izpostavila restavracijo Keykhosro, kjer sva po priporočilu Lonely Planeta tradicionalno jed “ash sholi”. Počasi pečeni jajčevci, krompir in začimbe. Zraven pa svež sok iz lubenice. Nekaj najboljšega, kar sva okusila v Iranu!

• 

Perzijski vrtovi so do sedaj postali že najin obvezni postanek za osvežitev in dobro mero sence. V bližini mesta sva se sprehodila in osvežila med vrtovi Shazdeh, Prespala sva kar na parkirišču, a nisva vedela, da je tam tudi priljubljeno zbirališče lokalne mladine. Vuferji so nabijali do treh zjutraj, ko so ti utihnili, pa so začeli zavijati potepuški psi. Parkirišče sva plačala že ob vhodu, a ko sva hotela zjutraj odpeljati, so nama hoteli spet zaračunati. Pa kaj je to v Kermanu?! 

Vse je začelo postajati drugače, tudi gostoljubnost domačinov se je počasi pretvarjala v sumničavost in preračunljivost. Odpeljala sva naprej in preprosto ignorirala vratarja, ki je od naju zahteval ponovno plačilo.

V Kermanu so se tudi uresničile napovedi domačinov in ostalih overlanderjev o težki dostopnosti dizla. Prevozila sva več kot 150 km in povprašala morda pri desetih bencinskih. Ponekod dizla niso imeli, ponekod nama ga niso hoteli prodati, nek domačin naju je celo hotel peljati k sebi domov in nama prodati svoje “osebne” zaloge. To se nama ni zdela ravno varna ponudba, sploh pri njegovi milo rečeni slabi angleščini. Končno so se naju usmilili na eni bencinski (morda ker sem za dizel prosila jaz in ne Darjo?). Napolnila sva tank in bila končno pripravljena za vožnjo v najbolj vročo puščavo na svetu. Lut, prihajavaaa!

KO VROČINA DOBI NOVE DIMENZIJE

Puščava Lut (v perzijščini Dash-e Lut) je “le” 25. največja puščava na svetu, a slovi kot najbolj vroča in suha na svetu. Tukaj so izmerili neverjetnih 70.7 stopinj Celzija. Narava in veter sta na enem predelu puščave izoblikovala unikatne formacije yardang, ki so nekakšni stolpiči vseh možnih oblik. In čeprav se zdi neverjetno se tudi v teh odročnih, neprijaznih krajih s skrajnimi razmerami najde voda, oaze, vasice in ljudje, ki so se tako ali drugače zlili s neusmiljeno puščavo.

Misel na vožnjo v takšno vročino naju je kar zmrazila (hehe, hec), a na iOverladerju sva zasledila, da se blizu kraja Keshit nahaja prečudovita oaza s tolmunom, v katerem se je mogoče celo okopati. Opa, to je nekaj za naju! Kraj je eden najbolj odročnih, kar sva jih obiskala v Iranu, a do njega prav po iransko vodi asfaltirana cesta. Vožnja in kakršnekoli aktivnosti tukaj so mogoče med zgodnjim jutrom do morda 10. ure in zvečer. Vmes je vročina življenjsko nevarna. Še pravi čas sva prispela v vas, našla domačina, ki nama je pokazal pot do oaze. Zgledal je prijazen, hotel naju je še voditi v kanjon, a sva odklonila. Hitro sva se preoblekla in se spustila navzdol hladni osvežitvi naproti. Tolmun, barve, senca, voda! Zdaj razumem, zakaj so ljudje mislili, da so v nebesih kot so prišli v oazo.

A ko sva priplezala iz kanjona in speljala, so se zadnja vrata avtomobila nenadoma odprla. Kako pa sedaj to? Morda sva pustila vrata odklenjena? Čudno. Preverila sva vse imetje in vse je bilo na svojem mestu. Šele naslednji dan sem ugotovila, da je moja denarnica prazna. Zmanjkalo je 100 dolarjev, nekaj lokalnega drobiža in Chanelov parfum v vrednosti 80 evrov. Potni listi, fotoaparat, gopro in vse ostalo je bilo nedotaknjeno. Vseeno sva si malo oddahnila! Krajo sva prijavila policiji in upala na povrnitev stroškov s strani najine turistične zavarovalne police. Žal je bil najin odškodninski zahtevek kasneje zavrnjen. Morda se sliši zgodba strašna, a to je bil edini primer kraje v 10 mesecih na poti. Priznava, po pol leta na poti sva postala manj previdna, ljudje so bili vedno dobri in prijazni do naju. Ta manjša kraja je bila dober opomnik, da sva tujca v zelo odročnih krajih in da morava biti vseeno previdna. Naučiti se je treba, da je tudi to del potovanja.

• 

• 

Dan, ki sva ga preživela v puščavi, je bil ekstremno vroč. Zatekla sva v suh kanjon reke, kjer je bila gosta senca. Skuhala sva nekaj malega, pila ogromne količine vode. Obiskale so naju gigantske ose, morda sršeni, ki niso dali miru vse do mraka, ko se je pokazalo nočno puščavsko nebo z obilico zvezd. Zaradi vročine sva vstala zelo zgodaj in pretegnila ude Defenderju. Teh prizorov ne bova pozabila nikoli. Spanja v rečnih kanjonih sicer ne priporočava, edina izjema so zelo sušna obdobja. Mimogrede se znajdeš v podmornici, namesto v avtomobilu.

Sledila je dolga, vroča vožnja v smeri proti severu in Mashadu. Prenočila sva še v enem caravanserayju.

Naslednji dan sva se za kosilo ustavila v bližini kraja Deyhuk in kar prek mikrofona so naju “Hey, sir, hej, siiiiir,” poklicali v restavracijo, kjer sva pojedla podpovprečen hot-dog. Lastnik naju je zadržal, ni govoril angleško in vmes poklical lastnika edine namestitve v okolici. Najprej nisva hotela ostati, a ko sva videla to prastaro, porušeno mestece in občutila hlad v sobi, sva samo obsedela na stopnicah in ostala.

To mestece je bilo tako kot večina ostalih krajev v okolici uničeno v potresu v 70. letih, saj so stavbe iz povsem naravnih materialov in pretresov niso zdržale. Vlada je v neposredni bližini prizadetih krajev zgradila povsem nova naselja namesto da bi denar investirala v obnovo tradicionalnih vasi. Lokalci te napol porušene stavbe še vedno uporabljajo kot hlev za živino, en entuziast pa je obnovil hišo svojega očeta za namene turizma (ki ga je tu res malo ali nič). Vse je zelo skromno, spala sva na tleh, dobila na ognju pripravljeno preprosto, a odlično večerjo. Prvič sva pokusila iranske fige in datljevo marmelado.

• 

• 

BLIŽNJE SREČANJE Z VERSKO POLICIJO

Od vroče vožnje naslednji dan sva si želela odpočiti, natankati dizel in se prijaviti za tadžikistansko vizo ob cesti v mestecu Dajestan. Našla sva neko restavracijo na robu mesta, vzela laptop in nič hudega sluteč naročila standarden piščančji kebab. Stregel naju je nek najstnik, restavracija je bila sicer popolnoma prazna. Ravno ko sva pojedla in odložila vilice so v restavracijo s stranskega vhoda vstopili štirje moški. Nobeden ni govoril angleško, zahtevali so potni list in vizo. Trdili so, da so policisti, čeprav so bili vsi oblečeni v civilna oblačila. Originalnih dokumentov jim nisva želela predati, v avto sva skočila po kopije. Vmes so našli domačina, ki je govoril angleško. In začel se je najbolj čuden intervju, pri čemer so izpraševali samo in izključno Darjota. Vprašanja: Zakaj sta v Iranu in kam sta namenjena?, Ali verujete v boga?, Kaj veste o islamu?, Kako se je začela civilizacija?, Kdo je ustvaril vse, kar je na Zemlji? … Darjo se je nekako le izmuznil in pomiril strasti potem ko je rekel, da je ateist, kar je v Iranu sicer tretirano kot ilegalno početje. Hotela sva samo oditi. Končno so ugotovili, da sva neškodljiva. Spustili so naju s podukom: “You should educate yourself, you should read some books,” in nama ponudili, da naju peljejo po mestu. Em, prosim, ne, hvala. Hitro, gas.

Pretresena in z mešanimi občutki sva prispela do mesta Torbat, kjer sva se zakampirala v senci lokalnega parka. Ko je padel mrak, je do naju prišel varnostnik in nama pokazal, da tam ne smeva kampirati, češ da je nevarno. Pa ne me basat, spet problemi?! Končno smo se sporazumeli in lahko sva parkirala tik ob njegovi pisarni, kjer bi pa naj bila varnost zagotovljena. Po praktično treh dneh vožnje čez puščavo sva prispela v najbolj konzervativno in versko mesto Mashad. Ker se nama ni luštalo mesta, sva prvi dan preživela v ecolodgu na robu mesta. Najprej je zgledalo zelo nenavadno, bila sva popolnoma sama sredi neke vasi. Šele ko je prišel lastnik, pa smo se končno ujeli in večerja naju je opomnila, da je Iran v bistvu izjemen.

SREDIŠČE IRANSKE ŠIITSKE VERE

Vseeno sva se spokala v drugo največje mesto Mashad, natančneje v hostel Valis’ Homestay. Vzdušje je bilo tukaj občutno boljše, ogromno popotnikov, overlanderjev. Nekateri smo šli v Centralno Azijo, drugi so iz te smeri ravno prišli. Informacije so šibale 100 na uro. Tukaj sva se prijavila za tadžikistansko vizo (skrajno enostaven postopek) in fizično prevzela najino turkmenistansko vizo, ki sva jo uredila kar preko elektronske pošte na turkmenistanski ambasadi na Dunaju. V hostlu sva spoznala Belgijca Benjamina, s katerim smo se na poti v Centralno Azijo srečali še mnogokrat, skupaj pa prepotovali celoten Turkmenistan.

Od Mashada nisva pričakovala veliko, a po videnem bi ga priporočila prav vsakemu popotniku. Čeprav so ljudje bolj verni in konzervativni, so radovedni. Ni jim jasno, zakaj bi nemuslimani sploh prišli sem. Mesto se ponaša z največjo mošejo na svetu po površini, gre pa za ogromno svetišče šiitske vere, posvečen Imamu Rezi. Slednji je eden izmed dvanajstih šiitskih “apostolov” in pokopan bi naj bil prav tukaj. Letno svetišče obišče kar 25 milijonov šiitskih vernikov, pomembnost svetišča pa se primerja celo z Meko.

• 

• 

Ponavadi se za nemuslimanske obiskovalce organizira poseben vhod in voden ogled, kar sva tudi pričakovala. Izkazalo se je, da naju je taksist (ki je Darjotu prijazno podaril molitvenik kot prvi korak k temu, da postane musliman) odložil pri glavnem vhodu in niti pomislila nisva, da sva na vhodu za vernike. Gneča, moški in ženske ločeno. Darjo je izginil, mene pa je neka starejša ženička potegnila s seboj in me nekako spravila noter, še zdaj ne vem kako. Sposodila mi je t. i. šotor – ogrinjalo, ki kot šotorsko platno prekriva vse, kar je spodaj. Na srečo sem imela s seboj nogavice, saj sem bila v sandalih, ki v svetišču niso dovoljeni. Popolnoma zakamuflirana sem na drugi strani zagledala Darja. Morda je bilo zaradi sončnega zahoda, morda zaradi količine vernikov, morda zaradi predane molitve … svetišče naju je povsem prevzelo. Ponižno sva hodila po neskončnih preprogah, se čudila arhitekturi, razsežnostim. Darjo je celo pomotoma videl mavzolej Imama Reze, ki ga sicer nemuslimani ne morejo videti.

Iran naju je presenetil neštetokrat. Predstavljala sva si, da je uniformiran, enoličen in zadržan pa je daleč od tega. Gostljubnost domačinov na splošno je neponovljiva, čeprav sva v vzhodnem delu imela nekaj čudnih izkušenj. Tako drugačen je, tako zelo nam, Zahodnjakom, ki imamo čezenj ogromno povedati, neznan. Niti po treh tednih nisva videla vsega ali dojela vsega. Zaradi vročine in intenzivne izkušnje pa sva bila čisto potiho vesela, da greva naprej. Turkmenistanu naproti.